concerts, shoes in ščene(tek)

Peketanje (mojih lastnih) koncertnih čevljev* po graških ulicah me blazno iritira. Mogoče je problem v tem, da vedno, ko se zavem tega zvoka (ki kakopak obtiči v moji glavi) znova pridem do zaključka, that 'something's gonna happen'. Dobro bi bilo tudi, če bi človek vedel kaj točno ga čaka, but that's not (always) the case. Včasih je melodija trdega (še skoraj) svežega usnja in zlizanega, utrujenega betona mehka, melodična, spet drugič nervozna in energična. But once you step on the (red) carpet... nobody cares about the shoes and the side walk. It's all about music!

(* problem tiči v usnjenem podplatu, ne pa visokih petah, da ne bo kake pomote...)

puppies are cute indeed...

Četrtkov koncert KUG Orkestra je bil na veliko presenečenje (vseh) izveden prav dobro. Še solistka, ki je prejšnji dve vaji prav dolgočasno mrcvarila Beethovna in njegov prvi klavirski koncert, se je na koncertu predstavila v precej lepši, smoky (?) luči. Mahlerjeva 1. simfonija je izzvenela v vsej svoji (uro in pol dolgi!) mogočnosti, prav tako kot nekaj vrstični solo Aline in Matty-ja, ki sta bila po koncertu med drugim prav lepo pohvaljena, prosim lepo. Glede na to, da sva z vsem vodenjem najverjetneje izgubila od ene do dveh kil, je bilo to (skoraj da) pričakovano.

V petek zjutraj sem delal na tem, da bi si v bližnji prhodnosti lahko kupil novo (koncertno) obleko – služil dinarce z igranjem na diplomi nekega wannabe dirigenta. Tudi 23€ je nekaj (za 10 minut....). Kasneje sem se (po vajah z Birgitko, ki je spet pozabila ene od dvojih not) spravil v domačo kamrico vežbat Mozarta in Debussy-ja, ki sem jih izvajal popoldne. Preoblačenje iz fancy cot v preveliko žametno trenerko bi se marsikateremu zdelo neumestno, a povem vam, da so tiste ill-fitting hlače PRECEJ neudobne.

Klassenabend (za katerega sm izvedeli 3 dni pred dogodkom samim!?), je bil bolj ali manj... meeeh. Med tem, ko sem bil s francosko sonato precej zadovoljen, bi si za izvedbo Mozarta najraje odrezal kak prst. I didn't like it. Kljub prigovarjanju Birgit, da je bilo super – I didn't buy those bananas... Tudi drugi sošolci, so se svojemu nastopu posmihali, čeprav se je v očeh vseh videl tisti vprašaj – »je to pravzaprav res smešno?«. Hmmmm, let's just say, da bomo do Berlina še prekleto dobro vadili. Afterall – we have to represent! Kdo bi vedel, mogoče pa je res dober nastop rezultat Marcovicijinega nadiranaja in psihiranja pred slednjim samim. Hvala bogu, da je ChiChi bila že daleč daleč stran od poštne številke 8010, saj bi mi verjetno namesto flying kisses v glavo (po Mozartu) vrgla kako torbo; ali pa kovček... Dojno? lol

...but maybe I want a cat? lol

Zvečer sem se dobil s Petrom – kolegom violinistom, s katerim sva (skupaj z njegovima staršema in ostalimi člani funny orkestrčiča, o katerem ste brali pred nekaj dnevi) vse od 7h, ko smo imeli tonsko vajo, pa do pol 4h zjutraj zabvala goste na Techniker Ball-u v Grazerkongress-u. Never again!! Ever... Čeprav, sem že nabral za hlače Bossove obleke. Mogoče še kdaj... Ampak ne v kratkem. Let me explain. Zadeva je izgledala nekako takole:

- dekletca v belih satenastih oblekah (katere bo polovica verjetno uporabila na lastni poroki – sem omenil, da so izgledala ceneno in nasploh nikakve?)
- pingvinasti fantki v prevelikih frakih, s Hitler-like hairdooji

- neumna koreografija - cvetenje rož (beri punc), moški paritveni ples ipd. so samo nekatera od imen izsekov vrhuncev plesnega ustvarjanja v tej Steierische prestolnici (??)

- (t)isti invalidni dirigent s prvih vaj, ki je na koncu igral violino (aka iskal note) medtem, ko sva s Petrom z igranjem v mikrofon poizkušala le to preglasiti

- sendviči po 2.80€ (!?!)

- omrtvičenje leve roke nekje med drugo in tretjo uro (kasneje sem si [o]hladil z mrzlo vodo in do konca večera enostavno malo manj vibriral)

somewhere in Brasil...

Glede na to, da sem četrtek in petek več ali manj preigral, sem se odločil, da si bom nedeljo vzel fraj. Pot v Ljubljano je bila zabavna (vlaki so mi bili od nekdaj všeč, ja...!?), sicer pa sem več ali manj zadevo prespal, tako da bi opisovanje le te prepustil vaši bujni domišljiji. V pomoč – sanje so bile vroče; lol beri Matty se je sončil nekje v južni Ameriki (or at least it looked like Brasil...).

Trenutno sedim v baru sredi Ljubljane, kradem internetno povezavo in prav po Carr Bradshaw-sko pišem tale kratek(?) blog. Edina stvar, ki mi manjka, je tisti še kako stajliš cigret, ki pa so ga (v našo korist, ja!) ukinili že pred časom. Očitno se bom za popolno izkušnjo moral kdaj z mojim dragim hp-jem sprehoditi do M1 v Grazu, kjer bom za eno kavo zapravil toliko kot za kosilo v Ljubljani, ampak kdo bi računal...

deadly, but SOOO stylish, lol

Zunaj je oblačno in mrzlo. To vem zato, ker sem še do pred kratkim v družbi tamale, Domna in drugih akademikov (kok smo pa fancy... sami intelektualci, lol) na mrazu pred(!!) Konobo pest(o)val v rokah malega ščeneta (poimenovali smo ga Agi) – pasjega mešančka, ki je tako cute, da bi ga človek kar posvojil. Btw, ponovno sem prišel do zaključka, that chicks digg guys with puppies. But since I still like to see my mom (from time to time) bom s temi pasjimi(?) radostmi za enkrat počakal...

Zdej pa na kosilo. Matty lačn!!