EMA,THE SHAPESHIFTERS-i, BUKAREŠTA in PUDER

Pa se spet malo oglašam. Glede na to, da se je v zadnjem tednu zgodilo prekleto veliko, se že skoraj spodobi, ne? Kot ponavadi - step by step. Tisti, ki me že poznate, vam je tako ali tako jasno, da kratki posti in jaz enostavno ne hodimo z roko v roki. Si bo treba kar čas vzet, lol. So let's get to it.

EMA, PREDIZBOR, GENERALKE, VAJE in CIGARETI

Glede na to, da nisem ravno oglaševal svojega nastopa na EMI, so bili sms-i in maili (58 prvih in 81 drugih, pa še facebook mi je skoraj krešnu, lol) presenečenih družinskih članov, frendov in ostalih znancev skoraj da pričakovani. Cela zadeva se je pravzaprav dogajala tako hitro in spontano, da ji se sam včasih nisem popolnoma sledil. Vaje s koreografko Geo, vaje, generalke, maske... Bilo kar zanimivo. Pa da ne bom preveč dolgovezil - nekaj v stilu izjave za medije, lol.

Vsi člani Quartissima, vključno z našo feat. Martino, smo bili več kot presenečeni nad rezultatom finala. Dejansko naš pristop ni bil niti približno tekmovalno nastrojen. Afterall, kdo hudiča pa smo mi, da bomo sanjali o neki visoki uvrstitvi, če si pomagam s citatom enega od kolegov iz klasičnih vod. Sej je samo dobro mislu... lol EMA nam je predstavljala le možnost nove izkušnje, priliko, da slovenski publiki predstavimo nek mix klasike s popom. Nihče ni vedel, kako jo bodo/boste sprejeli in ravno zato je bilo presenečenje tako veliko. Kot že v cca. 375 intervjujih do današnjega dne rečeno - "Hvala vsem, ki ste nas tako lepo sprejeli in verjeli v naš mali eksperiment. Potrudili se bomo, da v Moskvi razturimo sceno in naredimo en big ass performance, nič bat."

pusa...

As for the Cro-Slo bedarije, ki jim kar ni konca, ne kraja. Zdi se mi/nam popolnoma neumestno, da v glasbo novinarji in samooklicani "mal' nacionalisti" stila Potrebuješ mešajo politiko. Ni ravno umetnost tista, ki naj bi ljudi povezovala?? Govorim iz lastnih izkušenj, ko rečem, da je čar kakršnegakoli že (glasbenega) ustvarjanja ravno v tem, da lahko sodeluješ z uspešnimi in enkratnimi umetniki s celega sveta, ki imajo vedno na zalogi kak nasvet, svežo idejo... Nehajmo potencirati že tako precej zaprt slovenski umetniški prostor in razširimo malo svoja obzorja. Pustimo šanse za kritiko, popravljanje in izpopolnjevanje. Edino tako lahko kot artisti rastemo, saj je ravno samozadostnost (!) največja hiba, ki jo glasbenik ali katerikoli drugi umetnik lahko premore. Zavedati se je treba, da je lahko za vsakim vogalom boljši instrumentalist, vokalist, plesalec, slikar... Raje se potrudimo, da bodo naši lastni projekti čimbolj kakovostni, ne glede na to kdo nam je to napisal, sproduciral, organiziral ali odpel.

As for the night after the semi-finals... Po drinku s člani kvarteta sem si privoščil pravi pravcati night out. Shape shiftersi in Inbox, gin tonic, čik brejki, great people, loads of dancing and even more fun. Že dolgo se nisem zunaj tako zabaval, kaj šele plesal. The night was perfect. Tudi dejstvo, da sem ob 14h (po štirih urah spanja in pol) na RTV v masko prišel v svoji zeleno-rumeni različici me sploh ni motilo. Prijazne punce so mi enostavno nanesle za odtenek temnejši puder, mi v oči nakapale malo vizink and I was ready to rumble. Izgledal sem, kot da sem ravno prišel z dolgih počitnic na Kubi. lol Saj poznate tistega - If you ain't got, you gotta flaunt it...

DAMN IT, I JUST LOVE TRAVELLING

Dan po EMI, slikanju za Obraze in sestanku na RTV-ju, sem se že znašel v mojem ljubem home townu, kjer sem po pretirano dolgem (in tokrat niti ne tako utrujajočem) pogovoru s starimi (sej veste:"Kdaj boš pa zdej diplomiral??" ali "Kaj misliš ti..." in podobni scenariji) uspel odgovoriti preko maila na še dva intervjuja, potem pa se ob 3h (in the morning of course) končno spravil spat.

Ker moja draga mati enostavno ne bi bila ona, če me ne bi ob osmih vrgla iz moje lepo ogrete postelje, sem dan začel pretirano zgodaj, odvadil program, se napakiral za jet another trip, nato pa se po extensive kava/chat thing-u odcjazil Grazu naproti. Slednji je bil le vmesna, uro in pol dolga postojanka, op.p.

nadvse čudovit promet v Bukarešti

Po refreshanju komadov na iPodu (jap, Nuškin "Kako lepo" je pač BIL nujen doprinos), umivanju zob in velikem jogurtu malo prej, sem mojo neomadeževano kamrico zapustil - sensa polnilec za fotoaparat. Bravo jaz!

Z Živo sva na vlaku kakopak le uživala!?! Na koncu sva pol ure poskušala spat, a Wiener Sudbahnhoff naju je že pozdravljal v vsej svoji - praznini. Konec koncev je bil že torek oz.sreda ob pol enih. Čez petnajst minut naju je konkretno nategnil še taxist, ki nama je do letališča, ki je bojda 25 km oddaljen od železniške postaje, računal 30 faking evrov (15 each, ja). Škoda, res, da je pozabil vklopiti taximeter. Zdaj pa sledi scena, ko si Matjaž s kazalcem potegne veko (v takratnem primeru podočnjak) do spodnjih dvojk...

Navdušena nad nadvse prijetno izkušnjo sva se nadejala vsaj kake fraj klopce v avli (zaprtega) letališča, a glej ga zlomka - vseh 5 (!?!) je bilo zasedenih. Erm... Zato sva si kot zadnja klošarja s cotami postlala v kotu pod prvo pomočjo, se pokrila čez glavo, objela violini in se predala udobnemu in prijetno pogretemu marmorju. Živa se je še prej uspela spomnit naslova za naslednjo ponedeljkovo Novo. Here it goes :"Še prejšnjo nedeljo zmagovalec, danes obubožan Ausländer." No comment. lol

Ob 4.30 (ja, prav vidite), so naju zbudili telefoni, ki so naznanjali še kako pričakovani check in time. Ko sva končno priklobasala do vrat/izhoda (a tko se 'gate' v slovenščino prevede??) A48, sva si prilastila črno usnjeno klop in si privoščila se dodatno uro neokrnjenih sanj; luštno. Malo pred šesto se je prikazal David, s katerim smo nato skupaj nadaljevali naš veleopevani trip nach Bucharest.

....

Rahla sprememba časovne cone, spanec na letalu in lutanje v želji po avtobusu kasnjeje, smo se znašli pred našim Christman hostlom. Od lani so uspeli prenoviti pod, v Ikei nabaviti nove pograde (kot da že prej ni bilo premalo prostora) in sveže cajne vrečke. Mi pa smo jim bili še najbolj hvaležni, ker smo jim lahko naslednjih nekaj dni lahko srali po glavi z visokimi frekvencami naših lesenih ljubic. Kdo ve, mogoče bodo pa naslednje leto akustično izolirali sobe. That way they can bring the walls even more closer.

LESSONS WITH MR. GHEORGHIU

Glede na to, da smo sredo izkoristili za vadenje, spanec (sam sem vmes uspel požret še par tablet proti bolečini - čez noč je namreč ven prilezla polovica modrostnega zoba... 3 down, one to go), smo imeli prvo uro v četrtek ob desetih. I was first, nastavljen se na eno uro nazaj, kar je usually way too early za kakršnekoli nižaje, strune in dolce parte. Kljub temu sem se nekako spravil skupaj (mogoče je pomagal tisti čik za sprostitev pred samim jutranjim dogodkom) in s Stefanom imel enkratno uro. Predelala sva cel(o) Poeme in Debussyjevo sonato. Po drugi "etapi" vadenja in gledanja kosila, ki sta si ga privoščila Živa in David (no apetite whatsoever), sem poslušal še njuni uri, kjer sem izvedel dodatnih tisoč podatkov. Koristna zadeva, tole poslušanje (v splošnem jaz to zdaj). I should try it more often, lol.

Pred drugo uro sem imel cel ljubi petek, da si malo odpočijem, kaj pojem in predvsem vadim. Glede na to, da Stefana že kar poznam, mi je bilo jasno, da dejstvo, da Tchaikovskega igram šele slab mesec in da sva ga z di-voo obdelovala natanko eno lekcijo in pol, ne bo prav nič pomagalo pri njegovi obsedenosti s tempi. So I had to work, HARD... Med extensive vadenjem, yes - vsi trije naenkrat smo nažigali v hostlu, smo si privoščili skakanje po centru, kosilo v Bistro Atheneu(m) poleg Enescove hiše (pravzaprav big ass bajture), zvečer pa šli še na "malico" nasproti koncertne dvorane, kjer smo si privoščili še malo vina. And might I add, da je bila lani, ko nas je spremljala na masterclass ChiChi, moja denarnica precej težja inu debela. Hmmm... Preklet' Gorenc!

very good indeed

V soboto zjutraj sem prav veselo že nekaj čez deveto (se pravi osmo v vašem primeru) obsipaval moje dopisovalce iz DOmovine z exciting novico, da že vadim. Nekaj novega, ja... Ob 11h sem imel še eno tistih intense lekcij z maestrom, ki si btw to oznako še kako prekleto zasluži, kjer sem bil ponovno Z-bombardiran s tono informacij. L-Oved it!! Ugotovil sem celo, da dejansko lahko igram stvar v tempu, a da gre zaenkrat (!!) to le z napenjanjem že tako nikakvih oči, glavobolom in kako izpuščeno noto. Ja, zajeban soon to be poklic si je Matty izbral, hehe. Kakorkoli, Stefan-ko (Živa je imela med "nadzorovanjem" ur spet preveč časa, lol) mi je zaželel veliko uspehov, me celo parkrat pohvalil in večkrat stisnil roko. That's all I need. Baje sem na pravi poti, opa.

PAKIRANJE, CECKANJE in NIGHT OUT

Po kosilu in dolgi kavi after our lessons, smo se odvalil hostlu naproti, vmes pa se Silvički kupili par štek cigaret. Če verjamete ali ne, so ceneje kot v Sloveniji (Za kadilce: moji Marlboro lights 100s stanejo tu usran evro in 50 centov. Res.da ga krasijo taksne in drugačne podobice otrok z masko, pljuc, piskavih zob ipd, but who really cares?). Ravno v hostlu sem kasneje na terasi, soncu in devetnajstih stopinjah skupaj spacal del tega "Oh, kako dolgega" posta. Sledilo je pakiranje, poslušanje posnetka ure, malo vadenja za tem pa - Bucharest at night...

Glede na to, da sem naslednji dan imel let v Slovenijo, zvečer nismo pretiravali. Privoščili smo si en shot interneta (zelo dobra droga, priporočam... lol), se sprehodili po centru, šli na pijačo (ali jih je bilo pač 5??) in si privoščili pravo romunsko večerjo. S sladico in vsem… Ja, zdej bom pa spet na prepečencih, lol. Ugotovili smo tudi, da so Romuni kot narod v veliki večini (do tujcev) precej neolikani, se pa najdejo seveda tudi svetle izjeme.

Nekaj po polnoči smo se spravili v krevet, naslednji dan pa sem po zanimivem letu, z avionom dolgim približno toliko kot naša 'ne tako velika dnevna', pristal na Brniku, kjer me je že čakala Božena. Pohitela sva do RTV-ja, skočil sem v masko in že nekaj pred deveto sem bil – spet doma… lol