Ker so naši vrli organizatorji poskrbeli za zgodnji(?!) začetek dneva (naravnost ljubim vstajanje ob 5h...), smo se v stilu
pohoda zombijev sprehodili po klancu navzdol (s ptljago in inštrumenti), ter se z busom odpeljali do miniaturnega letališča v Santanderu, kjer smo si po
'Oh kako ugodnih' cenah privoščili zajtrk (kavo in neko pecivo) in se nato v
privat (prosim lépo)
letalu odpeljali v Francijo. V zraku smo uspeli zrugati in v smeh spraviti celo posadko, ki je prav zagreta delila napotke za pripenjanje pasu, uporabo maske in vse tiste pametne napotke aka 'Kaj narediti' če pademo dol.
Ja, ker jest bi se res najrajše pripel na zic... Anyhow – posnetek of what was actually going on lahko najdete na youtube-u.
Od prihoda na francosko letališče do dejanskega mesto baretk smo potrebovali natanko uro in 21 minut. Promet je bil (kot ste verjetno že ugotovili)
precej(!!) gost. Po nastanitvi v 4**** hotelu (in hudo dobrem kosilu) smo se po hitrem postopku spravili na podzemno in nato v CENTER-center. Imeli smo natanko dve uri in pol, zato kaj več kot Louvra in Catedral de Notre Dame nisem uspeli videti, smo pa si vzeli čas za kavo in ogled trgovin z živalmi, kjer je malo manjkalo da si nisem kupil pesetino. Geeez, kako pa to grozno zgleda. Cca. 40 psov in še malo več mačk, v steklenih prostorih, kjer so si prostor delili po dva ali pa tudi tri. Da ne govorim kaj se zgodi, ko nekdo kupi enega. Žalostno.
nice one...
Ker imam srečo, da sem obkrožen (z več ali manj) normalnimi inu zanesljivimi ljudmi, ki (mi) znajo reči ne (
a začuda alkoholu ne znajo!?! lol), sem bil (na silo) odvlečen iz tretje pet store, saj se nam je že prekleto mudilo v hotel. Ob 5h je namreč odhajal bus do Salle Pleyel, kjer smo imeli ob 20h koncert. Sledila je
gona po pozemnih,
švic,
psihiranje, 18-sekundna 'prha' v sobi, med tem pa sem se sam še uspel politi s kofetom. Titsti, ki poznate mojo škorpijonsko stran, si lahko predstavljate, kako lepo sem gledal. Ampak takoj, ko sem skozi okno avtobusa opazil Eifflov stolp, sem se umiril, začudil in
za-ljubil. Nasploh nisem potreboval več kot 10 minut, da sem ugotovil, da se ne bi čisto nič pritoževal, če bi mi kdo (kdaj) podaril kako konkretno stanovanje v mestu ljubezni. Well – there's hope...
Pred Pleyelom smo si privoščili pravo pariško caffe-latte, ki nas je (uboge muzičarje) stala nekaj več kot 5€ po glavi. Jah, eni si privoščimo...
lol Nekaj minut za tem smo imeli generalko,
which sucked hairy balls.
Resnično slabo! Ampak dirigent (g. Ashkenazy himself) se ni pustil motiti, bil večino časa zelo skuliran in up-beat. Verjetno je vedel, da smo bili utrujeni od prejšnjega večera, ko smo imeli koncert v Santanderu, pa tudi vožnje itd. Sam sem uspel med drugim v hotelu pozabiti oba(!!) črna metuljčka (ki so sicer obvezni del naše oprave), zato sem bil še posebej
cvetoče volje.
Al Pacino (conducting)?? NOT really...
Po parih dimih, ogrevanju in čekiranju (belega metulja) v ogledalu, smo se odvlekli proti odru. Po prvih parih notah (solistke) Mayuko Kamio,
sicer zmagovalke zadnjega International Tchaikosky Competition, smo vedeli, da tega večera še dolgo ne bomo pozabili. Dvorana je bila nabito polna, vzdušje enkratno, drugi del (Mahlerjeva 1. Simfonija) pa je bil samo
pika na -i.
We killed it! Po 15-minutnem aplavzu, smo se odsvaljkali z odra, na hitro preoblekli, skočili po puloverje v hotel (kurac pa tako poletje!!), nato pa šli proslavljat Olgin rojstni dan. Close friends only,
lol. Po 8 buteljkah vina, nekaj cocktailih in pirih, siru, solati in drugih dobrotah, ki so nam jih ponudili, smehu, slikanju in uživanju nas je natakar lepo prosil, če bi se počasi spokali domov. Afterall, ura
JE bila tri pa še nekaj čez. Nas je pa seveda malo pred tem razveselil še z računom za 230€...
No comment.
Dve uri 'spanja', najbolj stresen wake-up call v mojem življenju in 2 kavi later, sem se v družbi vseh ostalih (začuda noben ni obstal nekje med hotelom in našim drugim domom aka pubom) zopet znašel na avtobusu. Ledna klima na letalu in 35 stopinj par ur kasneje v
naši Španiji, and
we felt great. Went to the beach, se za par sekund vrgli v morje in si (razen parih ur vaj popoldne) vzeli
a day off. Vse lepo in prav, če se ne bi naslednji dan zbudil z zamašenimi ušesi, smrkljem in bolečim grlom. Sedaj kiham, kašljam, se davim, predvsem pa vadim – ko pravi mali idiotek. Zadnjih par dni je bilo resnično norih. Bus ob pol 9h do konzervatorija, vadenje in ure do 5/6h, kak čik break in lunch za tem, potem pa koncerti zvečer in druženje v najbližjem pubu.
It's fun!
Jutri se začnejo ure z Zakharjem Bronom, 11ega pa pride v mesto our fav. di-vaa, tako da se mi zdi, da bo še zanimivo in se sprašujem, kaj še kar iščem iščem na laptopu...
See ya!
and that's where I sunbathe
popravek: Ker ja ta bogi mali postek tako dolgo cakal na uvidenje luci, se je med vsem tem zgodilo se marsikaj. Kot vidim, smo ravnokar izgubili sumnike (
damn internet caffees), med drugim pa sem imel tudi ure z Bronom in Marcovicijevo,
solo recital v Torrelavegi (na katerega sem zacuda zelo ponosen),
koncerte s komornimi skupinami,
vaje z Irino Vinogradovo itd.
Danes sviramo v Palacio something something v Sali Argenta s septetom, pa se pomagam v orkestru, ki spremlja solista - ChiChi in pa Sellenbergerja na violini (obvioulz) in oboi (ex solo oboist Berlniske filharmonije).
Ne smrkam vec (samo se kasljam, ja), danes pa si bom celo vzel cas zase in se odvalil do plaze, tako da - can't wait.
Upam, da uzivate poletje - I sure am!
Hasta luego (?!)...
