Beethoven Symphony No. 7

Enjoy, you bitches! lol

p.s. Read the new post under this...

Drobiž, Dunaj in Beethovnova 7.

Že kar nekaj časa je minilo od kar sem nazadnje nekaj stipkal in objavil na blogu. Ampak to še ne pomeni, da se mi ni nič (pametnega) zgodilo. Ravno obratno – pretekli teden in pol sem bil leteč, dejaven, priden, služil dinarje za nove čevlje (drobižke že nekaj časa mečem v kozarec kislih kumaric, ki je že na pol poln... Evion hvala za tole, op.p.), skakal iz Avstrije v Slovenijo, pa spet nazaj, a se je izplačalo. Razmišljam, da bi naslednjič, ko bom v podobni situaciji preokupiranosti slash double bookiranosti mogoče pomagalo, če bi spremenil agregatno stanje. Will think about it.

Z Marušo sva v Lipici (ki začuda sploh ni TAKOO močno dišala po konjskih figah) izvedla prav soliden koncert, seveda pa je vsem bila najbolj od vsega všeč Passacaglia, ki sva jo še prejšnji večer v prvo skupaj nažigala do 11h zvečer. So solo komadi boring?! Kakorkoli, glede na to, da je komadić dejansko kar simpatičen, ga z malo nameravava izvajati še najmanj enkrat v Grazu in Kranju. Mogoče pa se na blogu kdaj znajde kak posnetek. Bomo morali še malo počakati. As for Lipica, če smem nadaljevat – spoznala sva par res kul posameznikov, trenirala angleščino in se po koncertu še prav konkretno nažrla... tudi(!) fancy inu okusne hrane. Farmacevti, če verjamete ali ne, tudi kadijo, tako da je Maruša na koncu morala preživet samo eno krajšo pridigo napornega Indijca, ki je bil itak veliki večini ljudi antipatičen, tako da ga je po hitrem postopku neka simpatična Nemka seznanila s kulturo spoštovanja kadilcev in rešila malo nadaljnih 15 minut zavijanja z očmi.

cheesy, ne? lol

Vožnja domov naslednje jutro je bila brezvezna, tako da sem si z neko suffer playlisto z iPoda pomagal zaspati. Doma sem prepakiral kovčke, nabral še nekaj hrane, se izljubil z mojo Oh, so thoughtful mommy, ki je tisto minuto še vase metala zadnje žlice mineštre pred službo, napakiral še nekaj not, izdelkov za nego las in se s cugom odpeljal beli Ljubljani naproti. Kofe, še en drink, pol škatle 100s in dve uri debat kaseneje sem že sedel na jet another vlakecu, ki me je odvlekel moji Steierische sobici naproti.

Čez vikend sem vadil, včasih celo kaj vrgel po grlu navzdol, bral zgodovino glasbe (no comment) in se pripravljal na ChiChi-jin prihod. V nedeljo sem se dobil s Szaszom, ki me je povabil k sebi domov na kozarec vina in šišo. Vsedel sem se na meni zelo priljubljeni tram in se prvič v življenju z njim peljal ven iz Graza direkt do Andritza. Peter me je počakal na postaji, potem pa sva se sprehodila do njihove spimpane bajte. Not bad at all. Anyway, ker je bilo zunaj rahlo do pretežno hladno mi je posodil svoj Ralph Laurenov plašč; me je kar pogrelo pri srcu. lol Predebatirala sva večji del violinskega repertoarja, profesorjev in solistov, se prijetno zakadila z okusom mentol-jabolko, nato pa sem se nekaj čez enajsto spakiral domov. V ponedeljek je imela di-vaa (as well as all of us) začetek delavnega tedna.

preppy is back

Tekom tedna sem imel z mojo drago Silviko dve super uri, kljub temu, da me je v ponedeljek zvečer tako prestrašila, da sem skoraj umrl. Zvečer me je namreč klicala Birgit (katero po nesreči prevečkrat pokličem Biržitka...) in povedala, da so ChiChi odpeljali v bolnico. What the fu!?*?! Imel sem občutek, da mi bo izkočilo srce, kri se je v tistem trenutku verjetno ustavila in v grlu se mi je naredil velikanski cmok. »What's the problem?« sem hitel živčno spraševati Birgit, ki ji več kot očitno tudi ni bilo nič jasno. Klicali so jo z recepcije hotela in samo sporočili, da Silvia mogoče naslednji dan ne bo učila. Erm... Kljub ekstremno pestri noči, se je moja druga mama prikazala na mojo uro z nekaj minutno zamudo. Prve tri je spustila ven, ker je enostavno bila preveč utrujena. Prvih 15 minut je dala Ying Hua, ki naj bi imela uro pred mano, nato pa od par minut čez 12 do pol dveh delala z mano. Bila je bleda kot stena, se tresla, zato sem jo prosil, če lahko gre v hotel počivat, a se ni dala. Je rekla, da hoče delat z mano in da če ne bo več mogla, da mi bo itak povedala. Isn't she something? Nekje med tretjo in četrto stranjo Poeme se je tudi Dojna odločila, da je bolna in pobruhala svojo novo Gucci torbo. lol It just wasn't their day. Ampak klic Žive popoldne, me je razveselil bolj kot karkoli drugega. Čičolina je bojda že glasno nadirala vse po vrsti, tako da se ni nikomur več smilila.

Naslednji dan je prišla na fax upicanjena, kot da se odpravlja na filmski festival v Cannesu. Očitno je želela popravit vtis prejšnjega dne; saj ne, da ji je kdo zameril. Z Birgit sva prvič skupaj zanjo igrala Poeme, nato pa sem ji preigral še Polonaise. Yep – I'm getting nervous!! Očitno sem delal (že nekaj) prav, saj je bila z igranjem baje zelo zadovoljna, pa tudi mene kak »bravo, beautiful« vmes ni prav nič motil. Pred skupno uro mi je dala še nekaj napotkov za Dunaj, nato pa me objela in rekla, da mi želi vse najboljše. Ermm, a se tudi vam zdi, da je z zadnjima dvema stavkoma približno 17 stvari narobe?? I sure am loving the new attitude.

pasje življenje my ass...

Trenutno se odločam med pakiranjem in tuširanjem. Step by step I suppose. Jutri zjutraj namreč potujem na Dunaj, kjer bom v torek zmrcvaril mojega Wieniawskega. I want to rock that Musikverein, tako da držite pesti; ali pa fige – kar vam je ljubše. Ker ta koncert ne bo dovolj stresen, bom vodil še orkester 29. na koncertu v Stefaniensaalu. Od tam tudi inspiracija za video above. Alina je dobila solo z Berg violin koncertom, mene pa je Pack (kljub temu »da razume moje preobremenjenost«) prosila, če lahko presedem na sedež koncertnega mojstra. No, zagotovim vam lahko samo to, da bom definitivno (na lep način!) poskusil ljudi naučiti »mahati« z lokom kot je razvidno iz posnetka. Not bad at all, I say.

Heksenšus, večerja in Passacaglia

It's official - staram se. Dan, ko se ga bom lahko šel uradno nabutat tudi v New York (če bi ravno imel to željo...), se hitro približuje in to čutim v kosteh, mišicah in glavi. V petek, takoj za tem, ko sem se zbudil in pretegnil v moji tiny postelji v Grazu, sem začudeno ugotovil, da imam pravi pravcati heksenšus. Moja glava se je v levo stran lahko premaknila za maksimalno tri centimetre, ChiChi pa je ravno prejšnji dan celemu klasu naložila tono in pol dela, tako da sem bil rahlo zživciran in tečen. Šel sem v lekarno, nabavil za 30 evrov tablet in krem, se odvlekel domov in preizkusil vse; seveda brez uspeha. »Maybe tomorrow...« Riiight.

V soboto sem se vseeno nekako prisilil vadit in si prisegel, da če mi začnejo iz oči tečt solze, da bom ljubico odložil, se vlegel na posteljo in si cel dan »praskal jajca«, kot bi to povedala moja matka. Malo prej sem se nafilal s tabletami za sproščanje (zategnjenih) mišic, pa tudi tistimi proti bolečinam in molil, da po petnajstih minutah ne bom fasal živčnega. Recimo, da je treba po novem tudi za (lepo) glasbo potrpeti, ok?

gremo ga (za)žurat...

Di-vaa je bila že ob prihodu kar prijetno razpoložena in očitno se je obilno obiranje strun čez poletje splačalo, saj sem uspel sproducirat dve prav lepi uri in v zameno dobil bravo s strani moje ljude Silvike. Delala sva Khachaturianov tretji stavek (sva ga kar s klavirjem vžgala, čeprav ji ga nisem še nikoli prej igral), pa Ysaÿejevo drugo solo sonato, vprašal pa sem jo tudi za par for pri Passacagliji (Händel-Halvorsen), ki naj oz. jo bova z Marušo izvajala v sredo v Lipici. Zdaj pa hit poklikat vse, zvočnike do konca, and enjoy.

Za kurjo polt po celem telesu (ja, veliko je takih stvari v klasiki!?! lol) pa vas povabim, da stisnete play here... Not a big concert piece, but simply beautiful.

Drugače pa nas je Silvia (ki sicer kdaj odide, a se vedno vrne in nas ne zapusti... lol) po zadnji uri v četrtek peljala na večerjo, tako da smo se malo nasmejali, čenčarili, spet debatirali o novih programih, vmes pa ji je še uspelo malo rugat newbieje in nas, stare sablje. Spili smo dve flaši vina, se prijetno spitali, nato pa se (nekateri opotekaje... seveda je govora o aziatih, lol) odvlekli domov.

včasih je življenje z njimi lažje... lol

Jutri priletim v Slovenijo, kjer bom z malo nadrkaval Passacaglio, šel na kak kofe (z Nataško!?!), v sredo (hopefully) odigral dober koncert, v četrtek pa se že vračam v mojo ljubo sobico glasbe in modnih strani, saj imamo vaje za koncert v nedeljo. Ni kaj, meni pa res ni nikoli dolgčas.

Ko dobim keš, se moram podnujno na novo oblečt (ste vidli kake lepe stvari se sprehajajo po modnih brveh Pariza in New Yorka?!?) in obut (I got my eyes on these perfect Boss shoes), pa eksterni disk kupit, hrano in.... Ermmm. Mislim, da bom na koncu še vedno v starih, raztrganih kavbojkah sedel pred počasnim inu štekajočim kompjutrom, za katerim bom prav nemarno čvelil Sparove tortillas.

Trenta in Wiener Schnitzel

Let's rewind a bit again. Moje »poletno izobraževanje« se s prihodom v Klagenfurt nikakor še ni končalo. Ko sta me stara dva pobrala sem ju vse do Kranja zabaval (?!) z obnovami dogodkov v mesecu odsotnosti. Seveda nista sledila vsem imenom, zanimivostim, čenčam; daleč od tega. Mislim, da sta me nekje med bivšo carino in Tržičem kratko malo izklopila in mi samo vsake toliko prikimala, se spogledala in se verjetno mislila nekaj v smislu: »Does he ever shut up?!«

Ko sem nekaj čez pol drugo stopil v svojo sobo, sem navdušeno ugotovil, da me na postelji čaka kup not z Dunaja, ki bi jih moral sicer dobiti malo pred odhodom v Španijo in jih (vsaj) prebrati do prihoda domov. Čez dva dni je bila namreč v Trenti že avdicija za vodje kvartetov. Joy of joys!?! Po razpakiravanju sem se ravnodušno vrgel na posteljo in pod mojo modro Dormeo dekco sladko zaspal.

Zjutraj me je čakalo pakiranje cot, ki so bile že oprane in posušene v sušilniku (to je itak največja nategancija, ampak o tem kdaj drugič) in še nekaj tistih, ki sem jih še čistih pred mesecem pustil v omari – not much. Nato sem se spravil v dnevno sobo in do 14h (ko me je pobiral Faganel) vadil in skušal narediti vse, kar bi že moralo biti narejeno. Op.p. »Obisk« familije za par ur je enkratna pogruntavščina, saj ima človek vsaj 90 procentov možnosti, da se NE pobije in skrega z vsemi. Takoj zatem sledijo še objemi in poljubi pred naslednjim odhodom, kakšna (prikrita) pikra zadeva prileti s strani mame, potem pa si že mahate v slovo...

vsi muzičarji in Bubi

Pozno popoldne smo se s Petrom in Žigo že »vselili« v stanovanja, potegnili ven svoje violine in se zabavali z branjem in obdelovanjem not do skupne večerje s profesorji. Nekje med glavno jedjo in sladico nas je koncertni mojster Wiener Filharmoniker prosil za trenutek posluha, kjer nam je obrazložil, da nas čaka naporen teden dela in vaje, mogoče pa tudi malo zabave. And he was damn right. Tako smo se po pijači v bližnjem pubu vsi relativno zgodaj spakirali v mrzle sobe, kjer smo zakotani pod kosmatimi dekami (nekateri ob poslušanju kakovostne klasike) pričakali črno, tiho noč.

Naslednji dan smo imeli avdicijo. In oh, kako obožujem klicanje po abecednem vrstnem redu. Če ne bi imel za seboj že skoraj 21 deževnih in nič kaj pretirano cvetočih pomladi, bi šel naravnost do Mestne občine Kranj in »vzel« matkin priimek. Matjaž Sušnik... Hmmm. Anyway, najprej smo vsi, eden za drugim odigrali določene ekstrakte kvartetov, nato pa smo se nekateri preizkusili še v drugem krogu (to se vse sliši tako pompozno; ko bi vi vedeli...) in po pol ure izvedeli rezultate. Določen sem bil za vodjo Haydnovega Kaiser kvarteta v C duru. Kar simpatična muzika...

Naslednji dan, so me prosili za Marušino številko, ki je bila ta čas v Parizu na oddihu al kaj že, ki so jo baje nujno potrebovali. Profesor čelistov je to povedal nekako takole: »Dva čelista sta zbolela, tako da nam je ostal samo še en dober. Nujno rabim Marušo, da bo rešila situacijo.« Ko sem mu razložil, da sicer pride naslednji dan domov, a da nima čela, ker je v popravilu v Padovi, se je samo nasmehnil in rekel da lahko igra na njegovo čelo za pol milijona evrov. No comment. »Naj pa le prinese s sabo dolge hlače, ker je kar občutljiva zadevca, tale moj kos lesa.« lol

Ko sem mali sporočil novico, se je drla v telefon, saj so jo ravno par minut nazaj evakuirali z letališča. Tam naj bi se namreč nekje nahajala bomba, tako da so bili vsi leti do jutra skenslani. Baje je ravno v ustih imela kos dunajca (kako naklučje, a?), ko so v letališko restavracijo uleteli vojaki s puškami in jih kot ovčarski psi ovce zganjali pred »bajto«. Haha, boga Maruška (evil smile...). Ko se je malo umirila, mi je razložila, da ni vadila dva tedna in da bo »scala kri«, če pride, pa jo je veliki brat potolažil, da smo vsi v enakem zosu... Eni pač nismo dobili not, ane! lol

Trenta valley

Sledili so dnevi drkanja violine do onemoglosti, novih not, vsakodnevnih solo ur s prof. Göetzlom, komorne z Landererjem aka Rickyjem Martinom in korepeticij, večere pa smo si popestrili s kuhanjem, poslušanjem housa (enostavno smo imeli dovolj strun in prstnih redov), oldijev in šišo. Verjetno je to res edina stvar, ki jo lahko počneš v Trenti po deveti uri zvečer. So že vedeli, zakaj so nas vtaknili v tisti gore.

Kljub temu, da tokrat ni bila vpletena niti kaplja gin tonica (valda niste mislili, da bom napisal alkohola!?! lol), se je tudi v Soški dolini zgodilo oz. bolje dogajalo kar nekaj encountrov. To je pa tako, ko nabobnajo skupaj mularijo s ponoreli hormoni. Sam sem, prosim lepo, iz tega odstavka izvzet. I'm getting old and wise(r) afterall.

Na dan prvega – komornega koncerta, smo se vsi relaksirali na kavah in sladoledih, si med vajami privoščili kak(!?) še kako potreben Marlboro light 100s in se zvečer začuda kar dobro odrezali. Ne morem reči, da je bil to eden mojih najboljših nastopov, niti ne trdim, da sem bil popolnoma sproščen, but we did it. Profesorji so bili z našim delom bojda zelo zadovoljni, a mene je bolj kot vse drugo matral prihajajoči večer – solos.

Glede na to, da je kar nekaj ljudi opravilo tudi s solo delom še isti večer, je v mojem apartmaju, ki je imel (kako pripravno!?!) največjo kuhinjo in skupni prostor, zvečer vladal kaos. A kot true party breaker, sem se že nekaj čez polnoč spravil v moje prevelike hlače iz H&M-a, si umil zobe, vse dvakrat poslal v p.m. (of course I'm joking... ?!?), jih prosil (vključno z mojo malo, ki je tako ali tako vedno najbolj glasna) za razbijanje na normalni jakosti (res sem pravi foter, damn) in se odsvaljkal postelji naproti. Sicer so me trikrat zbudili, ko so prišli krast cigarete iz šteke v moji omari, a sem jih pustil pri miru, ker se jim je zdelo tako fajn, da jih »nisem registriral«. Mhmmm, yeah right. Moram pa dodat, da so po novem tudi kradljivci precej bolj uvidevni – na omari ti pustijo 79.4% vrednosti stvari, ki so jo odnesli. Ta svet postaja a better place, vam rečem. lol

4tett in "Ricky"

Zbudil sem se dobre volje. Mogoče zato, ker sem na nočni omarici našel kar nekaj denarja. Za cigarete, of course. Nihče ni prespal. lol Po zajtrku (kofetu z obilo cukra) sem se odvlekel do doma Trenta, kjer me je že čez nekaj minut čakala generalka. Seveda so vsi profesorji, kot kaki B/b-otri sedeli v vrsti direkt pred mano in si delali zapiske. No pressure, a kako že pravijo. No pa sem jo užgal in bil kar zadovoljen. Pianista sem prosil za par popravkov, a se mi je zdelo, da se je bolj posvečal občudovanju napite agave v avli kot mojim napotkom. To je pa tako, če si mlad in nepomemben... lol Ker že kar nekaj časa sledim motu – pred koncertom ne matraj ljubice preveč, sem si dan (razen ure in pol počasnega »čiščenja«) vzel fraj. Privoščil sem si obilno kosilo, debate ob kavi in sladoledu z Domnom, Petrom in Marušo, kopanje in urejanje frizure (to je zelo pomembno ja!?!), nato pa sem se vrgel v koncertne cote in se s profesorjevim lokom (20.000€ dragi moji) napotil v hudičevo žrelo.

Na oder sem prišel prekmalu, tako da sem pomahal publiki in se v smehu ritemsko pomikal nazaj v sobo. Kako naj jaz vem, da bodo norci še premikali oder pred mano!?! No ja, sem vsaj izgubil sem tisto tremo oz. strah pred publiko. Saj veste, če se smejijo, ko narediš nekaj neumnega, so kul. No ja, vsaj meni se tako zdi. Čez pol minute, ko so mi potrkali na vrata (how nice; kot da se pol idiot) sem z glavo za vsak slučaj pokukal ven in vprašal če lahko zdaj dejansko grem, nato pa po napenjanju loka 10 minut švical in dvigoval levo obrv pod sojem odrskih luči. Sam sem bil z nastopom zadovoljen. Zdelo se mi je boljše kot dobro, a opevanj s strani profesorjev pa res nisem pričakoval. Baje sem se jih dotaknil... Rekli so, da se mi vidi, da igram iz srca in da ne igram samo zase, ampak da hočem nekaj dati tudi publiki. No ja, saj se strinjam, a brilijantno pa res ni bilo. Takoj za tem, so me povabili, da v Musikvereinu ponovim solo in rečem vam, da sem v tistem trenutku malo okamenel. To je bila največja pohvala, ki bi mi jo lahko dali, zato sem tudi obljubil, da se bom potrudil, da jih bom lahko razveselil tudi tam. Yeah!! lol Poljubi in čestitke so padli tudi s strani familije in drugih poslušalcev, babici pa so se ob tej priložnosti še malo orosile oči. Močno me je objela, mi v zadnji žep potisnila nekaj evrov in mi na uho rekla, da je ponosna name. Oh ja – ta naš Hollywood...

Po koncertu je sledila poslovilna večerja, vključno z vinom, smehom in slikanjem. Wienerjem smo se z glasnim aplavzom zahvalili za možnost delanja z njimi in se priporočili še za v naprej. And guess what, nekateri smo že povabljeni. lol

Medtem ko sem čvelil ribo in opazoval prste na moji levi roki, sem se odločil, da mojo lesenko za teden dni pospravim v omaro. Mesec in pol sva bila nerazdružljiva, zato se mi je zdelo fer, da ji dam malo miru. I know I needed one.

SLIKE - FOTOS - PICS

Ker želim, da čimbolje ( z menoj po)-doživite Encuentro, sem se potrudil, in skupaj sestavil en mali album, z opombami prosim lepo. Now let's just hope it works properly...