Heksenšus, večerja in Passacaglia

It's official - staram se. Dan, ko se ga bom lahko šel uradno nabutat tudi v New York (če bi ravno imel to željo...), se hitro približuje in to čutim v kosteh, mišicah in glavi. V petek, takoj za tem, ko sem se zbudil in pretegnil v moji tiny postelji v Grazu, sem začudeno ugotovil, da imam pravi pravcati heksenšus. Moja glava se je v levo stran lahko premaknila za maksimalno tri centimetre, ChiChi pa je ravno prejšnji dan celemu klasu naložila tono in pol dela, tako da sem bil rahlo zživciran in tečen. Šel sem v lekarno, nabavil za 30 evrov tablet in krem, se odvlekel domov in preizkusil vse; seveda brez uspeha. »Maybe tomorrow...« Riiight.

V soboto sem se vseeno nekako prisilil vadit in si prisegel, da če mi začnejo iz oči tečt solze, da bom ljubico odložil, se vlegel na posteljo in si cel dan »praskal jajca«, kot bi to povedala moja matka. Malo prej sem se nafilal s tabletami za sproščanje (zategnjenih) mišic, pa tudi tistimi proti bolečinam in molil, da po petnajstih minutah ne bom fasal živčnega. Recimo, da je treba po novem tudi za (lepo) glasbo potrpeti, ok?

gremo ga (za)žurat...

Di-vaa je bila že ob prihodu kar prijetno razpoložena in očitno se je obilno obiranje strun čez poletje splačalo, saj sem uspel sproducirat dve prav lepi uri in v zameno dobil bravo s strani moje ljude Silvike. Delala sva Khachaturianov tretji stavek (sva ga kar s klavirjem vžgala, čeprav ji ga nisem še nikoli prej igral), pa Ysaÿejevo drugo solo sonato, vprašal pa sem jo tudi za par for pri Passacagliji (Händel-Halvorsen), ki naj oz. jo bova z Marušo izvajala v sredo v Lipici. Zdaj pa hit poklikat vse, zvočnike do konca, and enjoy.

Za kurjo polt po celem telesu (ja, veliko je takih stvari v klasiki!?! lol) pa vas povabim, da stisnete play here... Not a big concert piece, but simply beautiful.

Drugače pa nas je Silvia (ki sicer kdaj odide, a se vedno vrne in nas ne zapusti... lol) po zadnji uri v četrtek peljala na večerjo, tako da smo se malo nasmejali, čenčarili, spet debatirali o novih programih, vmes pa ji je še uspelo malo rugat newbieje in nas, stare sablje. Spili smo dve flaši vina, se prijetno spitali, nato pa se (nekateri opotekaje... seveda je govora o aziatih, lol) odvlekli domov.

včasih je življenje z njimi lažje... lol

Jutri priletim v Slovenijo, kjer bom z malo nadrkaval Passacaglio, šel na kak kofe (z Nataško!?!), v sredo (hopefully) odigral dober koncert, v četrtek pa se že vračam v mojo ljubo sobico glasbe in modnih strani, saj imamo vaje za koncert v nedeljo. Ni kaj, meni pa res ni nikoli dolgčas.

Ko dobim keš, se moram podnujno na novo oblečt (ste vidli kake lepe stvari se sprehajajo po modnih brveh Pariza in New Yorka?!?) in obut (I got my eyes on these perfect Boss shoes), pa eksterni disk kupit, hrano in.... Ermmm. Mislim, da bom na koncu še vedno v starih, raztrganih kavbojkah sedel pred počasnim inu štekajočim kompjutrom, za katerim bom prav nemarno čvelil Sparove tortillas.