Trenta in Wiener Schnitzel

Let's rewind a bit again. Moje »poletno izobraževanje« se s prihodom v Klagenfurt nikakor še ni končalo. Ko sta me stara dva pobrala sem ju vse do Kranja zabaval (?!) z obnovami dogodkov v mesecu odsotnosti. Seveda nista sledila vsem imenom, zanimivostim, čenčam; daleč od tega. Mislim, da sta me nekje med bivšo carino in Tržičem kratko malo izklopila in mi samo vsake toliko prikimala, se spogledala in se verjetno mislila nekaj v smislu: »Does he ever shut up?!«

Ko sem nekaj čez pol drugo stopil v svojo sobo, sem navdušeno ugotovil, da me na postelji čaka kup not z Dunaja, ki bi jih moral sicer dobiti malo pred odhodom v Španijo in jih (vsaj) prebrati do prihoda domov. Čez dva dni je bila namreč v Trenti že avdicija za vodje kvartetov. Joy of joys!?! Po razpakiravanju sem se ravnodušno vrgel na posteljo in pod mojo modro Dormeo dekco sladko zaspal.

Zjutraj me je čakalo pakiranje cot, ki so bile že oprane in posušene v sušilniku (to je itak največja nategancija, ampak o tem kdaj drugič) in še nekaj tistih, ki sem jih še čistih pred mesecem pustil v omari – not much. Nato sem se spravil v dnevno sobo in do 14h (ko me je pobiral Faganel) vadil in skušal narediti vse, kar bi že moralo biti narejeno. Op.p. »Obisk« familije za par ur je enkratna pogruntavščina, saj ima človek vsaj 90 procentov možnosti, da se NE pobije in skrega z vsemi. Takoj zatem sledijo še objemi in poljubi pred naslednjim odhodom, kakšna (prikrita) pikra zadeva prileti s strani mame, potem pa si že mahate v slovo...

vsi muzičarji in Bubi

Pozno popoldne smo se s Petrom in Žigo že »vselili« v stanovanja, potegnili ven svoje violine in se zabavali z branjem in obdelovanjem not do skupne večerje s profesorji. Nekje med glavno jedjo in sladico nas je koncertni mojster Wiener Filharmoniker prosil za trenutek posluha, kjer nam je obrazložil, da nas čaka naporen teden dela in vaje, mogoče pa tudi malo zabave. And he was damn right. Tako smo se po pijači v bližnjem pubu vsi relativno zgodaj spakirali v mrzle sobe, kjer smo zakotani pod kosmatimi dekami (nekateri ob poslušanju kakovostne klasike) pričakali črno, tiho noč.

Naslednji dan smo imeli avdicijo. In oh, kako obožujem klicanje po abecednem vrstnem redu. Če ne bi imel za seboj že skoraj 21 deževnih in nič kaj pretirano cvetočih pomladi, bi šel naravnost do Mestne občine Kranj in »vzel« matkin priimek. Matjaž Sušnik... Hmmm. Anyway, najprej smo vsi, eden za drugim odigrali določene ekstrakte kvartetov, nato pa smo se nekateri preizkusili še v drugem krogu (to se vse sliši tako pompozno; ko bi vi vedeli...) in po pol ure izvedeli rezultate. Določen sem bil za vodjo Haydnovega Kaiser kvarteta v C duru. Kar simpatična muzika...

Naslednji dan, so me prosili za Marušino številko, ki je bila ta čas v Parizu na oddihu al kaj že, ki so jo baje nujno potrebovali. Profesor čelistov je to povedal nekako takole: »Dva čelista sta zbolela, tako da nam je ostal samo še en dober. Nujno rabim Marušo, da bo rešila situacijo.« Ko sem mu razložil, da sicer pride naslednji dan domov, a da nima čela, ker je v popravilu v Padovi, se je samo nasmehnil in rekel da lahko igra na njegovo čelo za pol milijona evrov. No comment. »Naj pa le prinese s sabo dolge hlače, ker je kar občutljiva zadevca, tale moj kos lesa.« lol

Ko sem mali sporočil novico, se je drla v telefon, saj so jo ravno par minut nazaj evakuirali z letališča. Tam naj bi se namreč nekje nahajala bomba, tako da so bili vsi leti do jutra skenslani. Baje je ravno v ustih imela kos dunajca (kako naklučje, a?), ko so v letališko restavracijo uleteli vojaki s puškami in jih kot ovčarski psi ovce zganjali pred »bajto«. Haha, boga Maruška (evil smile...). Ko se je malo umirila, mi je razložila, da ni vadila dva tedna in da bo »scala kri«, če pride, pa jo je veliki brat potolažil, da smo vsi v enakem zosu... Eni pač nismo dobili not, ane! lol

Trenta valley

Sledili so dnevi drkanja violine do onemoglosti, novih not, vsakodnevnih solo ur s prof. Göetzlom, komorne z Landererjem aka Rickyjem Martinom in korepeticij, večere pa smo si popestrili s kuhanjem, poslušanjem housa (enostavno smo imeli dovolj strun in prstnih redov), oldijev in šišo. Verjetno je to res edina stvar, ki jo lahko počneš v Trenti po deveti uri zvečer. So že vedeli, zakaj so nas vtaknili v tisti gore.

Kljub temu, da tokrat ni bila vpletena niti kaplja gin tonica (valda niste mislili, da bom napisal alkohola!?! lol), se je tudi v Soški dolini zgodilo oz. bolje dogajalo kar nekaj encountrov. To je pa tako, ko nabobnajo skupaj mularijo s ponoreli hormoni. Sam sem, prosim lepo, iz tega odstavka izvzet. I'm getting old and wise(r) afterall.

Na dan prvega – komornega koncerta, smo se vsi relaksirali na kavah in sladoledih, si med vajami privoščili kak(!?) še kako potreben Marlboro light 100s in se zvečer začuda kar dobro odrezali. Ne morem reči, da je bil to eden mojih najboljših nastopov, niti ne trdim, da sem bil popolnoma sproščen, but we did it. Profesorji so bili z našim delom bojda zelo zadovoljni, a mene je bolj kot vse drugo matral prihajajoči večer – solos.

Glede na to, da je kar nekaj ljudi opravilo tudi s solo delom še isti večer, je v mojem apartmaju, ki je imel (kako pripravno!?!) največjo kuhinjo in skupni prostor, zvečer vladal kaos. A kot true party breaker, sem se že nekaj čez polnoč spravil v moje prevelike hlače iz H&M-a, si umil zobe, vse dvakrat poslal v p.m. (of course I'm joking... ?!?), jih prosil (vključno z mojo malo, ki je tako ali tako vedno najbolj glasna) za razbijanje na normalni jakosti (res sem pravi foter, damn) in se odsvaljkal postelji naproti. Sicer so me trikrat zbudili, ko so prišli krast cigarete iz šteke v moji omari, a sem jih pustil pri miru, ker se jim je zdelo tako fajn, da jih »nisem registriral«. Mhmmm, yeah right. Moram pa dodat, da so po novem tudi kradljivci precej bolj uvidevni – na omari ti pustijo 79.4% vrednosti stvari, ki so jo odnesli. Ta svet postaja a better place, vam rečem. lol

4tett in "Ricky"

Zbudil sem se dobre volje. Mogoče zato, ker sem na nočni omarici našel kar nekaj denarja. Za cigarete, of course. Nihče ni prespal. lol Po zajtrku (kofetu z obilo cukra) sem se odvlekel do doma Trenta, kjer me je že čez nekaj minut čakala generalka. Seveda so vsi profesorji, kot kaki B/b-otri sedeli v vrsti direkt pred mano in si delali zapiske. No pressure, a kako že pravijo. No pa sem jo užgal in bil kar zadovoljen. Pianista sem prosil za par popravkov, a se mi je zdelo, da se je bolj posvečal občudovanju napite agave v avli kot mojim napotkom. To je pa tako, če si mlad in nepomemben... lol Ker že kar nekaj časa sledim motu – pred koncertom ne matraj ljubice preveč, sem si dan (razen ure in pol počasnega »čiščenja«) vzel fraj. Privoščil sem si obilno kosilo, debate ob kavi in sladoledu z Domnom, Petrom in Marušo, kopanje in urejanje frizure (to je zelo pomembno ja!?!), nato pa sem se vrgel v koncertne cote in se s profesorjevim lokom (20.000€ dragi moji) napotil v hudičevo žrelo.

Na oder sem prišel prekmalu, tako da sem pomahal publiki in se v smehu ritemsko pomikal nazaj v sobo. Kako naj jaz vem, da bodo norci še premikali oder pred mano!?! No ja, sem vsaj izgubil sem tisto tremo oz. strah pred publiko. Saj veste, če se smejijo, ko narediš nekaj neumnega, so kul. No ja, vsaj meni se tako zdi. Čez pol minute, ko so mi potrkali na vrata (how nice; kot da se pol idiot) sem z glavo za vsak slučaj pokukal ven in vprašal če lahko zdaj dejansko grem, nato pa po napenjanju loka 10 minut švical in dvigoval levo obrv pod sojem odrskih luči. Sam sem bil z nastopom zadovoljen. Zdelo se mi je boljše kot dobro, a opevanj s strani profesorjev pa res nisem pričakoval. Baje sem se jih dotaknil... Rekli so, da se mi vidi, da igram iz srca in da ne igram samo zase, ampak da hočem nekaj dati tudi publiki. No ja, saj se strinjam, a brilijantno pa res ni bilo. Takoj za tem, so me povabili, da v Musikvereinu ponovim solo in rečem vam, da sem v tistem trenutku malo okamenel. To je bila največja pohvala, ki bi mi jo lahko dali, zato sem tudi obljubil, da se bom potrudil, da jih bom lahko razveselil tudi tam. Yeah!! lol Poljubi in čestitke so padli tudi s strani familije in drugih poslušalcev, babici pa so se ob tej priložnosti še malo orosile oči. Močno me je objela, mi v zadnji žep potisnila nekaj evrov in mi na uho rekla, da je ponosna name. Oh ja – ta naš Hollywood...

Po koncertu je sledila poslovilna večerja, vključno z vinom, smehom in slikanjem. Wienerjem smo se z glasnim aplavzom zahvalili za možnost delanja z njimi in se priporočili še za v naprej. And guess what, nekateri smo že povabljeni. lol

Medtem ko sem čvelil ribo in opazoval prste na moji levi roki, sem se odločil, da mojo lesenko za teden dni pospravim v omaro. Mesec in pol sva bila nerazdružljiva, zato se mi je zdelo fer, da ji dam malo miru. I know I needed one.