Sedim na balkonu s soncem oblizanega apartmaja v Novalji (podaljšan dopust – tokrat z violino in PREveliko notami of course), uživam v mediteranskem vetru in se ob ohlajenem kozarcu za symphony skušam spomniti dogodkov pred dobrim mesecem in pol v moji ljubi Španiji. Post zna biti precej dolg, na čase a bit confussing, obarvan z različnimi občutki in (nekaterim) neznanimi imeni, a čim bližji dejanskemu dogajanju oz. mojemu dojemanju te marvelous izkušnje. lol Pa začnimo z našimi črticami…
Kot že omenjeno sem imel to srečo, da sem tudi čez poletje imel ure pri profesorjih zvenečih imen. Z Zakharjem sva imela prvo uro pred Silvičko in njenim prihodom v Santander, tako da sem bil, zahvaljujoč pripovedovanjem mojih fellow muzičarjev, ki so že iskusili »grozljive« inu »strašljive« ure z malim velikim možicem, pred prvim Unterricht-om prav posran. Glede na to, da sem se zelo in še malo bolj namatral z vežbanjem kar zahtevnega programa, sem vseeno v učilnico šel s povzdignjeno glavo. Posran, a pokončno… lol
Na prvi uri sem mu igral Polonaise brillante, ki sva ga z di-voo herself po Klassenabendu pripravila še malo bolje (da ne bi ravno tipu bral novih not in bi me vprašal, če je to Candid camera, ane). Stresla sva si (prešvicano) roko, seznanil me je s svojo (super) pianistko Irino Vinogradovo, se usedel v stol in zaklical ACTION. »No pa poskus'mo…« Devet minut in nekaj sekund nastopanja kasneje (zahvaljujoč živčnosti sem igral malo hitreje, op.p.), je tip vstal s stola, rekel nekaj v smislu »Bravo, zelo stabilno in super ton… Now let's work and make it even better,« me potrepljal po rami, nato pa vzel svojo pimped out violino in me naslednjo uro in pol gnal do konca mojih sposobnosti. Švic much? Ermmm… Ko sem še isti večer izvedel, da naj bi v bistvu imel vsak lekcijo 45 minut in da sem v bistvu folku održl ure, me je pogrelo pri srcu. lol Saj vem, zdaj si vsi mislite »Koja prasica!«, a nije bilo mišljeno to baš tako. Bil je zgolj znak, da si tip ni ravno mislil, da sem zadnji luzer. Good feeling indeed.
Takoj naslednji dan zjutraj sem dobil msg moje lepe profesorice, kjer me je spraševala po vtisu ure z njenim rivalom slash prijateljem. To je bila namreč vsebina sms-a - »How was it? S.M.« Some people… lol Saj si lahko predstavljate; dva profesorja z visokimi profili, glasbena mafija po domače, sta tukaj učila tudi študente drug drugega. You never know… Ampak sem jo potolažil že dan kasneje, ko sem ji na najini uri pokazal vse kar mi je povedal in je ugotovila da so ji (nekatere) stvari celo zelo všeč. Seveda NE vse, duuuh.
the gang - with some IMORTANT caracters missing
Do konca mojega španskega »obiska« sem imel z vsakim še po dve uri, Bron pa mi je dal še dve dodatni. Povedal je nekaj drugačnih stvari, mi pomagal z usmerjanjem pri novem programu in mi na koncu zaželel vse dobro in me pohvalil pri Silvii. And yes, I was very pleased; Me gusta mucho. Tip je definitivno vreden superlativov in v velikem zaslužen za nagrade svojih študentov na največjih tekmovanjih, a za mojo (včasih) noro ljubiteljico psov in Louis Vuittona, pa ga ne bi zamenjal. I just love her. lol Med drugim tudi zato, ker mi je (po messageu!?!) polepšala teden, ko je po zadnji uri napisala nekaj, za kar menim, da je najbliže pohvali, ki jo bom od nje kdaj slišal. Cheesy stuff, never mind…
Silvika in njen »problem« z violino
Od kar je prišla v Španijo, je jamrala, da je z njeno violino nekaj narobe, da ne zveni in da nima več njene barve in tona. En večer (ravno ko sem bil že zmenjen za gin tonic night out s fun circlom– o tem malo kasneje) pa me pokliče in prosi, naj pridem v njeno hotelsko sobo, da bom poslušal, če je violina res TAKO zanič, kot se njej zdi. Seveda sem še isto sekundo, ko je vrgla dol slušalko klical družbo, jim razložil »problem«, se zmenil za rahlo do pretežno zamudo ali pač raincheck, skočil pod hitri tuš (človek ne bi rad ravno prismrdel v hotel s petimi zvezdicami) in se po petnajstih minutah pregovarjanja s samim seboj (problem je tičal v odločanju med taxijem ali peško) podal na pot (cca. 20 minut) po vročini v hrib – peš… z violino. Toliko o svežini…
Ko sem under-dressed prilezel do vrha stopnic, me je prijazni postrešček (mojih let) nasmejan pozdravil in me vprašal kaj tam iščem. Pa je Matty povedal, da gre na obisk k svoji divalichious profesorici. Napotil me je v dvigalo in tam čakal toliko časa, dokler mu nisem v roko stisnil 1€ za njegovo prijaznost. Pod'n! lol
Spain won
ChiChi me je na vratih pričakala v trenirki (sicer Dsquared2), tako da se v svojih raztrganih kavbojkah, črni srajci in papučih niti nisem več počutil kot popolni outcast. Bila je čisto vzhičena, kri ji je butnila v glavo in jo obarvala bledi obraz, povabila me je na kavč me prosila za violino and the fun began.
Naslednjo uro in pol sem poslušal »vrlo loš« zvok violine in se spraševal zakaj sem pravzaprav tam. Instrument je zvenel kot fakin' del Gesu, a ona je še kar cmizdila, se pizdila (I just love bad words in French) in spraševala po mojem (strokovnem!?!) mnenju. Jaz sem ji že po Beethowen, Brahms in Tchaikowsky violin koncertih (katerih segmente je btw odigrala tako, kot da bi poslušal cd-jko… Merde indeed! lol) povedal, da ima huge in čudovit ton, da sve zvuči a perfektno, ampak očitno še ni bila zadovoljna. Sicer je priznala, da odkar sem jaz prišel kao malo boljše zveni (zjutraj je bojda zvenela, kot da bi bila pod vodo. Riiiight…), a to še ni pomenilo, da je malega privat koncerta konec. Sledil je še cel Souvenir de Florence (v katerega sem se v tistem trenutku zaljubil in si preko interneta že nabavil note), potem pa je končno pospravila leseno zadevco v kufer, še malo pojamrala, nato pa se posvetila meni, najini buteljki vina in debati do pozno zvečer. Nekaj pred polnočjo so me klicali že rahlo opiti frendi iz našega puba in spraševali, če si služim novo violino ali zgolj free lessons. Packi! Da bi se izognil nepotrebnim govoricam in zajebavanju naslednja dva tedna, sem se par minut kasneje, tudi prijetno tipsy poslovil in se ji zahvalil za prijeten večer, ona pa meni za pomoč. Erm, that's what she said at least...
Agnieszka & myself
The gang aka The fun circle
To ime smo si podarili sami. Pravzaprav je Evelina (katero sem po njeni iztečeni izmenjavi v Grazu prav pogrešal) enkrat sredi coffe break-a izjavila, da smo pač skupina tako cool ljudi, da je prav vesela, da smo se našli. In oh, kako zelo je imela naša sexy blondinka modrih oči prav. Predstavljajte si, da pridete v novo okolje, kjer ste po možnosti še (kot Matty himself) edini »predstavnik« iz ex yugo naveze. Človek si enostavno mora najti par ljudi, ki so mu vsaj približno prebavljivi in zanimivi, tako da gre lahko z njimi na kakšno večerjo ali pa se ga nabutat v najbližji cocktail bar. Če pa imaš to srečo, da klikneš z desetimi (včasih tudi 15-imi) umetniki, ki so poleg somišljenja in witty smisla za humor še odlični glasbeniki in žurerji… fasten your seatbelt and prepare yourself for a ride of your life!
Večerja/pijanica v hotelu Royal
Glede na to, da ima Paloma preveč denarja, ni čudno, da smo bili udeleženci festivala povabljeni na večerjo v lovely Hotel Royal. Predjed, pa še ena velika, sijoča und visokokalorična glavna zadeva, alkohol v litrih, torte, sladoled, peciva, sadje... malo za tem pa (pijana) predstava ChiChi in našega dirigenta, ki sta se se v ritmu (?!) guncala na Dionino temo iz Titanika. Slabo... lol Smo se pa definitivno nasmejali – opletanju di-vinih las, širini (govora je o trebuhu, op.p.) Csabe, pijanosti ostalih profesorjev, ki so se jima nekaj minut za tem na Proud Merry pridružili. Človek bi mislil, da znajo glasbeniki plesati... No, da ne bom komu delal krivice – na plesišču je bila natanko 5 in pol dobrih plesalcev. lol Nekje med drugo in tretjo uro, se je »di fan srkl« odsvaljkal domov, saj nas je v the usual baru še čakala proslava rojstnega dne noch eine kolegice. Žur do jutranjih ur = zagotovljen.
the kiss almost looks beleviable lol
Mesec v Španiji je bil enostavno perfect. Nova poznanstva, novo znanje, VELIKO preigranega programa in še več koncertov. Ni čudno, da smo se en na drugega kar navezali. Torej, če seštejemo ena plus ena pridemo do zaključka, da smo se ga zadnji večer konkretno utolkli in poskušali v alkoholu takoj po koncertu utopiti svojo žalost pred yet another slovesom. Ne bom lagal – najbolj me je potolkel odhod moje Agnieszke, stare sablje iz Graza, ki me je tokrat »zapuščala« za vedno. Njena izmenjava se je končala, tako da je bil scenarij sledeč. V rahlo za-gintonic-aniranem stanju sem jo okol pol tretje (u jutro) pospremil do avtobusa, kjer sva se natanko 17 minut objemala in poslavljala. Čez par minut pa se je že s prvega zica avtobusa naslanjala z dlanjo na šipo, ki sem se je z druge strani dotikal tudi jaz. In ja – jokala je ko dež. Ko so se mi ravno orosile oke, je avtobusar prižgal luči in naju rešil »trplenja«. Saj vem - inzulina!!
Sledil je še rahel škandal (lizanja in šlatanja) na klopci 15 metrov stran od vhoda v naš quasi samostan, pri katerem sem bil zaloten zgolj s strani parih fellow musicians, ki so bili tako ali tako v takem stanju, da si verjetno mislili da si vse skupaj le domišljajo. Ok, enough details! lol
Na dan odhoda, so me zjutraj klicali z Lufthanse, da je moj fancy let skenslan due to štrajkanje v Nemčiji. AAaaaAAA!! Klici in psihiranje tistim na slušalki na drugi strani v naslednjih minutah (ki so me sicer stali 70€!?!) so pripomogli h končnemu rezultatu treh letov; Santander-Madrid-Wien-Klagenfurt.
kiss for good night - disgusting, I know lol
Na letališčih sem preživel vsega skupaj 14 ur in se na koncu ves zmahan in napol prisoten, še poln vtisov (in alkohola v krvi) v Celovcu vrgel v objem staršem, ki so me tokrat celo uspeli pričakat on time (mind the sarcasm). Brez rož in brez bonboniere...
