ESPAÑA part I.

Od ponedeljka naprej sem se (po žuranju in relaksiranju v Ljubljani) posvečal komu drugemu, kot moji crazy inu disfunctional familiji. Oh, I love them so! Obešal sem perilo (3x SAM poln stroj; in ja – mati si je pred parimi leti privoščila tistega, v katerega lahko nabaše 6 kil perila. Joy of joys! Ampak sem bil dušca, ker je bogica zaspala na kavču in sem se potrudil. Kako že gre – prvič, zadnjič in nikoli več?lol), zlagal štumfe, spodnje gate, tudi tangice (veselje ali pa raje navdušenje ob ravnanju z 'intimites' lastne sestre in majkice je res nepopisno!?!), smo se pa uspeli tudi precej pogovarjati, si (skoraj da) NIČ it iti na živce, se smejati, hoditi na kave (z malo, obviously) itd. In lahko vam rečem, da sem bil prav vesel, da sem jih po dobrem mesecu videl. V četrtek smo skočili še do Preddvora, kjer sem na novo osvojil srce moje male Larice. Ta dekliček (ki me bo, kljub temu, da je doživel samo dve pomladi, prav kmalu prerasel) je nekaj najbolj cute na tem svetu. Saj ji to vedno povem. In ne, ne bo princeska ratala zaradi tega. Afterall – she sees me once every month!?

Po prešvicanem pakiranju (kurac pa ta slovenska klima!) sva se z Marušo pred mojim mesečnim 'kenslanjem', kot je moje WORK-related potovanje poimenovala sama, odvalila po klancu navzdol na boy/school/love/cigarettes-related chat na Teraso. Bečan naju je (seveda) moral skenslat due to friends with higher status (lol), za kar mu je seveda oproščeno, glede na to, da sem isti dan sam skenslal mutual ogled filma v Koloseju, za katerega smo bili zmenjeni že teden prej. I just wasn't that into Angelina... al kaj že.

Tresenja, vibriranja in kričanja (vsaj tako se je slišalo ob tisti uri) Kristine Kovač ob 3.15 A.M. ne more prekositi nič. Or so I've thought. Minuto in pol za utišanjem pobesnelega telefona, je v sobo pritacal (pre)glasen foter, prižgal luč (se z njo 20 sekund igral disco!?!) z mene potegnil prijetno toplo rjuho in me opomnil, da morava biti čez uro in pol v Klagenfurtu. Let's to this onda...

Ovinki nikoli niso bili moja stvar, tako da sem zajtrk (par požirkov soka, ki ga je vmes daddy še nekako uspel politi po mojih hlačah, in košček zobne paste, ki se mi je pripopal za zgornji desni modrostni zob) komajda zadrževal v trebuhu. But we made it, nontheless. Na poti od centra Celovca do letališča sva se sicer dvakrat že hotela obrnit, ker se nama je zdelo nesmiselno in neverjetno, da bi kdorkoli postavil letališče v tako šumo, ampak sva se po gledanju koruze zadnje tri kilometre le (na glas) razveselila table za Kärntner Flughafen.

V Münchnu sem imel dve uri časa za sprobavanje novih parfumov (kupil si bom, sicer že starega, Diesla Fuel for life), ogledovanje sočnih špegelc (za katere sem se doma zlagal, da so mi bili ukradeni, čeprav sem jih nekje pozabil oz. jih založil), avtomobilov, ki si jih nikoli ne bom mogel privoščiti, okenca trgovine Hermes in Burberry... in ko me je (ravno nekje med evforijo in spoznanjem, da sem broke) prijelo, da bi si prižgal en čik, sem zagledal tisto čudo. Kurnik-like zadeva, v kateri so se kot piščanci gužvali nikotina potrebni popotniki. Ob pogledu na tisto žalost sem se odločil, da bolje, da prišparam dim (in pljuča) za kak drug prostor in čas.

V Bilbau smo se srečali z večino udeležencev Festival Encuentro de Musica y Academia de Santander in v senci (z občasnimi sprehodi po žgočem soncu) tri ure čakali na avtobus, ki nas je nato po natrpani avtocesti odpeljal do Santandera. Sprva se mi je mesto zdelo nekaj podobnega skrpucalu od Trsta, a me je sprehod zvečer (po nakupovanju hrane, vadenju, spoznavanju vseh nun v internat like zadevi, kjer bivamo {toliko o luksuzu}, pregledovanju urnikov in pitanju) le streznil. Mesto je super cute, da o ljudeh ne govorim. I'm such a sucker for Spain... Ljudje, glasba, sonce, vonj po morju (in ribah... lol), kafiči, restavracije, trgovine, sieste. Zna se zgoditi, da bom kljub natrpanem urniku preživel tu prav enkraten mesec. We shall see. Do takrat pa se morem še zmisliti, kako bom pristopil k ljudem, ki jih bom moral do nadaljnjega gledati. Dve dečvi mi gresta že močno na živce (what an idiotic laughter), imam kul cimra iz Londona (speaking of things I fall for – accents!!), Agnieszka je naspidirana in nasmejana kot še nikoli, večina ostalih pa je bol tihih, rastlina-like bitij. Ampak nič skrbet – baje imam appealing personatlity. WHAT?!? I've been told... lol

Pa buenos noches ali pač dias. Kdo ve kdaj bom to postal – internet je drag!

op.p. ZAMUJAM DAN IN POL... tako da dodam samo to - ESPAÑA, ESPAÑA, ESPAÑA!!!! Žur po zmagi je - zmagal. Trg sredi Santandera, zastave, avtomobili, hupanje, ples, pijača, petje... posledična izguba glasu in občutka za čas in malo kasneje svalkanje domov (v klanec GOR!). Danes pa 7 ur vaj z orkestrom, kasneje pa 'piknik' na plaži, kopanje in končna ugotovitev, da sem v pičlih dveh dneh spoznal par res kul ljudi. And I feel like I'm here for the past month... Funny (wit en frenč eksent) . Zdaj pa je pozno, zatorej - let's go w krevet!

buenos noches*

koncert, umazana posoda in presneto težek kovček

Koncert orkestra prejšnji teden je bil presenetljivo dober. Z manjšo izgubo smisla za ritem v pihalni sekciji, nekaj fauš notami, ki s(m)o jih zagrešili štrajharji in do gat premočenim dirigentom (to sem citiral, op.p.), smo po lepem Straussovem Terzettu iz Rosenkavalierja le priplavali do konca večera. Rektor se je sicer nekaj hudil, ker so se določeni člani orkestra spuntali, da za 30€ po glavi (upam, da se vam ne zdi, da berete živinske oglase v Slovenskih novicah) pač ne bodo snemali CD-ja naslednji dan in ga je zaradi tega moral črtati s TO DO liste. Nič bat – je tudi A-list gospod prišel na svoj račun, ko si je dal duška in nam napisal »tisto prijetno pismo« nekaj dni kasneje... Not very important, not very interesting.

V petek sem spal kot ubit – do pol 11h. Ker sem bil ponosen sam nase (že zelo dolgo namreč nisem spal več kot 7 ur), sem se najprej počastil z dvema velikima kavama in lepim številom Marlboro lights feggotov (proper English, my firends... lol) na okenski polici moje kamrice, nato pa dan preživljal v znamenju violine/žlice v roki; vadil sem program za Klassenabend in ure z mojo locco ChiChi in se posvečal lončku Magnifico sladoleda (edini stvari, ki sem jo v tistih dneh spustil po grlu). MMmmmm...

ChiChi today. At 58... Jealous much? lol

V soboto sem že zgodaj zjutraj obletaval trgovine po Grazu s Cirilom, s katerim sva se (tako kot se za meni »Oh, kako ljubo« mesto spodobi) po treh urah razočarana odsvaljkala na kafo v M1. Sicer sva našla nekaj stvari, ki so bile všeč enemu, ali drugemu, a so bile unfortunately tako ali drugače izven najinega dosega. Srebrno-črna gladka kravata z logom Johna Richmonda (to die for), usnjena jakna (zgolj 2130€!?!) from D&G, pa Pradina sleek obleka, ali pa enostavna dolga majica od Armanija (katero si bom mogoče vseeno enkrat kupil). In valda, da govorim o stvareh, ki so bile všeč meni – duuh. Ciril si je še iskal neke natikače a na konce ugotovil, da najbolje, če denar zapraviva na sladoledu. Smart boy!

Do konca vikenda sem uspel še izgubiti nekaj odvečne maščobe (stress related story), vaditi staccato in nižat intonacijo na violini (damn orchestra!?!), se dvakrat sprehodit po dežju in en cel večer furat suffer, ker me je lastna familija čisto pozabila. Pa je tudi to minilo...

V ponedeljek je v mesto priletela di-vaa, tokrat v spremstvu sina Aima as well as her already known BFF 'Dojna in Luis Vuitton'. Odeta v nove dizajnerske cote (dayum! Mi bi tud...) se je s psom v eni in violino v drugi roki prismejala skozi vrata sobe 3.12. Seveda jo je dobra volja minila par sekund za tem, ko je Fabiol iz kovčka potegnil svojo ljubico in poskušal pokazati kaj vse se je naučil in navadil v preteklih dveh tednih. Not much... Sem omenil, da mali leti naslednji teden nazaj v Albanijo? In ja, prav ste uganili – not commin' back. Shit happens.

It's over. Let's celebrate!

Zvečer je ChiChi nekaj časa namenila tudi meni in mojemu programu, me malo pohvalila, malo nadrla, dala nekaj dobrih idej in rekla, da sem bil pridn. Damn right I'm a good boy! lol Naslednji dan je bil precej podoben, malo učil, vadil, pospravljal po sobi imel vaje na šoli, uro s Chaom, se zvečer videl s sošolci in ob piru pogledal nogometno tekmo (kdo je igral v torek? Francija in Italija, ne? Precej dolgočasen fuuutbal....) in se spakiral domov nekaj pred enajsto.

Včerajšnji dan pa je (na žalost mene, mojih sosedov in peščice mimoidočih) minil v znamenju že omenjenega staccata, obratov v takšnih in različnih ritmičnih načinih, pucanju not, ipd. Seveda se je vse skupaj dogajalo po generalki v Auli (ja, v nemščini to pišemo z VELIKO! lol), katere posnetek mi ni bil preveč všeč in zaradi katerega sem si zadal nalogo aka operacija:dober koncert!

Pred odhodom na oder, nekaj minut za tem, ko mi je Silvia predlagala, naj ne kadim preveč (ker baje ni dobro za pretok krvi v prstih leve roke... Riiiight), sem bil, zaradi meni še neznanega razloga, precej živčen, a minutko za tem, ko sem stal na odru sem se počutil, kot da sem tam doma. Vse skupaj sem v 90% izpeljal tako, kot sem najboljše lahko, so pa seveda se Stellen, ki jih bomo pred kakim recitalom ali pa tekmovanjem še vedno drkali do onemoglosti. 'Bravo' publike je po zadnjem akordu vedno lepo slišat, Marcovicijin 'I'm really, really proud of you' pa še toliko bolj. V splošnem sem s svojim nastopom kar zadovoljen, kar tudi pojasni dejstvo, da poslušate (če ste ugasnili, vas je lahko sram! lol) THE live posnetek s koncerta. O naši vrli Birgitki pa v tem danem trenutku ne bi zgubljal besed. Jo je Aimo po koncu dal na off. Do you get it? Na off. (matr sm glup)

let's soak up the sun...

Po obilni večerji v Fontani di trevi, kjer smo med drugim prekomentirali napake in dobre stvari vsakega (fun!?!), govorili o novem programu za vse v klasu, pa o nogometu, fashionu in drugih življenjsko pomembnih stvareh, smo se malo (?!) opiti, predvsem pa napitani kot velikonočni zajci odvalili vsak v svojo smer, se malo prej izljubili, poslovili in si zaželeli lepe počitnice.

Danes sem po pomivanju posode preteklega meseca (ne vem, od kje se je je toliko nabralo – saj nisem nič jedel!?!), pakiranju in prihajanju k sebi nekaj čez eno po stopnicah odvlekel kovček s polovico moje telesne teže na Hauptbahnhoff, nato pa se uspel obenj malo kasneje spotakniti še na vlaku (sem vsaj ugotovil da znam še vedno sočno preklinjati. Mami, za te lekcije ti bom večno hvležen, lol), kjer sem med drugim spoznal dva simpatična Ameriška Indijca. Funny accents...

Do nedelje si bom vzel fraj. Ljubljana, upajmo da sonce, prijatelji, kave in pogovori. Loving every second of that. Verjetno bom čez vikend več ali manj hammered, tko da če koga na cesti ne prepoznam, naj mi prosim oprosti – ne bo nalašč. It's a condition (lol); če oz.ko je Matty res pijan se slika (in the head, ja. Prav ste ugotovili) začne pacat. Easy as that. No, pa saj ne bomo pretiravali, ampak lepo povprečje je pa tudi treba proslaviti, ne?

it's time for adventure...

I wish you all a hot summer. Tako ali drugače...

Če pa vam postane dolgčas, se kdaj oglasite v Matty's world-u. Se bom potrudil in ga vseeno malo bolj pogosto ( kot lansko poletje) updejtal, na novo opremil, zamenjal zvočno kuliso pa še kaka fotka iz Pariza zna gor prileteti.

Enjoy!

egotrip, italian(!) capuccino in nujna potreba pa novih cotah

V Grazu sneži. Ne vem, katera drevesa tako rada cvetijo ravno v tem času!?! lol Cvetki, ki jih je vsepovsod preveč, se preganjajo po zraku, pristajajo v očeh, kavah ipd. Ampak se ne pustim(o) motit. Saj jih v kratkem prizemlji (literally) dež, ki se z modrega neba usuje na razgret pločnik. Vreme je (kot ste verjetno ugotovili) naravnost fantastično (?!) za sprehod/tek domov z vaj orkestra, na katere due to a look out of the window (kdo pa še posluša vremenske napovedi??) way too early in the morning seveda ne neseš marele. Še dobro, da so (bile) le te toliko boljše; pravzaprav pravi ego booster. We'll get to it...

girls and high heels - mistery

U ranu zoru sem se z glavo veliko kot Brazilija odsvaljkal iz prijetno razgretega zavetja mojih dišečih rjuh pod tuš. Zahvaljujoč mrzli vodi, je opravilo trajalo natanko štiri minute, nato sem si privoščil nekaj požirkov fasten joghurt drink-a z okusom maline, si skrbno skrtačil zobovje, 20 minut stikal po omari z oblekami (kljub temu, da je PRAZNA - laundry day...) in na koncu nase navlekel staro inu grozno, široko srajco, ki je sicer nase ne bi navlekel četudi bi mi šlo za življenje. What a man's gotta do... nccx nccx

Ker je Alina imela zdravniški pregled (beri prejšnjo noč žurala na Dunaju), sem danes vaje orkestra vodil jaz. Po spontanem Happy birthday-u za Karin, smo nekaj čez deseto začeli. Kaj kmalu smo prišli do dela, kjer ima Alina sama solo s pihalci; dirigent je samo pomežiknil, pa smo šli - fuck it! Po zadnji noti tega dela, je dirigent ustavil orkester in mi malo (?!) popihal na dušo. Je razložil orkestru, da to pa je kao res nekaj - da je 2. koncertni pripravljen kadarkoli odšpilat solo, čeprav se to zgodi, le če je uni drugi bolan. Zatem je pa še rekel, da sam (kot bivši 2. solo čelist) ve, kako težko se je presest na tisti stol desno od tebe in kar vse znat in vodit ljudi za sabo. Potem pa je začel cel orkester (vključno z njim) žvižgat in ploskat. lol Seveda sem samo zardel in se nasmejal, ker kaj takega od njega res nisem pričakoval; sem vedno imel filing, da me bolj NE mara kot kaj drugega. Ljudje znajo presenetit... Naslednjo uro in pol sem švical, štel in se koncertriral, da ja ne bom kaj zajebal in moram rečt, da je (z nekaj manjšimi napakami) šlo prav dobro. Potem pa me je rešila Alina, ki je (prvič v življenju I think) z ne-popolnim makeupom v že značilnih ridiculously high inu fancy stilettih priskakljala na drugi del vaj.

red is back... lol

Po vajah smo si privoščili kavo iz našega novega oh-in-sploh kavnega avtomata, ki je čist zares zelo dober. Od zdaj naprej pijem samo še Italian Capuccino. lol Nasrkal je še kak v škatli zase-se-brigajoč in nič hudega sluteč čik ali dva, nato pa smo se po hitrem postopku (enkrat takrat, ko je začelo grmeti in se je sonce skrilo za gmoto črnih oblakov) postrgali vsak v svojo smer in šli domov - vadit.

Po obilni solati z mariniranim piščem (po lastnem receptu of course), sem se spravil gnjavit program za mojo fav dii-vo, ki v mesto študentov (or so I've heared) prileti naslednji ponedeljek. V sredo imamo namreč last Klassenabend, na katerem bomo za publiko pripravili tudi presenečenje. Just an idea of ChiChi's... Could be nice. Ker pa želim, da je nice (oz. velik boljš kot to!?!) tudi moj solo in pa ura afterwards, se spodobi, da se do nedelje ne praskam po jajcih (kot bi se izrazila moja predraga mati), ampak raje poprimem za lok in drgnem po tistih zmatranih strunah. And that's exactly what I'm doing - all the time!

hate it!

Konec tedna se zna zgodit, da bom šel malo pogledat po trgovinah - ne bi mi škodilo, če bi se malo (?!) stilsko preobrazil. I'm getting borring! Nova frizura potrebuje vsaj novo majico ali dve, pa očala in (kratke) hlače, ne? Se popolnoma strinjam... lol

(no) sex IN the city, bad boy in cigareti

Nekje med pobijanjem mušic, komarjev in drugih žužkov, ki se mi limajo na (od dela!?!) prepoteno čelo sem se zavedel, da zadnji teden in pol slišim samo še sirene rešilnih avtomobilov, ki se podijo po Grazu . Kdo ve – mogoče hodijo reševat ljudi, ki so se odločili(?), da ne bodo več prenašali te preklete sopare in vročine, ali pa zgolj iščejo mene, saj bi mi radi oživljali (in ne, nisem mislil oživeli!) navdih za pisanje bloga. Že cel mesec se nisem oglasil, za kar se (verjemite mi) vsako noč kesam, lol. Enostavno sem zadnje čase dal prednost stvarem, ki so pomembne tako za moj well beeing kot višino "dobrovoljnih prispevkov", ki mi jih starši na podlagi prej omenjenih pošljejo na tekoči račun. Vežbal sem kot nor, hodil na ure k tako in drugače razpoloženi ChiChi (saj ni ona kriva, da ji je enkrat tisti »zmešani voznik«, ki je zapeljal v gigantsko lužo pred vhodom Romantik hotela 25 metrov stran od faxa, zmočil nove Fendi sandale in Diorjevo krilo in jo prelevil v njeno najbolj bitchy verzijo. Shit happens...), imel vaje in koncerte s triom in kvintetom (koncert Dvorakovega kvinteta je uspel bolje, kot smo pričakovali – smo bili baje presenečenje večera; if they say so, right?), naredil avdicijo za namestnika koncertne mojstrice (prosim lépo), shujšal ene 5 kil in bolj malo spal. Ja, bilo je zanimivo, pa tudi lepo... utrujajoče in neverjetno na-jedajoče; in kaže, da bo še kar nekaj časa tako. Še najbolj hektičen pa je bil prejšnji teden, v katerem sem poleg vsega že naštetega uspel imet še po pet ur orkestra na dan. Fun indeed!

transformed or what?

Po mediocre koncertih v Gimnaziji Kranj enkrat takrat, ko sem zadnjič uspel spisat blog, sem imel z mojo ljubo Marto L. Lamovšek (o tem prvem l-ju s piko se moram še pozanimat) zanimiv dan iskanja luči in nastavljanja objektivu kjer me je Cosmo bejba herself med drugim uspela preleviti v (almost beleviable) bad boy-a. Rezultate najinega (vedno zabavnega) druženja si lahko pogledate v mojem face book profilu (če ga mate), sta pa med drugim tudi fotki v tem postu in na desni nastala tistega dne.

Večere v razgreti kamrici sem si (ožet kot cunja) vsaj poskušal lepšati z na sveže zloadanimi oddajami So you think you can dance-a (priporočam!), ali pa epizodami Sex and the city v družbi že simboličnih cigaret. Kako ironično – kar se mi ne dogaja v življenju (čeprav bi mogoče rad? lol) nadoknadim z oddajami, ali pa samo idejo v družbi Nadie predebatiram/zapijem in zakadim, ter v kratkem pozabim. And the scary part is – I don't even care anymore. Kljub temu sem odločen, da naslov mojega naslednjega bloga (ali pa vsaj tistega čez kak mesec, ko bom skakal po obali Španije) ne bo NO Sex and the city. Četudi bo stanje ravno tako (?!) – si bomo pa izmislili drug naslov...

our favorite fashionistas...

And speaking of sex (and the city). Z mojim (zadnje čase zelo zgovornim in opinionated) cimrom Cicekom lol sva si premiero tega filma, v angleščini duuuh, že teden preden je prišel v Sovenijo (očitno Graz le ni tako popolno selo za kakršnega sem ga imel. Lažem, ga imam) ogledala v Royal Uncut English Cinema. Enostavno si nisem upal (kaj šele želel) gledati nemške verzije, ker sem se bal, da obstaja možnost, da bo Carrie jodlala. Tega pa si naša SJP ne zasluži, lol. Kar se tiče filma – vsem lubiteljem serije se bo le ta zdel definitivno as perfect as it gets, tisti drugi, ki pa jim serija itak ni všeč/je ne poznajo (in jih ne razumem...??), pa ga tako ali tako ne bo -do/-ste šli gledat. Am I right, or am I right? Sam sem se tistega večera nafilal z romantiko za naslednje pet let (kolk eni malo potrebujemo, a?), sem pa obljubil družbo pri ogledu (ko bom zu Hause) tudi moji sekici, tako da – I'm screwed. Pa saj se mi zdi, da morajo nekje doma še ležati (beri skrbno inu v vrsti stati) škatle inzulina, ki jih je back then potrebovala babi...

V petek sem se, na željo mojih dragih prijateljev, ki so preleni, da bi me prišli obiskat v Graz, spet peljal s cugom v belo Ljubljano, kjer sem (vsaj poskušal) izbrisati/pozabiti na vse spomine preteklega tedna, lol. Saj je zelo veliko lepih, ampak vseeno – it was a bit too much. Pozabil sem vam še omeniti, da grem čez poletje (poleg že znanih destinacij, haha) še v París (kjer imamo koncert) inu Nico, kamor me je povabila moja ljuba Silvička. Pa saj sploh ne vem, kaj non-stop nekaj jamram; meni pa je res lepo, ne?

I'm ready for more action...

Po nič kaj pretežko pričakovanih 5 dodatnih vajah v tem vlažnem in soparnem tednu, bomo v četrtek zvečer v Grazerkongressu s Simfoničnim orkestrom KUG-a izvajali prav lep program, tako da če želite slišat tisti lepi solo Aline in Matty-ja, ste lepo vabljeni. Igrali pa bomo Mozartovo Simfonijo v C duru (better known as »Jupiter-Sinfonie«), Schoenbergovih 5 komadov za orkester (Op. 16), ter Suite in Terzett/Duett from the Opera Der Rosenkavalier by Richard Strauss.

Se vidimo.

p.s. V ozadju pa nekaj, kar me je (kljub vsemu) vedno uspelo spravit v dobro voljo... Enjoy!