ESPAÑA part I.

Od ponedeljka naprej sem se (po žuranju in relaksiranju v Ljubljani) posvečal komu drugemu, kot moji crazy inu disfunctional familiji. Oh, I love them so! Obešal sem perilo (3x SAM poln stroj; in ja – mati si je pred parimi leti privoščila tistega, v katerega lahko nabaše 6 kil perila. Joy of joys! Ampak sem bil dušca, ker je bogica zaspala na kavču in sem se potrudil. Kako že gre – prvič, zadnjič in nikoli več?lol), zlagal štumfe, spodnje gate, tudi tangice (veselje ali pa raje navdušenje ob ravnanju z 'intimites' lastne sestre in majkice je res nepopisno!?!), smo se pa uspeli tudi precej pogovarjati, si (skoraj da) NIČ it iti na živce, se smejati, hoditi na kave (z malo, obviously) itd. In lahko vam rečem, da sem bil prav vesel, da sem jih po dobrem mesecu videl. V četrtek smo skočili še do Preddvora, kjer sem na novo osvojil srce moje male Larice. Ta dekliček (ki me bo, kljub temu, da je doživel samo dve pomladi, prav kmalu prerasel) je nekaj najbolj cute na tem svetu. Saj ji to vedno povem. In ne, ne bo princeska ratala zaradi tega. Afterall – she sees me once every month!?

Po prešvicanem pakiranju (kurac pa ta slovenska klima!) sva se z Marušo pred mojim mesečnim 'kenslanjem', kot je moje WORK-related potovanje poimenovala sama, odvalila po klancu navzdol na boy/school/love/cigarettes-related chat na Teraso. Bečan naju je (seveda) moral skenslat due to friends with higher status (lol), za kar mu je seveda oproščeno, glede na to, da sem isti dan sam skenslal mutual ogled filma v Koloseju, za katerega smo bili zmenjeni že teden prej. I just wasn't that into Angelina... al kaj že.

Tresenja, vibriranja in kričanja (vsaj tako se je slišalo ob tisti uri) Kristine Kovač ob 3.15 A.M. ne more prekositi nič. Or so I've thought. Minuto in pol za utišanjem pobesnelega telefona, je v sobo pritacal (pre)glasen foter, prižgal luč (se z njo 20 sekund igral disco!?!) z mene potegnil prijetno toplo rjuho in me opomnil, da morava biti čez uro in pol v Klagenfurtu. Let's to this onda...

Ovinki nikoli niso bili moja stvar, tako da sem zajtrk (par požirkov soka, ki ga je vmes daddy še nekako uspel politi po mojih hlačah, in košček zobne paste, ki se mi je pripopal za zgornji desni modrostni zob) komajda zadrževal v trebuhu. But we made it, nontheless. Na poti od centra Celovca do letališča sva se sicer dvakrat že hotela obrnit, ker se nama je zdelo nesmiselno in neverjetno, da bi kdorkoli postavil letališče v tako šumo, ampak sva se po gledanju koruze zadnje tri kilometre le (na glas) razveselila table za Kärntner Flughafen.

V Münchnu sem imel dve uri časa za sprobavanje novih parfumov (kupil si bom, sicer že starega, Diesla Fuel for life), ogledovanje sočnih špegelc (za katere sem se doma zlagal, da so mi bili ukradeni, čeprav sem jih nekje pozabil oz. jih založil), avtomobilov, ki si jih nikoli ne bom mogel privoščiti, okenca trgovine Hermes in Burberry... in ko me je (ravno nekje med evforijo in spoznanjem, da sem broke) prijelo, da bi si prižgal en čik, sem zagledal tisto čudo. Kurnik-like zadeva, v kateri so se kot piščanci gužvali nikotina potrebni popotniki. Ob pogledu na tisto žalost sem se odločil, da bolje, da prišparam dim (in pljuča) za kak drug prostor in čas.

V Bilbau smo se srečali z večino udeležencev Festival Encuentro de Musica y Academia de Santander in v senci (z občasnimi sprehodi po žgočem soncu) tri ure čakali na avtobus, ki nas je nato po natrpani avtocesti odpeljal do Santandera. Sprva se mi je mesto zdelo nekaj podobnega skrpucalu od Trsta, a me je sprehod zvečer (po nakupovanju hrane, vadenju, spoznavanju vseh nun v internat like zadevi, kjer bivamo {toliko o luksuzu}, pregledovanju urnikov in pitanju) le streznil. Mesto je super cute, da o ljudeh ne govorim. I'm such a sucker for Spain... Ljudje, glasba, sonce, vonj po morju (in ribah... lol), kafiči, restavracije, trgovine, sieste. Zna se zgoditi, da bom kljub natrpanem urniku preživel tu prav enkraten mesec. We shall see. Do takrat pa se morem še zmisliti, kako bom pristopil k ljudem, ki jih bom moral do nadaljnjega gledati. Dve dečvi mi gresta že močno na živce (what an idiotic laughter), imam kul cimra iz Londona (speaking of things I fall for – accents!!), Agnieszka je naspidirana in nasmejana kot še nikoli, večina ostalih pa je bol tihih, rastlina-like bitij. Ampak nič skrbet – baje imam appealing personatlity. WHAT?!? I've been told... lol

Pa buenos noches ali pač dias. Kdo ve kdaj bom to postal – internet je drag!

op.p. ZAMUJAM DAN IN POL... tako da dodam samo to - ESPAÑA, ESPAÑA, ESPAÑA!!!! Žur po zmagi je - zmagal. Trg sredi Santandera, zastave, avtomobili, hupanje, ples, pijača, petje... posledična izguba glasu in občutka za čas in malo kasneje svalkanje domov (v klanec GOR!). Danes pa 7 ur vaj z orkestrom, kasneje pa 'piknik' na plaži, kopanje in končna ugotovitev, da sem v pičlih dveh dneh spoznal par res kul ljudi. And I feel like I'm here for the past month... Funny (wit en frenč eksent) . Zdaj pa je pozno, zatorej - let's go w krevet!

buenos noches*