Drobiž, Dunaj in Beethovnova 7.

Že kar nekaj časa je minilo od kar sem nazadnje nekaj stipkal in objavil na blogu. Ampak to še ne pomeni, da se mi ni nič (pametnega) zgodilo. Ravno obratno – pretekli teden in pol sem bil leteč, dejaven, priden, služil dinarje za nove čevlje (drobižke že nekaj časa mečem v kozarec kislih kumaric, ki je že na pol poln... Evion hvala za tole, op.p.), skakal iz Avstrije v Slovenijo, pa spet nazaj, a se je izplačalo. Razmišljam, da bi naslednjič, ko bom v podobni situaciji preokupiranosti slash double bookiranosti mogoče pomagalo, če bi spremenil agregatno stanje. Will think about it.

Z Marušo sva v Lipici (ki začuda sploh ni TAKOO močno dišala po konjskih figah) izvedla prav soliden koncert, seveda pa je vsem bila najbolj od vsega všeč Passacaglia, ki sva jo še prejšnji večer v prvo skupaj nažigala do 11h zvečer. So solo komadi boring?! Kakorkoli, glede na to, da je komadić dejansko kar simpatičen, ga z malo nameravava izvajati še najmanj enkrat v Grazu in Kranju. Mogoče pa se na blogu kdaj znajde kak posnetek. Bomo morali še malo počakati. As for Lipica, če smem nadaljevat – spoznala sva par res kul posameznikov, trenirala angleščino in se po koncertu še prav konkretno nažrla... tudi(!) fancy inu okusne hrane. Farmacevti, če verjamete ali ne, tudi kadijo, tako da je Maruša na koncu morala preživet samo eno krajšo pridigo napornega Indijca, ki je bil itak veliki večini ljudi antipatičen, tako da ga je po hitrem postopku neka simpatična Nemka seznanila s kulturo spoštovanja kadilcev in rešila malo nadaljnih 15 minut zavijanja z očmi.

cheesy, ne? lol

Vožnja domov naslednje jutro je bila brezvezna, tako da sem si z neko suffer playlisto z iPoda pomagal zaspati. Doma sem prepakiral kovčke, nabral še nekaj hrane, se izljubil z mojo Oh, so thoughtful mommy, ki je tisto minuto še vase metala zadnje žlice mineštre pred službo, napakiral še nekaj not, izdelkov za nego las in se s cugom odpeljal beli Ljubljani naproti. Kofe, še en drink, pol škatle 100s in dve uri debat kaseneje sem že sedel na jet another vlakecu, ki me je odvlekel moji Steierische sobici naproti.

Čez vikend sem vadil, včasih celo kaj vrgel po grlu navzdol, bral zgodovino glasbe (no comment) in se pripravljal na ChiChi-jin prihod. V nedeljo sem se dobil s Szaszom, ki me je povabil k sebi domov na kozarec vina in šišo. Vsedel sem se na meni zelo priljubljeni tram in se prvič v življenju z njim peljal ven iz Graza direkt do Andritza. Peter me je počakal na postaji, potem pa sva se sprehodila do njihove spimpane bajte. Not bad at all. Anyway, ker je bilo zunaj rahlo do pretežno hladno mi je posodil svoj Ralph Laurenov plašč; me je kar pogrelo pri srcu. lol Predebatirala sva večji del violinskega repertoarja, profesorjev in solistov, se prijetno zakadila z okusom mentol-jabolko, nato pa sem se nekaj čez enajsto spakiral domov. V ponedeljek je imela di-vaa (as well as all of us) začetek delavnega tedna.

preppy is back

Tekom tedna sem imel z mojo drago Silviko dve super uri, kljub temu, da me je v ponedeljek zvečer tako prestrašila, da sem skoraj umrl. Zvečer me je namreč klicala Birgit (katero po nesreči prevečkrat pokličem Biržitka...) in povedala, da so ChiChi odpeljali v bolnico. What the fu!?*?! Imel sem občutek, da mi bo izkočilo srce, kri se je v tistem trenutku verjetno ustavila in v grlu se mi je naredil velikanski cmok. »What's the problem?« sem hitel živčno spraševati Birgit, ki ji več kot očitno tudi ni bilo nič jasno. Klicali so jo z recepcije hotela in samo sporočili, da Silvia mogoče naslednji dan ne bo učila. Erm... Kljub ekstremno pestri noči, se je moja druga mama prikazala na mojo uro z nekaj minutno zamudo. Prve tri je spustila ven, ker je enostavno bila preveč utrujena. Prvih 15 minut je dala Ying Hua, ki naj bi imela uro pred mano, nato pa od par minut čez 12 do pol dveh delala z mano. Bila je bleda kot stena, se tresla, zato sem jo prosil, če lahko gre v hotel počivat, a se ni dala. Je rekla, da hoče delat z mano in da če ne bo več mogla, da mi bo itak povedala. Isn't she something? Nekje med tretjo in četrto stranjo Poeme se je tudi Dojna odločila, da je bolna in pobruhala svojo novo Gucci torbo. lol It just wasn't their day. Ampak klic Žive popoldne, me je razveselil bolj kot karkoli drugega. Čičolina je bojda že glasno nadirala vse po vrsti, tako da se ni nikomur več smilila.

Naslednji dan je prišla na fax upicanjena, kot da se odpravlja na filmski festival v Cannesu. Očitno je želela popravit vtis prejšnjega dne; saj ne, da ji je kdo zameril. Z Birgit sva prvič skupaj zanjo igrala Poeme, nato pa sem ji preigral še Polonaise. Yep – I'm getting nervous!! Očitno sem delal (že nekaj) prav, saj je bila z igranjem baje zelo zadovoljna, pa tudi mene kak »bravo, beautiful« vmes ni prav nič motil. Pred skupno uro mi je dala še nekaj napotkov za Dunaj, nato pa me objela in rekla, da mi želi vse najboljše. Ermm, a se tudi vam zdi, da je z zadnjima dvema stavkoma približno 17 stvari narobe?? I sure am loving the new attitude.

pasje življenje my ass...

Trenutno se odločam med pakiranjem in tuširanjem. Step by step I suppose. Jutri zjutraj namreč potujem na Dunaj, kjer bom v torek zmrcvaril mojega Wieniawskega. I want to rock that Musikverein, tako da držite pesti; ali pa fige – kar vam je ljubše. Ker ta koncert ne bo dovolj stresen, bom vodil še orkester 29. na koncertu v Stefaniensaalu. Od tam tudi inspiracija za video above. Alina je dobila solo z Berg violin koncertom, mene pa je Pack (kljub temu »da razume moje preobremenjenost«) prosila, če lahko presedem na sedež koncertnega mojstra. No, zagotovim vam lahko samo to, da bom definitivno (na lep način!) poskusil ljudi naučiti »mahati« z lokom kot je razvidno iz posnetka. Not bad at all, I say.