pleše s potepuškimi psi ali mademoiselle de bucharest

Točno en teden, 3 dni, par ur in še nekaj več sekund nazaj se je pri meni oglasil Lóránt s svojim hard diskom (!?!) - baje ni našel 'ključka'... Prejšnji dan sem ga namreč prosil, da mi (preden odletim na Dunaj) prinese kako kakovostno muziko, ki sem jo čisto mimogrede v velikih količinah zasledil na njegovem kompjutru. Med 2. kopiranjem fajlov na moj že tako skoraj popolnoma zaseden laptop (fashion photos need some space/love too) je uletela še Agnieszka, ki je med grizenjem granola bara tlačila svoje cote v moj velik kufer. Ker se je celotna 'misija: prenesi datoteke na Matty's iPod' izkazala za - nemogočo, sva se z mojo ljub(k)o poljsko Nemko odločila, da bova raje lovila naslednji vlak. Skočila sva še do trgovine, si še na dnevni svetlobi ogledovala in občudovala moje nove Onitsuka Tigerce (sedaj sem uradno centless aka broke), nato pa se s prvim škripajočim tramvajem napotila proti Hauptbahnhofu. Seveda nisem pozabil niti na 25-kilsko Diorjevo torbo by ChiChi, ki se je (kljub svoji izjemnosti!) izkazala za precej neuporabno in prekleto težko. To, da sem klel, vam je verjetno popolnoma jasno.

American smile anyone?

Na poti do Dunaja sva se zabavala s sendviči, sms-i, neumnimi debatami in posnetki Elle Fitzgerald in Louisa Armstronga (ever heared the Porgy & Bess album?? I looooooove it!) . Na postaji naju je zvečer čakal Philip, ki nama je (poleg neverjetno trendish in fancy stanovanja) postregel še z nekimi Jamie Oliver style špageti, kozarcem dobrega rdečega vina in - pralnim strojem. Agnieszka je namreč po pitju soka črnega ribeza prav inteligentno (ah te blondinke...) tetrapak veselo vrgla v kovček. Rezultat - rdeče so bile (kakopak) samo moje stvari. Imam pač srečo.

Ob 3.55 naju je zbudilo pet različnih budilk, temu že tako prelepemu jutru pa so sledili še rally po dunajskih ulicah z norim taxistom, lovljenje zadnjega uporabnega U Bahn-a in malo kasneje meeting of our gang na letališču točneje pred pultom za check-in. Najbolj se mi je dopadla neka stevardesa (gospa je bila že kar v letih in več kot očitno naveličana vsega), ki je čisto nehote(?) s svojim glasnim odštevanjem minut do zaprtja 'šalterja' spravljala ob živce vse tiste, ki so še čakali na oddajo prtljage. Cute...

v 'njenem domu'

Ob devetih (v beli Ljubljani so nekateri ob istem času tolkli po budilkah, ki so kazale osem in the morning) smo se po kratkem, food-less (it's official - Matty hates cheap flights) letu znašli na Bucharest Baneasa International Airport. Sliši se lepo, zgleda pa malo(?) slabše in predvsem - manjše. Po kratkem čakanju in vdihavanju (ne)osvinčenega bencina je po nas, bleda in skuštrana, z velikimi ''M by Madonna'' sunglasses iz kolekcije za H&M, v spremstvu dveh taxijev prišla our very own - ChiChi. Kljub temu, da je bojda imela a rought night, ker 'jo je skrbelo za nas' (erm... riiiight), se je potrudila in nam nudila 1st class touring 'round the city. First impression? Prašno...

Odložila nas je v Cristman hostlu, kjer se je v 'tisti čudni šprahi' z lastnikom zmenila, da lahko tam tudi vadimo in nam do popoldneva dala fraj. Najprej smo se razpakirali; beri zložili hrano (aka bonbone, čips, tone čokolad ipd.) na mizo, ostalo pa pustili v kovčkih, saj je bila soba tako majhna, da nam drugega ni preostalo. Celoten "kompleks" je pravzaprav obsegal 5 sob, od katerih so 3 oddajali, nudili so nam free internet (med čakanjem na odprtje maila bi človek lahko doštudiral fiziko. Sem omenil, da to ni bil moj najljubši predmet v gimnaziji?), vrelec za vodo in likalnik. What else can one wish for?

Ker se nam je ta ** zadeva zdela preveč utesnjujoča, smo se spravili na ulico. Zunaj je bilo 24°C, se pravi kot nalašč za naš pohod po Calin Ion Erou Street (zgolj ulica, kjer smo stanovali, da si ne bo kdo tega zapisoval pod stvari 'to see'). Najprej smo se ustavili v menjalnici, kjer so naše lepe evre zamenjali s smešnim denarjem aka leiji. Ste vedeli, da ima vsak bankovec plastičen logo? C'mon. Takoj za tem pa smo se, ker smo bili vsi more or less jet legged, spravili v prvo restavracijo, ki smo jo zagledali. Recimo, da ni nikogar motil ne usnjen vijoličen ambient, niti adult-only pridih, ki ga je prostor definitivno imel. Sam sem samo čakal, kdaj se bo izza kakega vogala (po tleh) priplazila kakšna mična romunska princesa... I mean striptease-ta. Očitno smo pustili premalo napitnino!?!

whatcha lookin' at?

Po kosilu se nas je vseh pet violinistov naenkrat spravilo ogrevat in vadit na tistih bornih 50-ih kvadratnih metrih. Definitivno nekaj novega za okoliške prebivalce. Po dodobra pretegnjenih členkih in komolcih smo se pod vodstvom Yigonga, ki je za Stefana že enkrat igral, odpravili do domovanja g. Gheorghiu-ja. Če se ne bi dečko ustrašil vsakega usranega (potepuškega) psa, ki ga je zgolj gledal in če ne bi skakali z ene strani ceste na drugo, ker 'nas bodo drugače zavohali in lovili', bi verjetno do Stefana potrebovali celo manj časa. Kakorkoli, na vratih nas je pričakala simpatična gospa v 70-ih(?) in nas v fransoščini pospremila do dnevne sobe.

Sam sem za maestra igral prvi in vse kar lahko povem je, da me je profesor popolnoma prevzel. Pri svojih 84-ih letih, se je obnašal kot nekdo, ki se bliža abrahamu. Dal mi je polno energije, super idej, novih lokovanj in prstnih redov... Kljub temu, da sem igral še ne totalno navežbano Polonaiso, da je tip govoril v romunščini, ki mi jo je prevajala Silvia, da se me poslušali vsi sošolci, od katerih se tudi sam učim, sem bil - miren. Niti dva vnuka, ki sta se motala pod klavirjem in na vsake toliko pokukala izza sprednje noge instrumenta me nista motila. V celoti mi je dala lekcija novo mero zagona, idej in zavesti, da bo treba delat še boljše.

Po uri Yigonga smo peškali do Filharmonije George Enescu, kamor nas je ChiChi z možem povabila na koncert njenega prijatelja, čelista Marina Cazacuja, ki je s pomočjo Orchestra simfonică a Filarmonicii GEORGE ENESCU pod taktirko Myrona Michailidisa izvedel Blochov "Shelomo". Kljub temu, da je orkester igral resnično dobro, solist pa še bolje, smo vsi - od prvega do zadnjega na vsake toliko zakinkali. It was a long day afterall .

naš pes čuvaj aka gremlin

V pavzi smo prišli, do zaključka, da bomo 'di-viin home' aka dvorano, ki ji je po zmagi na tekmovanju George Enescu leta 1970 zagotovila uspešno kariero in jo še mnogokrat kasneje gostila, zapustili in se raje odvlekli čez cesto na tradicionalno romunsko večerjo. Ja, tudi tega nam ni bilo treba plačat. ChiChi je resnično poskrbela za 1a program.

Spanje na fedrih mi je bilo od nekdaj interesantno, zato se niti nisem preveč pritoževal na mojo vzmetnico. Moj jogi sucked balls, ampak sem preživel. Po dobro prespani noči smo si privoščili pošten zajtrk (veliko belega[!]kruha, različnih sirov in jogurtov), nato pa so spet sledile ure kod Stefana. The old bloke is fun, da pa 'nas vse nese' (če ne samo parkrat v IQ-ju, pa še nekajkrat v letih), smo pa ugotovili že dan prej. Silvička in Diego (beri mož) sta seveda vsemu skupaj prisostvovala, malo prevajala, snemala, slikala ipd.

Na kosilo smo tokrat odšli v Rim. Nismo leteli v Italijo, da ne bo pomote, a se samo sprehodili čez cesto do Restaurant Roma s tipično italijansko kuhinjo (duuuh), kjer smo si po sprejemljivih cenah (Romunija ni tako cheap, kot se sliši... lol) in v prijetnem ambientu privoščili al the specialties. Goody, goody indeed.

our maestro - then

Sledilo je vadenje v pajzlu, reševanje sudokuja in kajenje DJARUMa za živce, poslušanje ure od Hae Jung (s pianistko) and then - the moment of truth. Moja ura z Grieg sonato, ki je bila še precej(!) sveža, prvič sem igral s klavirjem, nikol slišal komada prej, pa še ChiChi me je malo prej napsihirala, naj (kljub temu, da tega nisem še igral zanjo) fajn igram in je ne osramotim... Hmmm, nicely put. No, the lesson was great! Pravzaprav sem igral tako dobro, da se je Silvička odločila, da bom namesto Debussyja na Klassenabendu (ki je v četrtek 24.ga aprila v Florentinersaal ob 20h - vljudno vabljeni, dragi moji! lol) igral kar to sonato. Maestro mi je dal veliko napotkov, dodatnega dela, kasneje pa sta skupaj z di-voo določila še nov program za vse v razredu. Saj veste, ker ga že tako ali tako nimam dovolj. Stefan je predlagal, da naredimo v vsakem letu programa vsaj (pazite zdaj to) za dva solo recitala. Se pravi, da lahko samo še mažemo svoje cvetoče konice prstov in molimo, da nam znese? Jajks...

Po uri, sem se gospodu zahvalil, plačal ure, nato pa smo se peške spravili do pekarne po svež kruh in pecivo, šli pregledat cene rož, ki naj bi mu jih kupili naslednji dan, nato pa se ga na našem betonskem vrtu z dvema zvezdicama ob še toplem kruhu, svežem kozjem in kravjem siru, cigaretih in družabnih igrah (ja, dejansko smo se šli pantomimo) napili z romunskim pirom. Fun night...

če slučajno kdo ni verjel...

12.ga smo se po jutranji kavi in čiku, malo debatiranja in filozofiranja odpravili na zadnje ure k že 15x omenjenemu profesorju, kjer smo se po kosilu še lepo pofotkali (saj veste, za arhiv pa to...), mu izročili šopek za 116 faking lei-ev which equals 32.7930159 € (sam ne jamčim za točnost menjalnih tečajev, ki jih uporablja računalo. Preden opravite kakršne koli transakcije, na katere bi lahko vplivale spremembe menjalnih tečajev, preverite veljavne menjalne tečaje lol). Craaazyyy!!

Po uri Hae Jung smo se še enkrat zahvalili, poslovili v 23-ih različnih jezikih in se pred bajto usedli v čakajoč kombi, ki ha je po nas poslal ChiChi's friend. Po poti smo zvedeli, da je 'the guy' eden najboljših igralcev v Romuniji, ki nas je hotel presenetiti s predstavo, a zaradi zdravstevnih razlogov ravno tega dne ne bo mogel nastopiti. Je pa vseeno poslal karte za gledališko predstavo in obljubil, da se nam bo oddolžil naslednjega dne. How nice. Pred predstavo smo šli še na pijačo; punce so se ga nalivale z martinijem, medtem ko smo fantje pri 32°C raje zadovoljili z velikim pivom. Res je bilo hot in and out there!!! Dojna, tisti trenutek not in Louis Vuitton, se je pod mizo mastila z neko svinjarijo, mi pa smo ob lahkotnem chit chatu ugotavljali, če bomo kaj razumeli.

yeah, still an idiot... lol

Predstava je bila odlična. Igralci so govorili v štirih različnih jezikih (romunščini, francoščini, italijanščini in španščini), tako da sem razumel vsaj ein bischen. Po koncu smo se še slikali s celotnim igralskim zborom, nato pa se odvlekli na veliko fancy večerjo, za katero se je izkazalo, da je bila plačana s strani Silvijinega prijatelja. Ah, ja... res nam ni bilo težko. Tam smo še naredili približno 100 slik, in se ob glasni romunski narodni muziki tudi parkrat zazibali (v mojem primeru na stolu).

Nažrti kot svinje direkt pred zakolom smo se spravili v kombi, ki nas je zapeljal še po najlepših ulicah Bukarešte in nam razkazal mesto @ night vključno s parlamentom, old style hišami wealthy moža in gospa in parki. Niiiicee! Ker nas je naslednji dan čakala ekskurzija (vsaj tako nam je bilo rečeno) smo se spat spravili že malo čez dve.

Ob 11h je bilo na seznamu bujenje gnojev. Sam sem namreč že od pol osmih naprej surfal (oz. to vsaj poizkušal) na našem ultra počasnem internetu. Ja, bil sem v tisti gumijasti obleki, mel s sabo podmazano desko, a - valov ni blo od nikjer... Čez pol ure nas je po še eni porciji svežega sira in še odskakajočega kruha on Sunday, non-working day in many countries of the World, pobral kombi, nato pa smo se s ChiChi in Diegom, ki smo ju pobrali pred hotelom Lido, odpravili v muzej romunskih hiš na odprtem. Tam smo lahko občudovali, se učili (ali pa se vsaj pretvarjali, da na stvar približno interesira) o različnih vrstah gradnje, običajih in kupili home made pecivo.

Matty - polit cucek

Mene osebno je veliko bolj zabaval tenis (ja, dejansko sem skakal naokrog po igrišču, a NE v shorty shorts, da ne bo pomote) v nakem fancy športnem klubu afterwards, kjer smo se srečali z Radujem - the actor I was telling you about. Privošili smo si še fajn hladno pivo, nekaj svinjarije v stilu čips, kokice, pečene hrenovke ipd., nato pa smo se na poti nazaj ustavili še v muzeju in hiši Georgea Enesca, kjer smo se še založili z novimi notami in cd-ji. Ko je sonce zašlo, smo se poslovili od naše drage Silvije, ki je še istega dne potovala nazaj v Strasbourg, medtem ko smo se ga mi po našem late and relaxing eating out prav kvalitetno zapili na domačem vrtu. Oh, kako lepo je biti mlad...

Zadnji dan v Bukarešti je bil gnil. Naše načrte šopingiranja je preprečila suša v denarnicah, sicer je pa itak padal dež, tako da smo vsaj imeli razlog, da smo ostali doma in prihajali k sebi. Saj veste kako je z aziati... ne prenesejo ravno alkohola. It's true!! Ker so se punce iz svoje sobe morale spokat do enih, smo vse skupaj znesli v najino sobo in se nato na dveh neudobnih posteljah poskušali zmenit za prostor. Sam sem se na koncu zvlekel na tla in z iPodom v ušesih zaspal do časa odhoda.

Sej potem pa veste, kako gre, ne? Lepo po vrsti; trola, doooolga kava in čik pavze na letališču, let s turbulencami, rahla zamuda prihoda na Dunaju, sporočilo ChiChi, da so her babys (na žalost) preživeli let in se odpravljajo spat, udobna postelja @ Philipp's, faking zboljena budilka ob petih (waaay to early), cranky iskanje pravih cifer na U Bahnu, nato pa še kratek večkrat prekinjen spanec na vlaku Wien - Graz. Overall - I had a blast! Hkrati pa resnično upam, da bom "obisk" lahko še kdaj (v kratkem) ponovil. Držite pesti.

Tako, zdaj pa imam dovolj - prsti mi cvetijo, pa (tokrat za spremembo?) ne od tipkanja, marveč od obiranja strun. V četrtek Klassenabend, jutri druga ura z mojo fav. profesorico, ki je danes pohvalila mojega Griega (mogoče je bila malo utrujena, a? lol) ipd. In translation - Matty is back! Se čujemo...