matty's world

After a better half of a year...

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 01 Dec 2009 20:45:00 +0000

sem se spomnil, da sem nekoč (ko je bilo časa če verjamete ali ne malo več) pisal blog. Zlagal bi se, če bi napisal, da se nisem nanj spomnil večkrat. Kaj pa vem – ko se je kar na enkrat nabralo toliko stvari, da sem komaj dohajal budilko in to do list, se mi je cela stvar zdela preveč naporna. Saj bi pisal, pa sem ugotovil, da bi to mojo beležko pisal precej površno in nezanimivo, zelo na hitro in brez dobrih idej za kak primeren punch line. Well, the schedule is still fucked up, ampak recimo, da se bom potrudil Matty's world osvežit vsaj občasno. Ob prebiranju starih postov sem namreč ugotovil, da je to še kako hudo dober način za obujanje spominov na lepe, težke, zabavne, butaste stvari, ki jih človek včasih nenamerno pozabi in jih (mogoče) ne bi smel. Anyway, hold on to your yellow teeth 'cause Matty's back. Malo bolj kosmat inu moder (?!) but ready for some action...

Glede na to, da se baš precizno niti ne spomnim, kaj vse se je zgodilo od prejšnjega posta dajmo naredit zgolj en kratek recap. Oprostite kakšnemu nepotrebnemu memory loss-u, I am getting old after all. So, let's do this.

Tja do maja sem prevsem malo potoval – Beograd, Sarajevo, Amsterdam, den Haag... se za Evrovizijo odpujsal do Moskve, kjer sem ugotovil, da živim(o) v skrajno nevarovani državi. Mislim, v Sloveniji imamo detekorje kovine v parih stavbah, medtem ko sem se v moskovskem Radisson Sasu zgolj znotraj hotela vsak dan sprehodil mimo ali pa (v primeru, da so bili redarji in policaji prisotni) skozi dva. Prišel sem tudi do zaključka, da bi se lahko malo zgledovali po naših »bratih« Rusih in brezposelnost reševali z zaposlovanjem vsega kar lazi in gre v našo policijo... Vam povem, da bi bilo ful lepše hodit po Ljubljani in na vsake 15 metrov pozdravit vsaj dva policaja. Riiiight.

Back to remembrances. Enkrat znotraj zgoraj omenjenega časovnega obdobja sem s kolegom Jamesom Baillieujem v Kranju odigral koncert for family & friends in nato program čez par dni posnel še za arhiv RTV Slovenija. Mogoče me pa kdaj ujamete na ARS-u... Ko bodo pujsi leteli.

Čez poletje sem drgnil drot v Švici, šel pozdravit »kolege« dunajske filharmonike v Trento, slaba dva tedna odkrival lepote Hamburga in zmrzoval my nipples off, za tem pa šel še na že skoraj traditional get away - namočit rit v mrzlo morje naše(?) Novalje.

And before you know it – we were back to studies. Graz in kamrica se še vedno držita, thanks for asking. Program je zanimiv, kupov not vedno več, izpitov precej manj, a kljub temu sem si vzel čas in kar dober teden in pol praznoval rojstni dan. Če človek že ima izgovor za pitje alkohola... zakaj pa ne?!

December bo crazy aber interessant. Nekaj koncertov, povabim pa vas lahko na tistega 17ga v mesecu v Gallusovi dvorani CD-ja , kjer se bom s prijateljico Oksano Pečeny in orkestrom predstavil s Sarasatejevo Navarro. Tko da – hitro karte kupit, pa dobre zice rezervirat. Če pa bom po koncertu še v trdnem agregatnem stanju, lahko še kako rečemo.

Oh, it's good to be back.

EMA,THE SHAPESHIFTERS-i, BUKAREŠTA in PUDER

noreply@blogger.com (matty) — Wed, 11 Feb 2009 10:50:00 +0000

Pa se spet malo oglašam. Glede na to, da se je v zadnjem tednu zgodilo prekleto veliko, se že skoraj spodobi, ne? Kot ponavadi - step by step. Tisti, ki me že poznate, vam je tako ali tako jasno, da kratki posti in jaz enostavno ne hodimo z roko v roki. Si bo treba kar čas vzet, lol. So let's get to it.

EMA, PREDIZBOR, GENERALKE, VAJE in CIGARETI

Glede na to, da nisem ravno oglaševal svojega nastopa na EMI, so bili sms-i in maili (58 prvih in 81 drugih, pa še facebook mi je skoraj krešnu, lol) presenečenih družinskih članov, frendov in ostalih znancev skoraj da pričakovani. Cela zadeva se je pravzaprav dogajala tako hitro in spontano, da ji se sam včasih nisem popolnoma sledil. Vaje s koreografko Geo, vaje, generalke, maske... Bilo kar zanimivo. Pa da ne bom preveč dolgovezil - nekaj v stilu izjave za medije, lol.

Vsi člani Quartissima, vključno z našo feat. Martino, smo bili več kot presenečeni nad rezultatom finala. Dejansko naš pristop ni bil niti približno tekmovalno nastrojen. Afterall, kdo hudiča pa smo mi, da bomo sanjali o neki visoki uvrstitvi, če si pomagam s citatom enega od kolegov iz klasičnih vod. Sej je samo dobro mislu... lol EMA nam je predstavljala le možnost nove izkušnje, priliko, da slovenski publiki predstavimo nek mix klasike s popom. Nihče ni vedel, kako jo bodo/boste sprejeli in ravno zato je bilo presenečenje tako veliko. Kot že v cca. 375 intervjujih do današnjega dne rečeno - "Hvala vsem, ki ste nas tako lepo sprejeli in verjeli v naš mali eksperiment. Potrudili se bomo, da v Moskvi razturimo sceno in naredimo en big ass performance, nič bat."

pusa...

As for the Cro-Slo bedarije, ki jim kar ni konca, ne kraja. Zdi se mi/nam popolnoma neumestno, da v glasbo novinarji in samooklicani "mal' nacionalisti" stila Potrebuješ mešajo politiko. Ni ravno umetnost tista, ki naj bi ljudi povezovala?? Govorim iz lastnih izkušenj, ko rečem, da je čar kakršnegakoli že (glasbenega) ustvarjanja ravno v tem, da lahko sodeluješ z uspešnimi in enkratnimi umetniki s celega sveta, ki imajo vedno na zalogi kak nasvet, svežo idejo... Nehajmo potencirati že tako precej zaprt slovenski umetniški prostor in razširimo malo svoja obzorja. Pustimo šanse za kritiko, popravljanje in izpopolnjevanje. Edino tako lahko kot artisti rastemo, saj je ravno samozadostnost (!) največja hiba, ki jo glasbenik ali katerikoli drugi umetnik lahko premore. Zavedati se je treba, da je lahko za vsakim vogalom boljši instrumentalist, vokalist, plesalec, slikar... Raje se potrudimo, da bodo naši lastni projekti čimbolj kakovostni, ne glede na to kdo nam je to napisal, sproduciral, organiziral ali odpel.

As for the night after the semi-finals... Po drinku s člani kvarteta sem si privoščil pravi pravcati night out. Shape shiftersi in Inbox, gin tonic, čik brejki, great people, loads of dancing and even more fun. Že dolgo se nisem zunaj tako zabaval, kaj šele plesal. The night was perfect. Tudi dejstvo, da sem ob 14h (po štirih urah spanja in pol) na RTV v masko prišel v svoji zeleno-rumeni različici me sploh ni motilo. Prijazne punce so mi enostavno nanesle za odtenek temnejši puder, mi v oči nakapale malo vizink and I was ready to rumble. Izgledal sem, kot da sem ravno prišel z dolgih počitnic na Kubi. lol Saj poznate tistega - If you ain't got, you gotta flaunt it...

DAMN IT, I JUST LOVE TRAVELLING

Dan po EMI, slikanju za Obraze in sestanku na RTV-ju, sem se že znašel v mojem ljubem home townu, kjer sem po pretirano dolgem (in tokrat niti ne tako utrujajočem) pogovoru s starimi (sej veste:"Kdaj boš pa zdej diplomiral??" ali "Kaj misliš ti..." in podobni scenariji) uspel odgovoriti preko maila na še dva intervjuja, potem pa se ob 3h (in the morning of course) končno spravil spat.

Ker moja draga mati enostavno ne bi bila ona, če me ne bi ob osmih vrgla iz moje lepo ogrete postelje, sem dan začel pretirano zgodaj, odvadil program, se napakiral za jet another trip, nato pa se po extensive kava/chat thing-u odcjazil Grazu naproti. Slednji je bil le vmesna, uro in pol dolga postojanka, op.p.

nadvse čudovit promet v Bukarešti

Po refreshanju komadov na iPodu (jap, Nuškin "Kako lepo" je pač BIL nujen doprinos), umivanju zob in velikem jogurtu malo prej, sem mojo neomadeževano kamrico zapustil - sensa polnilec za fotoaparat. Bravo jaz!

Z Živo sva na vlaku kakopak le uživala!?! Na koncu sva pol ure poskušala spat, a Wiener Sudbahnhoff naju je že pozdravljal v vsej svoji - praznini. Konec koncev je bil že torek oz.sreda ob pol enih. Čez petnajst minut naju je konkretno nategnil še taxist, ki nama je do letališča, ki je bojda 25 km oddaljen od železniške postaje, računal 30 faking evrov (15 each, ja). Škoda, res, da je pozabil vklopiti taximeter. Zdaj pa sledi scena, ko si Matjaž s kazalcem potegne veko (v takratnem primeru podočnjak) do spodnjih dvojk...

Navdušena nad nadvse prijetno izkušnjo sva se nadejala vsaj kake fraj klopce v avli (zaprtega) letališča, a glej ga zlomka - vseh 5 (!?!) je bilo zasedenih. Erm... Zato sva si kot zadnja klošarja s cotami postlala v kotu pod prvo pomočjo, se pokrila čez glavo, objela violini in se predala udobnemu in prijetno pogretemu marmorju. Živa se je še prej uspela spomnit naslova za naslednjo ponedeljkovo Novo. Here it goes :"Še prejšnjo nedeljo zmagovalec, danes obubožan Ausländer." No comment. lol

Ob 4.30 (ja, prav vidite), so naju zbudili telefoni, ki so naznanjali še kako pričakovani check in time. Ko sva končno priklobasala do vrat/izhoda (a tko se 'gate' v slovenščino prevede??) A48, sva si prilastila črno usnjeno klop in si privoščila se dodatno uro neokrnjenih sanj; luštno. Malo pred šesto se je prikazal David, s katerim smo nato skupaj nadaljevali naš veleopevani trip nach Bucharest.

....

Rahla sprememba časovne cone, spanec na letalu in lutanje v želji po avtobusu kasnjeje, smo se znašli pred našim Christman hostlom. Od lani so uspeli prenoviti pod, v Ikei nabaviti nove pograde (kot da že prej ni bilo premalo prostora) in sveže cajne vrečke. Mi pa smo jim bili še najbolj hvaležni, ker smo jim lahko naslednjih nekaj dni lahko srali po glavi z visokimi frekvencami naših lesenih ljubic. Kdo ve, mogoče bodo pa naslednje leto akustično izolirali sobe. That way they can bring the walls even more closer.

LESSONS WITH MR. GHEORGHIU

Glede na to, da smo sredo izkoristili za vadenje, spanec (sam sem vmes uspel požret še par tablet proti bolečini - čez noč je namreč ven prilezla polovica modrostnega zoba... 3 down, one to go), smo imeli prvo uro v četrtek ob desetih. I was first, nastavljen se na eno uro nazaj, kar je usually way too early za kakršnekoli nižaje, strune in dolce parte. Kljub temu sem se nekako spravil skupaj (mogoče je pomagal tisti čik za sprostitev pred samim jutranjim dogodkom) in s Stefanom imel enkratno uro. Predelala sva cel(o) Poeme in Debussyjevo sonato. Po drugi "etapi" vadenja in gledanja kosila, ki sta si ga privoščila Živa in David (no apetite whatsoever), sem poslušal še njuni uri, kjer sem izvedel dodatnih tisoč podatkov. Koristna zadeva, tole poslušanje (v splošnem jaz to zdaj). I should try it more often, lol.

Pred drugo uro sem imel cel ljubi petek, da si malo odpočijem, kaj pojem in predvsem vadim. Glede na to, da Stefana že kar poznam, mi je bilo jasno, da dejstvo, da Tchaikovskega igram šele slab mesec in da sva ga z di-voo obdelovala natanko eno lekcijo in pol, ne bo prav nič pomagalo pri njegovi obsedenosti s tempi. So I had to work, HARD... Med extensive vadenjem, yes - vsi trije naenkrat smo nažigali v hostlu, smo si privoščili skakanje po centru, kosilo v Bistro Atheneu(m) poleg Enescove hiše (pravzaprav big ass bajture), zvečer pa šli še na "malico" nasproti koncertne dvorane, kjer smo si privoščili še malo vina. And might I add, da je bila lani, ko nas je spremljala na masterclass ChiChi, moja denarnica precej težja inu debela. Hmmm... Preklet' Gorenc!

very good indeed

V soboto zjutraj sem prav veselo že nekaj čez deveto (se pravi osmo v vašem primeru) obsipaval moje dopisovalce iz DOmovine z exciting novico, da že vadim. Nekaj novega, ja... Ob 11h sem imel še eno tistih intense lekcij z maestrom, ki si btw to oznako še kako prekleto zasluži, kjer sem bil ponovno Z-bombardiran s tono informacij. L-Oved it!! Ugotovil sem celo, da dejansko lahko igram stvar v tempu, a da gre zaenkrat (!!) to le z napenjanjem že tako nikakvih oči, glavobolom in kako izpuščeno noto. Ja, zajeban soon to be poklic si je Matty izbral, hehe. Kakorkoli, Stefan-ko (Živa je imela med "nadzorovanjem" ur spet preveč časa, lol) mi je zaželel veliko uspehov, me celo parkrat pohvalil in večkrat stisnil roko. That's all I need. Baje sem na pravi poti, opa.

PAKIRANJE, CECKANJE in NIGHT OUT

Po kosilu in dolgi kavi after our lessons, smo se odvalil hostlu naproti, vmes pa se Silvički kupili par štek cigaret. Če verjamete ali ne, so ceneje kot v Sloveniji (Za kadilce: moji Marlboro lights 100s stanejo tu usran evro in 50 centov. Res.da ga krasijo taksne in drugačne podobice otrok z masko, pljuc, piskavih zob ipd, but who really cares?). Ravno v hostlu sem kasneje na terasi, soncu in devetnajstih stopinjah skupaj spacal del tega "Oh, kako dolgega" posta. Sledilo je pakiranje, poslušanje posnetka ure, malo vadenja za tem pa - Bucharest at night...

Glede na to, da sem naslednji dan imel let v Slovenijo, zvečer nismo pretiravali. Privoščili smo si en shot interneta (zelo dobra droga, priporočam... lol), se sprehodili po centru, šli na pijačo (ali jih je bilo pač 5??) in si privoščili pravo romunsko večerjo. S sladico in vsem… Ja, zdej bom pa spet na prepečencih, lol. Ugotovili smo tudi, da so Romuni kot narod v veliki večini (do tujcev) precej neolikani, se pa najdejo seveda tudi svetle izjeme.

Nekaj po polnoči smo se spravili v krevet, naslednji dan pa sem po zanimivem letu, z avionom dolgim približno toliko kot naša 'ne tako velika dnevna', pristal na Brniku, kjer me je že čakala Božena. Pohitela sva do RTV-ja, skočil sem v masko in že nekaj pred deveto sem bil – spet doma… lol

Gin, čustva in praznovanje ali O, poglej kdo je spet napisal post

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 20 Jan 2009 18:05:00 +0000

I'm back you bitchezz!! Yeah yeah, I know - it's a fucking miracle... Glede na to, da se mi zdi, da zadnjih par tednov (or has it been months already??) ne počnem drugega kot pa drkam to bogo vioJolino, sem vesel, da sem zadnjič našel nekaj minut prostega časa in prišel malo počekirat na blog moje lastne poste; I gotta admit - se mi je kar milo storilo. Desno oko se je malo orosilo, in v lica mi je butnila kri. lol Treba si bo vzeti malo časa in vsake toliko kaj spisat - and then everybody can live happily ever after. Ja seveda!?! Oprostite mi, če post ne bo dosegel vseh pričakovanj in nivoja svojih predhodnikov. Poskusite razumet - it's been a while and Matty's a bit rusty.

Kot že rečeno, I've been seriously(!!) busy. Koncerti, nastopi, snemanja, slikanja - uf... Ampak moram pa priznat, da mi je definitivno lepše kot kadarkoli prej! Trenutno se ukvarjam predvsem z vlaganjem vse energije v Tchaikowskijev violin koncert, pripravami na snemanje za RTV (prekleto veliko programa bo treba obnovit...), o katerem boste izvedeli več, ko bo zadeva stekla in opravljena, pa na EMI bom (does Quartissimo ring a bell? To pa tko, če si dobra duša in kdaj pa kdaj kakemu prijatelju narediš uslugo, lol) poleg vsega tega pa sem še rahlo do pretežno (nesrečno??) zatrapan. Oh, ta čustva, kdo si je to izmislil?!? Pa že ravno, ko sem začel veljat za cold-hearted bastarda... Toliko o tem I suppose.

Holla and cheers at ya'll!

Ampak naj vas razveselim - kljub temu, da mi je trenutno kao (!!) lepo, sem še vedno prekleto bitchy, moody, prfukjen kot še nikoli in very oppinionated. Ah, ha, ha, ha, stayin alive, stayin alive... Wait, nekaj sem hotel spremenit!?! Aja, scratch "alive, stayin alive" in vstavi "true to myself". Eeeh, that's better, much better. lol

Glede na to, da sem ogorčen nad idejo, da bi v poznih večernih urah (ko ne morem več premikati prstov, op.p.) po branju petih kil not obračal še razne liste skript in se učil, raje v dvd player navržem kako epizodo SATC (ja, spet se to sem pa tja vrti), "preučujem" posnetke ur in koncertov, oz. v najboljšem primeru prižgem iTunes in si privoščim en re-run Coldplayev. And I gotta say I'm lovin' every second of it! Violet Hill ♥

Ker pravijo, da naj bi bilo leto v znamenju preživetega prvega januarja, se ni čuditi, da smo Cirilov rojstni dan v zadnjih štirih dneh že 3x kar konkretno zapili. Ja, gin je še kar in v naši družbi. Ravno včeraj smo ponovno uspeli naredit cel set neumnih (ampak smešnih) fotk, ki bodo romale naravnost v mapico - neuporabno. lol Kaj serjem, še sem bom kakšno pripopal, da jih boste lahko pokazali svojim mlajšim bratom, sestram, nečakom... skratka otrokom rekoč : "Vidiš kaj alkohol iz ljudi privabi?? Opice... "

V začetku februarja se odpravljam v Bukarešto (tokrat v malo drugačni zasedbi...), a bom pred tem predvsem še veliiiiko delal, vadil, se pojavil na kaki kavi, pa še kdaj kaj napisal. Častna skavtska! lol

Naj bo vroče...

Vem, da je popolnoma neprimerno in več kot prepozno, a glede na to, da se prej nismo brali it will have to do. Vsem (ne)zvestim sopotnikom Matty's worlda želim lepih trenutkov, sreče, ljubezni, uspehov, veliko konzerv tune Calvo, prijaznih šefov, vročih (a ne-izzivajočih) tajnic, znižanje bonov, k zame narejenih kavbojk (50% off), dobrih koncertov in muske, romantike in cukra in čimmanj obvestil redarstva, prehladov in grip, nadležnih dlak, luž in minusa na računu!

Have a blast, my darlings! Matty ma vas rad, lol

Beethoven Symphony No. 7

noreply@blogger.com (matty) — Sat, 18 Oct 2008 18:21:00 +0000

Enjoy, you bitches! lol

p.s. Read the new post under this...

Drobiž, Dunaj in Beethovnova 7.

noreply@blogger.com (matty) — Sat, 18 Oct 2008 18:01:00 +0000

Že kar nekaj časa je minilo od kar sem nazadnje nekaj stipkal in objavil na blogu. Ampak to še ne pomeni, da se mi ni nič (pametnega) zgodilo. Ravno obratno – pretekli teden in pol sem bil leteč, dejaven, priden, služil dinarje za nove čevlje (drobižke že nekaj časa mečem v kozarec kislih kumaric, ki je že na pol poln... Evion hvala za tole, op.p.), skakal iz Avstrije v Slovenijo, pa spet nazaj, a se je izplačalo. Razmišljam, da bi naslednjič, ko bom v podobni situaciji preokupiranosti slash double bookiranosti mogoče pomagalo, če bi spremenil agregatno stanje. Will think about it.

Z Marušo sva v Lipici (ki začuda sploh ni TAKOO močno dišala po konjskih figah) izvedla prav soliden koncert, seveda pa je vsem bila najbolj od vsega všeč Passacaglia, ki sva jo še prejšnji večer v prvo skupaj nažigala do 11h zvečer. So solo komadi boring?! Kakorkoli, glede na to, da je komadić dejansko kar simpatičen, ga z malo nameravava izvajati še najmanj enkrat v Grazu in Kranju. Mogoče pa se na blogu kdaj znajde kak posnetek. Bomo morali še malo počakati. As for Lipica, če smem nadaljevat – spoznala sva par res kul posameznikov, trenirala angleščino in se po koncertu še prav konkretno nažrla... tudi(!) fancy inu okusne hrane. Farmacevti, če verjamete ali ne, tudi kadijo, tako da je Maruša na koncu morala preživet samo eno krajšo pridigo napornega Indijca, ki je bil itak veliki večini ljudi antipatičen, tako da ga je po hitrem postopku neka simpatična Nemka seznanila s kulturo spoštovanja kadilcev in rešila malo nadaljnih 15 minut zavijanja z očmi.

cheesy, ne? lol

Vožnja domov naslednje jutro je bila brezvezna, tako da sem si z neko suffer playlisto z iPoda pomagal zaspati. Doma sem prepakiral kovčke, nabral še nekaj hrane, se izljubil z mojo Oh, so thoughtful mommy, ki je tisto minuto še vase metala zadnje žlice mineštre pred službo, napakiral še nekaj not, izdelkov za nego las in se s cugom odpeljal beli Ljubljani naproti. Kofe, še en drink, pol škatle 100s in dve uri debat kaseneje sem že sedel na jet another vlakecu, ki me je odvlekel moji Steierische sobici naproti.

Čez vikend sem vadil, včasih celo kaj vrgel po grlu navzdol, bral zgodovino glasbe (no comment) in se pripravljal na ChiChi-jin prihod. V nedeljo sem se dobil s Szaszom, ki me je povabil k sebi domov na kozarec vina in šišo. Vsedel sem se na meni zelo priljubljeni tram in se prvič v življenju z njim peljal ven iz Graza direkt do Andritza. Peter me je počakal na postaji, potem pa sva se sprehodila do njihove spimpane bajte. Not bad at all. Anyway, ker je bilo zunaj rahlo do pretežno hladno mi je posodil svoj Ralph Laurenov plašč; me je kar pogrelo pri srcu. lol Predebatirala sva večji del violinskega repertoarja, profesorjev in solistov, se prijetno zakadila z okusom mentol-jabolko, nato pa sem se nekaj čez enajsto spakiral domov. V ponedeljek je imela di-vaa (as well as all of us) začetek delavnega tedna.

preppy is back

Tekom tedna sem imel z mojo drago Silviko dve super uri, kljub temu, da me je v ponedeljek zvečer tako prestrašila, da sem skoraj umrl. Zvečer me je namreč klicala Birgit (katero po nesreči prevečkrat pokličem Biržitka...) in povedala, da so ChiChi odpeljali v bolnico. What the fu!?*?! Imel sem občutek, da mi bo izkočilo srce, kri se je v tistem trenutku verjetno ustavila in v grlu se mi je naredil velikanski cmok. »What's the problem?« sem hitel živčno spraševati Birgit, ki ji več kot očitno tudi ni bilo nič jasno. Klicali so jo z recepcije hotela in samo sporočili, da Silvia mogoče naslednji dan ne bo učila. Erm... Kljub ekstremno pestri noči, se je moja druga mama prikazala na mojo uro z nekaj minutno zamudo. Prve tri je spustila ven, ker je enostavno bila preveč utrujena. Prvih 15 minut je dala Ying Hua, ki naj bi imela uro pred mano, nato pa od par minut čez 12 do pol dveh delala z mano. Bila je bleda kot stena, se tresla, zato sem jo prosil, če lahko gre v hotel počivat, a se ni dala. Je rekla, da hoče delat z mano in da če ne bo več mogla, da mi bo itak povedala. Isn't she something? Nekje med tretjo in četrto stranjo Poeme se je tudi Dojna odločila, da je bolna in pobruhala svojo novo Gucci torbo. lol It just wasn't their day. Ampak klic Žive popoldne, me je razveselil bolj kot karkoli drugega. Čičolina je bojda že glasno nadirala vse po vrsti, tako da se ni nikomur več smilila.

Naslednji dan je prišla na fax upicanjena, kot da se odpravlja na filmski festival v Cannesu. Očitno je želela popravit vtis prejšnjega dne; saj ne, da ji je kdo zameril. Z Birgit sva prvič skupaj zanjo igrala Poeme, nato pa sem ji preigral še Polonaise. Yep – I'm getting nervous!! Očitno sem delal (že nekaj) prav, saj je bila z igranjem baje zelo zadovoljna, pa tudi mene kak »bravo, beautiful« vmes ni prav nič motil. Pred skupno uro mi je dala še nekaj napotkov za Dunaj, nato pa me objela in rekla, da mi želi vse najboljše. Ermm, a se tudi vam zdi, da je z zadnjima dvema stavkoma približno 17 stvari narobe?? I sure am loving the new attitude.

pasje življenje my ass...

Trenutno se odločam med pakiranjem in tuširanjem. Step by step I suppose. Jutri zjutraj namreč potujem na Dunaj, kjer bom v torek zmrcvaril mojega Wieniawskega. I want to rock that Musikverein, tako da držite pesti; ali pa fige – kar vam je ljubše. Ker ta koncert ne bo dovolj stresen, bom vodil še orkester 29. na koncertu v Stefaniensaalu. Od tam tudi inspiracija za video above. Alina je dobila solo z Berg violin koncertom, mene pa je Pack (kljub temu »da razume moje preobremenjenost«) prosila, če lahko presedem na sedež koncertnega mojstra. No, zagotovim vam lahko samo to, da bom definitivno (na lep način!) poskusil ljudi naučiti »mahati« z lokom kot je razvidno iz posnetka. Not bad at all, I say.

Heksenšus, večerja in Passacaglia

noreply@blogger.com (matty) — Mon, 06 Oct 2008 17:36:00 +0000

It's official - staram se. Dan, ko se ga bom lahko šel uradno nabutat tudi v New York (če bi ravno imel to željo...), se hitro približuje in to čutim v kosteh, mišicah in glavi. V petek, takoj za tem, ko sem se zbudil in pretegnil v moji tiny postelji v Grazu, sem začudeno ugotovil, da imam pravi pravcati heksenšus. Moja glava se je v levo stran lahko premaknila za maksimalno tri centimetre, ChiChi pa je ravno prejšnji dan celemu klasu naložila tono in pol dela, tako da sem bil rahlo zživciran in tečen. Šel sem v lekarno, nabavil za 30 evrov tablet in krem, se odvlekel domov in preizkusil vse; seveda brez uspeha. »Maybe tomorrow...« Riiight.

V soboto sem se vseeno nekako prisilil vadit in si prisegel, da če mi začnejo iz oči tečt solze, da bom ljubico odložil, se vlegel na posteljo in si cel dan »praskal jajca«, kot bi to povedala moja matka. Malo prej sem se nafilal s tabletami za sproščanje (zategnjenih) mišic, pa tudi tistimi proti bolečinam in molil, da po petnajstih minutah ne bom fasal živčnega. Recimo, da je treba po novem tudi za (lepo) glasbo potrpeti, ok?

gremo ga (za)žurat...

Di-vaa je bila že ob prihodu kar prijetno razpoložena in očitno se je obilno obiranje strun čez poletje splačalo, saj sem uspel sproducirat dve prav lepi uri in v zameno dobil bravo s strani moje ljude Silvike. Delala sva Khachaturianov tretji stavek (sva ga kar s klavirjem vžgala, čeprav ji ga nisem še nikoli prej igral), pa Ysaÿejevo drugo solo sonato, vprašal pa sem jo tudi za par for pri Passacagliji (Händel-Halvorsen), ki naj oz. jo bova z Marušo izvajala v sredo v Lipici. Zdaj pa hit poklikat vse, zvočnike do konca, and enjoy.

Za kurjo polt po celem telesu (ja, veliko je takih stvari v klasiki!?! lol) pa vas povabim, da stisnete play here... Not a big concert piece, but simply beautiful.

Drugače pa nas je Silvia (ki sicer kdaj odide, a se vedno vrne in nas ne zapusti... lol) po zadnji uri v četrtek peljala na večerjo, tako da smo se malo nasmejali, čenčarili, spet debatirali o novih programih, vmes pa ji je še uspelo malo rugat newbieje in nas, stare sablje. Spili smo dve flaši vina, se prijetno spitali, nato pa se (nekateri opotekaje... seveda je govora o aziatih, lol) odvlekli domov.

včasih je življenje z njimi lažje... lol

Jutri priletim v Slovenijo, kjer bom z malo nadrkaval Passacaglio, šel na kak kofe (z Nataško!?!), v sredo (hopefully) odigral dober koncert, v četrtek pa se že vračam v mojo ljubo sobico glasbe in modnih strani, saj imamo vaje za koncert v nedeljo. Ni kaj, meni pa res ni nikoli dolgčas.

Ko dobim keš, se moram podnujno na novo oblečt (ste vidli kake lepe stvari se sprehajajo po modnih brveh Pariza in New Yorka?!?) in obut (I got my eyes on these perfect Boss shoes), pa eksterni disk kupit, hrano in.... Ermmm. Mislim, da bom na koncu še vedno v starih, raztrganih kavbojkah sedel pred počasnim inu štekajočim kompjutrom, za katerim bom prav nemarno čvelil Sparove tortillas.

Trenta in Wiener Schnitzel

noreply@blogger.com (matty) — Sat, 04 Oct 2008 16:45:00 +0000

Let's rewind a bit again. Moje »poletno izobraževanje« se s prihodom v Klagenfurt nikakor še ni končalo. Ko sta me stara dva pobrala sem ju vse do Kranja zabaval (?!) z obnovami dogodkov v mesecu odsotnosti. Seveda nista sledila vsem imenom, zanimivostim, čenčam; daleč od tega. Mislim, da sta me nekje med bivšo carino in Tržičem kratko malo izklopila in mi samo vsake toliko prikimala, se spogledala in se verjetno mislila nekaj v smislu: »Does he ever shut up?!«

Ko sem nekaj čez pol drugo stopil v svojo sobo, sem navdušeno ugotovil, da me na postelji čaka kup not z Dunaja, ki bi jih moral sicer dobiti malo pred odhodom v Španijo in jih (vsaj) prebrati do prihoda domov. Čez dva dni je bila namreč v Trenti že avdicija za vodje kvartetov. Joy of joys!?! Po razpakiravanju sem se ravnodušno vrgel na posteljo in pod mojo modro Dormeo dekco sladko zaspal.

Zjutraj me je čakalo pakiranje cot, ki so bile že oprane in posušene v sušilniku (to je itak največja nategancija, ampak o tem kdaj drugič) in še nekaj tistih, ki sem jih še čistih pred mesecem pustil v omari – not much. Nato sem se spravil v dnevno sobo in do 14h (ko me je pobiral Faganel) vadil in skušal narediti vse, kar bi že moralo biti narejeno. Op.p. »Obisk« familije za par ur je enkratna pogruntavščina, saj ima človek vsaj 90 procentov možnosti, da se NE pobije in skrega z vsemi. Takoj zatem sledijo še objemi in poljubi pred naslednjim odhodom, kakšna (prikrita) pikra zadeva prileti s strani mame, potem pa si že mahate v slovo...

vsi muzičarji in Bubi

Pozno popoldne smo se s Petrom in Žigo že »vselili« v stanovanja, potegnili ven svoje violine in se zabavali z branjem in obdelovanjem not do skupne večerje s profesorji. Nekje med glavno jedjo in sladico nas je koncertni mojster Wiener Filharmoniker prosil za trenutek posluha, kjer nam je obrazložil, da nas čaka naporen teden dela in vaje, mogoče pa tudi malo zabave. And he was damn right. Tako smo se po pijači v bližnjem pubu vsi relativno zgodaj spakirali v mrzle sobe, kjer smo zakotani pod kosmatimi dekami (nekateri ob poslušanju kakovostne klasike) pričakali črno, tiho noč.

Naslednji dan smo imeli avdicijo. In oh, kako obožujem klicanje po abecednem vrstnem redu. Če ne bi imel za seboj že skoraj 21 deževnih in nič kaj pretirano cvetočih pomladi, bi šel naravnost do Mestne občine Kranj in »vzel« matkin priimek. Matjaž Sušnik... Hmmm. Anyway, najprej smo vsi, eden za drugim odigrali določene ekstrakte kvartetov, nato pa smo se nekateri preizkusili še v drugem krogu (to se vse sliši tako pompozno; ko bi vi vedeli...) in po pol ure izvedeli rezultate. Določen sem bil za vodjo Haydnovega Kaiser kvarteta v C duru. Kar simpatična muzika...

Naslednji dan, so me prosili za Marušino številko, ki je bila ta čas v Parizu na oddihu al kaj že, ki so jo baje nujno potrebovali. Profesor čelistov je to povedal nekako takole: »Dva čelista sta zbolela, tako da nam je ostal samo še en dober. Nujno rabim Marušo, da bo rešila situacijo.« Ko sem mu razložil, da sicer pride naslednji dan domov, a da nima čela, ker je v popravilu v Padovi, se je samo nasmehnil in rekel da lahko igra na njegovo čelo za pol milijona evrov. No comment. »Naj pa le prinese s sabo dolge hlače, ker je kar občutljiva zadevca, tale moj kos lesa.« lol

Ko sem mali sporočil novico, se je drla v telefon, saj so jo ravno par minut nazaj evakuirali z letališča. Tam naj bi se namreč nekje nahajala bomba, tako da so bili vsi leti do jutra skenslani. Baje je ravno v ustih imela kos dunajca (kako naklučje, a?), ko so v letališko restavracijo uleteli vojaki s puškami in jih kot ovčarski psi ovce zganjali pred »bajto«. Haha, boga Maruška (evil smile...). Ko se je malo umirila, mi je razložila, da ni vadila dva tedna in da bo »scala kri«, če pride, pa jo je veliki brat potolažil, da smo vsi v enakem zosu... Eni pač nismo dobili not, ane! lol

Trenta valley

Sledili so dnevi drkanja violine do onemoglosti, novih not, vsakodnevnih solo ur s prof. Göetzlom, komorne z Landererjem aka Rickyjem Martinom in korepeticij, večere pa smo si popestrili s kuhanjem, poslušanjem housa (enostavno smo imeli dovolj strun in prstnih redov), oldijev in šišo. Verjetno je to res edina stvar, ki jo lahko počneš v Trenti po deveti uri zvečer. So že vedeli, zakaj so nas vtaknili v tisti gore.

Kljub temu, da tokrat ni bila vpletena niti kaplja gin tonica (valda niste mislili, da bom napisal alkohola!?! lol), se je tudi v Soški dolini zgodilo oz. bolje dogajalo kar nekaj encountrov. To je pa tako, ko nabobnajo skupaj mularijo s ponoreli hormoni. Sam sem, prosim lepo, iz tega odstavka izvzet. I'm getting old and wise(r) afterall.

Na dan prvega – komornega koncerta, smo se vsi relaksirali na kavah in sladoledih, si med vajami privoščili kak(!?) še kako potreben Marlboro light 100s in se zvečer začuda kar dobro odrezali. Ne morem reči, da je bil to eden mojih najboljših nastopov, niti ne trdim, da sem bil popolnoma sproščen, but we did it. Profesorji so bili z našim delom bojda zelo zadovoljni, a mene je bolj kot vse drugo matral prihajajoči večer – solos.

Glede na to, da je kar nekaj ljudi opravilo tudi s solo delom še isti večer, je v mojem apartmaju, ki je imel (kako pripravno!?!) največjo kuhinjo in skupni prostor, zvečer vladal kaos. A kot true party breaker, sem se že nekaj čez polnoč spravil v moje prevelike hlače iz H&M-a, si umil zobe, vse dvakrat poslal v p.m. (of course I'm joking... ?!?), jih prosil (vključno z mojo malo, ki je tako ali tako vedno najbolj glasna) za razbijanje na normalni jakosti (res sem pravi foter, damn) in se odsvaljkal postelji naproti. Sicer so me trikrat zbudili, ko so prišli krast cigarete iz šteke v moji omari, a sem jih pustil pri miru, ker se jim je zdelo tako fajn, da jih »nisem registriral«. Mhmmm, yeah right. Moram pa dodat, da so po novem tudi kradljivci precej bolj uvidevni – na omari ti pustijo 79.4% vrednosti stvari, ki so jo odnesli. Ta svet postaja a better place, vam rečem. lol

4tett in "Ricky"

Zbudil sem se dobre volje. Mogoče zato, ker sem na nočni omarici našel kar nekaj denarja. Za cigarete, of course. Nihče ni prespal. lol Po zajtrku (kofetu z obilo cukra) sem se odvlekel do doma Trenta, kjer me je že čez nekaj minut čakala generalka. Seveda so vsi profesorji, kot kaki B/b-otri sedeli v vrsti direkt pred mano in si delali zapiske. No pressure, a kako že pravijo. No pa sem jo užgal in bil kar zadovoljen. Pianista sem prosil za par popravkov, a se mi je zdelo, da se je bolj posvečal občudovanju napite agave v avli kot mojim napotkom. To je pa tako, če si mlad in nepomemben... lol Ker že kar nekaj časa sledim motu – pred koncertom ne matraj ljubice preveč, sem si dan (razen ure in pol počasnega »čiščenja«) vzel fraj. Privoščil sem si obilno kosilo, debate ob kavi in sladoledu z Domnom, Petrom in Marušo, kopanje in urejanje frizure (to je zelo pomembno ja!?!), nato pa sem se vrgel v koncertne cote in se s profesorjevim lokom (20.000€ dragi moji) napotil v hudičevo žrelo.

Na oder sem prišel prekmalu, tako da sem pomahal publiki in se v smehu ritemsko pomikal nazaj v sobo. Kako naj jaz vem, da bodo norci še premikali oder pred mano!?! No ja, sem vsaj izgubil sem tisto tremo oz. strah pred publiko. Saj veste, če se smejijo, ko narediš nekaj neumnega, so kul. No ja, vsaj meni se tako zdi. Čez pol minute, ko so mi potrkali na vrata (how nice; kot da se pol idiot) sem z glavo za vsak slučaj pokukal ven in vprašal če lahko zdaj dejansko grem, nato pa po napenjanju loka 10 minut švical in dvigoval levo obrv pod sojem odrskih luči. Sam sem bil z nastopom zadovoljen. Zdelo se mi je boljše kot dobro, a opevanj s strani profesorjev pa res nisem pričakoval. Baje sem se jih dotaknil... Rekli so, da se mi vidi, da igram iz srca in da ne igram samo zase, ampak da hočem nekaj dati tudi publiki. No ja, saj se strinjam, a brilijantno pa res ni bilo. Takoj za tem, so me povabili, da v Musikvereinu ponovim solo in rečem vam, da sem v tistem trenutku malo okamenel. To je bila največja pohvala, ki bi mi jo lahko dali, zato sem tudi obljubil, da se bom potrudil, da jih bom lahko razveselil tudi tam. Yeah!! lol Poljubi in čestitke so padli tudi s strani familije in drugih poslušalcev, babici pa so se ob tej priložnosti še malo orosile oči. Močno me je objela, mi v zadnji žep potisnila nekaj evrov in mi na uho rekla, da je ponosna name. Oh ja – ta naš Hollywood...

Po koncertu je sledila poslovilna večerja, vključno z vinom, smehom in slikanjem. Wienerjem smo se z glasnim aplavzom zahvalili za možnost delanja z njimi in se priporočili še za v naprej. And guess what, nekateri smo že povabljeni. lol

Medtem ko sem čvelil ribo in opazoval prste na moji levi roki, sem se odločil, da mojo lesenko za teden dni pospravim v omaro. Mesec in pol sva bila nerazdružljiva, zato se mi je zdelo fer, da ji dam malo miru. I know I needed one.

SLIKE - FOTOS - PICS

noreply@blogger.com (matty) — Wed, 01 Oct 2008 22:12:00 +0000

Ker želim, da čimbolje ( z menoj po)-doživite Encuentro, sem se potrudil, in skupaj sestavil en mali album, z opombami prosim lepo. Now let's just hope it works properly...

ŠPANIJA PART 3

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 30 Sep 2008 19:41:00 +0000

KONČNO!! Dočakali ste ga - pravi mali post. Sicer zadnji dan v septembru, ampak je pa tu; še svež in vroč. Glede na to, da sem to pisarijo ustvarjal skoraj dva meseca (slabo, I know!) sem pustil začetek, ki se mi prav dopade in je bil spisan začetek meseca na Pagu. Oblubljam, da se kmalu slišimo - I'll try my best. Pa še to - enjoy!

Sedim na balkonu s soncem oblizanega apartmaja v Novalji (podaljšan dopust – tokrat z violino in PREveliko notami of course), uživam v mediteranskem vetru in se ob ohlajenem kozarcu za symphony skušam spomniti dogodkov pred dobrim mesecem in pol v moji ljubi Španiji. Post zna biti precej dolg, na čase a bit confussing, obarvan z različnimi občutki in (nekaterim) neznanimi imeni, a čim bližji dejanskemu dogajanju oz. mojemu dojemanju te marvelous izkušnje. lol Pa začnimo z našimi črticami…

Ure violine (duuuh) z Mrs. Marcovici in Prof. Bronom

Kot že omenjeno sem imel to srečo, da sem tudi čez poletje imel ure pri profesorjih zvenečih imen. Z Zakharjem sva imela prvo uro pred Silvičko in njenim prihodom v Santander, tako da sem bil, zahvaljujoč pripovedovanjem mojih fellow muzičarjev, ki so že iskusili »grozljive« inu »strašljive« ure z malim velikim možicem, pred prvim Unterricht-om prav posran. Glede na to, da sem se zelo in še malo bolj namatral z vežbanjem kar zahtevnega programa, sem vseeno v učilnico šel s povzdignjeno glavo. Posran, a pokončno… lol

Na prvi uri sem mu igral Polonaise brillante, ki sva ga z di-voo herself po Klassenabendu pripravila še malo bolje (da ne bi ravno tipu bral novih not in bi me vprašal, če je to Candid camera, ane). Stresla sva si (prešvicano) roko, seznanil me je s svojo (super) pianistko Irino Vinogradovo, se usedel v stol in zaklical ACTION. »No pa poskus'mo…« Devet minut in nekaj sekund nastopanja kasneje (zahvaljujoč živčnosti sem igral malo hitreje, op.p.), je tip vstal s stola, rekel nekaj v smislu »Bravo, zelo stabilno in super ton… Now let's work and make it even better,« me potrepljal po rami, nato pa vzel svojo pimped out violino in me naslednjo uro in pol gnal do konca mojih sposobnosti. Švic much? Ermmm… Ko sem še isti večer izvedel, da naj bi v bistvu imel vsak lekcijo 45 minut in da sem v bistvu folku održl ure, me je pogrelo pri srcu. lol Saj vem, zdaj si vsi mislite »Koja prasica!«, a nije bilo mišljeno to baš tako. Bil je zgolj znak, da si tip ni ravno mislil, da sem zadnji luzer. Good feeling indeed.

Takoj naslednji dan zjutraj sem dobil msg moje lepe profesorice, kjer me je spraševala po vtisu ure z njenim rivalom slash prijateljem. To je bila namreč vsebina sms-a - »How was it? S.M.« Some people… lol Saj si lahko predstavljate; dva profesorja z visokimi profili, glasbena mafija po domače, sta tukaj učila tudi študente drug drugega. You never know… Ampak sem jo potolažil že dan kasneje, ko sem ji na najini uri pokazal vse kar mi je povedal in je ugotovila da so ji (nekatere) stvari celo zelo všeč. Seveda NE vse, duuuh.

the gang - with some IMORTANT caracters missing

Do konca mojega španskega »obiska« sem imel z vsakim še po dve uri, Bron pa mi je dal še dve dodatni. Povedal je nekaj drugačnih stvari, mi pomagal z usmerjanjem pri novem programu in mi na koncu zaželel vse dobro in me pohvalil pri Silvii. And yes, I was very pleased; Me gusta mucho. Tip je definitivno vreden superlativov in v velikem zaslužen za nagrade svojih študentov na največjih tekmovanjih, a za mojo (včasih) noro ljubiteljico psov in Louis Vuittona, pa ga ne bi zamenjal. I just love her. lol Med drugim tudi zato, ker mi je (po messageu!?!) polepšala teden, ko je po zadnji uri napisala nekaj, za kar menim, da je najbliže pohvali, ki jo bom od nje kdaj slišal. Cheesy stuff, never mind…

Silvika in njen »problem« z violino

Od kar je prišla v Španijo, je jamrala, da je z njeno violino nekaj narobe, da ne zveni in da nima več njene barve in tona. En večer (ravno ko sem bil že zmenjen za gin tonic night out s fun circlom– o tem malo kasneje) pa me pokliče in prosi, naj pridem v njeno hotelsko sobo, da bom poslušal, če je violina res TAKO zanič, kot se njej zdi. Seveda sem še isto sekundo, ko je vrgla dol slušalko klical družbo, jim razložil »problem«, se zmenil za rahlo do pretežno zamudo ali pač raincheck, skočil pod hitri tuš (človek ne bi rad ravno prismrdel v hotel s petimi zvezdicami) in se po petnajstih minutah pregovarjanja s samim seboj (problem je tičal v odločanju med taxijem ali peško) podal na pot (cca. 20 minut) po vročini v hrib – peš… z violino. Toliko o svežini…

Ko sem under-dressed prilezel do vrha stopnic, me je prijazni postrešček (mojih let) nasmejan pozdravil in me vprašal kaj tam iščem. Pa je Matty povedal, da gre na obisk k svoji divalichious profesorici. Napotil me je v dvigalo in tam čakal toliko časa, dokler mu nisem v roko stisnil 1€ za njegovo prijaznost. Pod'n! lol

Spain won

ChiChi me je na vratih pričakala v trenirki (sicer Dsquared2), tako da se v svojih raztrganih kavbojkah, črni srajci in papučih niti nisem več počutil kot popolni outcast. Bila je čisto vzhičena, kri ji je butnila v glavo in jo obarvala bledi obraz, povabila me je na kavč me prosila za violino and the fun began.

Naslednjo uro in pol sem poslušal »vrlo loš« zvok violine in se spraševal zakaj sem pravzaprav tam. Instrument je zvenel kot fakin' del Gesu, a ona je še kar cmizdila, se pizdila (I just love bad words in French) in spraševala po mojem (strokovnem!?!) mnenju. Jaz sem ji že po Beethowen, Brahms in Tchaikowsky violin koncertih (katerih segmente je btw odigrala tako, kot da bi poslušal cd-jko… Merde indeed! lol) povedal, da ima huge in čudovit ton, da sve zvuči a perfektno, ampak očitno še ni bila zadovoljna. Sicer je priznala, da odkar sem jaz prišel kao malo boljše zveni (zjutraj je bojda zvenela, kot da bi bila pod vodo. Riiiight…), a to še ni pomenilo, da je malega privat koncerta konec. Sledil je še cel Souvenir de Florence (v katerega sem se v tistem trenutku zaljubil in si preko interneta že nabavil note), potem pa je končno pospravila leseno zadevco v kufer, še malo pojamrala, nato pa se posvetila meni, najini buteljki vina in debati do pozno zvečer. Nekaj pred polnočjo so me klicali že rahlo opiti frendi iz našega puba in spraševali, če si služim novo violino ali zgolj free lessons. Packi! Da bi se izognil nepotrebnim govoricam in zajebavanju naslednja dva tedna, sem se par minut kasneje, tudi prijetno tipsy poslovil in se ji zahvalil za prijeten večer, ona pa meni za pomoč. Erm, that's what she said at least...

Agnieszka & myself

The gang aka The fun circle

To ime smo si podarili sami. Pravzaprav je Evelina (katero sem po njeni iztečeni izmenjavi v Grazu prav pogrešal) enkrat sredi coffe break-a izjavila, da smo pač skupina tako cool ljudi, da je prav vesela, da smo se našli. In oh, kako zelo je imela naša sexy blondinka modrih oči prav. Predstavljajte si, da pridete v novo okolje, kjer ste po možnosti še (kot Matty himself) edini »predstavnik« iz ex yugo naveze. Človek si enostavno mora najti par ljudi, ki so mu vsaj približno prebavljivi in zanimivi, tako da gre lahko z njimi na kakšno večerjo ali pa se ga nabutat v najbližji cocktail bar. Če pa imaš to srečo, da klikneš z desetimi (včasih tudi 15-imi) umetniki, ki so poleg somišljenja in witty smisla za humor še odlični glasbeniki in žurerji… fasten your seatbelt and prepare yourself for a ride of your life!

Večerja/pijanica v hotelu Royal

Glede na to, da ima Paloma preveč denarja, ni čudno, da smo bili udeleženci festivala povabljeni na večerjo v lovely Hotel Royal. Predjed, pa še ena velika, sijoča und visokokalorična glavna zadeva, alkohol v litrih, torte, sladoled, peciva, sadje... malo za tem pa (pijana) predstava ChiChi in našega dirigenta, ki sta se se v ritmu (?!) guncala na Dionino temo iz Titanika. Slabo... lol Smo se pa definitivno nasmejali – opletanju di-vinih las, širini (govora je o trebuhu, op.p.) Csabe, pijanosti ostalih profesorjev, ki so se jima nekaj minut za tem na Proud Merry pridružili. Človek bi mislil, da znajo glasbeniki plesati... No, da ne bom komu delal krivice – na plesišču je bila natanko 5 in pol dobrih plesalcev. lol Nekje med drugo in tretjo uro, se je »di fan srkl« odsvaljkal domov, saj nas je v the usual baru še čakala proslava rojstnega dne noch eine kolegice. Žur do jutranjih ur = zagotovljen.

the kiss almost looks beleviable lol

Poslavljanje ali solze so tekle v potokih

Mesec v Španiji je bil enostavno perfect. Nova poznanstva, novo znanje, VELIKO preigranega programa in še več koncertov. Ni čudno, da smo se en na drugega kar navezali. Torej, če seštejemo ena plus ena pridemo do zaključka, da smo se ga zadnji večer konkretno utolkli in poskušali v alkoholu takoj po koncertu utopiti svojo žalost pred yet another slovesom. Ne bom lagal – najbolj me je potolkel odhod moje Agnieszke, stare sablje iz Graza, ki me je tokrat »zapuščala« za vedno. Njena izmenjava se je končala, tako da je bil scenarij sledeč. V rahlo za-gintonic-aniranem stanju sem jo okol pol tretje (u jutro) pospremil do avtobusa, kjer sva se natanko 17 minut objemala in poslavljala. Čez par minut pa se je že s prvega zica avtobusa naslanjala z dlanjo na šipo, ki sem se je z druge strani dotikal tudi jaz. In ja – jokala je ko dež. Ko so se mi ravno orosile oke, je avtobusar prižgal luči in naju rešil »trplenja«. Saj vem - inzulina!!

Sledil je še rahel škandal (lizanja in šlatanja) na klopci 15 metrov stran od vhoda v naš quasi samostan, pri katerem sem bil zaloten zgolj s strani parih fellow musicians, ki so bili tako ali tako v takem stanju, da si verjetno mislili da si vse skupaj le domišljajo. Ok, enough details! lol

Na dan odhoda, so me zjutraj klicali z Lufthanse, da je moj fancy let skenslan due to štrajkanje v Nemčiji. AAaaaAAA!! Klici in psihiranje tistim na slušalki na drugi strani v naslednjih minutah (ki so me sicer stali 70€!?!) so pripomogli h končnemu rezultatu treh letov; Santander-Madrid-Wien-Klagenfurt.

kiss for good night - disgusting, I know lol

Na letališčih sem preživel vsega skupaj 14 ur in se na koncu ves zmahan in napol prisoten, še poln vtisov (in alkohola v krvi) v Celovcu vrgel v objem staršem, ki so me tokrat celo uspeli pričakat on time (mind the sarcasm). Brez rož in brez bonboniere...

París, vročina in zamašena ušesa

noreply@blogger.com (matty) — Fri, 11 Jul 2008 15:00:00 +0000

Ker so naši vrli organizatorji poskrbeli za zgodnji(?!) začetek dneva (naravnost ljubim vstajanje ob 5h...), smo se v stilu pohoda zombijev sprehodili po klancu navzdol (s ptljago in inštrumenti), ter se z busom odpeljali do miniaturnega letališča v Santanderu, kjer smo si po 'Oh kako ugodnih' cenah privoščili zajtrk (kavo in neko pecivo) in se nato v privat (prosim lépo) letalu odpeljali v Francijo. V zraku smo uspeli zrugati in v smeh spraviti celo posadko, ki je prav zagreta delila napotke za pripenjanje pasu, uporabo maske in vse tiste pametne napotke aka 'Kaj narediti' če pademo dol. Ja, ker jest bi se res najrajše pripel na zic... Anyhow – posnetek of what was actually going on lahko najdete na youtube-u.

Od prihoda na francosko letališče do dejanskega mesto baretk smo potrebovali natanko uro in 21 minut. Promet je bil (kot ste verjetno že ugotovili) precej(!!) gost. Po nastanitvi v 4**** hotelu (in hudo dobrem kosilu) smo se po hitrem postopku spravili na podzemno in nato v CENTER-center. Imeli smo natanko dve uri in pol, zato kaj več kot Louvra in Catedral de Notre Dame nisem uspeli videti, smo pa si vzeli čas za kavo in ogled trgovin z živalmi, kjer je malo manjkalo da si nisem kupil pesetino. Geeez, kako pa to grozno zgleda. Cca. 40 psov in še malo več mačk, v steklenih prostorih, kjer so si prostor delili po dva ali pa tudi tri. Da ne govorim kaj se zgodi, ko nekdo kupi enega. Žalostno.

nice one...

Ker imam srečo, da sem obkrožen (z več ali manj) normalnimi inu zanesljivimi ljudmi, ki (mi) znajo reči ne (a začuda alkoholu ne znajo!?! lol), sem bil (na silo) odvlečen iz tretje pet store, saj se nam je že prekleto mudilo v hotel. Ob 5h je namreč odhajal bus do Salle Pleyel, kjer smo imeli ob 20h koncert. Sledila je gona po pozemnih, švic, psihiranje, 18-sekundna 'prha' v sobi, med tem pa sem se sam še uspel politi s kofetom. Titsti, ki poznate mojo škorpijonsko stran, si lahko predstavljate, kako lepo sem gledal. Ampak takoj, ko sem skozi okno avtobusa opazil Eifflov stolp, sem se umiril, začudil in za-ljubil. Nasploh nisem potreboval več kot 10 minut, da sem ugotovil, da se ne bi čisto nič pritoževal, če bi mi kdo (kdaj) podaril kako konkretno stanovanje v mestu ljubezni. Well – there's hope...

Pred Pleyelom smo si privoščili pravo pariško caffe-latte, ki nas je (uboge muzičarje) stala nekaj več kot 5€ po glavi. Jah, eni si privoščimo... lol Nekaj minut za tem smo imeli generalko, which sucked hairy balls. Resnično slabo! Ampak dirigent (g. Ashkenazy himself) se ni pustil motiti, bil večino časa zelo skuliran in up-beat. Verjetno je vedel, da smo bili utrujeni od prejšnjega večera, ko smo imeli koncert v Santanderu, pa tudi vožnje itd. Sam sem uspel med drugim v hotelu pozabiti oba(!!) črna metuljčka (ki so sicer obvezni del naše oprave), zato sem bil še posebej cvetoče volje.

Al Pacino (conducting)?? NOT really...

Po parih dimih, ogrevanju in čekiranju (belega metulja) v ogledalu, smo se odvlekli proti odru. Po prvih parih notah (solistke) Mayuko Kamio, sicer zmagovalke zadnjega International Tchaikosky Competition, smo vedeli, da tega večera še dolgo ne bomo pozabili. Dvorana je bila nabito polna, vzdušje enkratno, drugi del (Mahlerjeva 1. Simfonija) pa je bil samo pika na -i. We killed it! Po 15-minutnem aplavzu, smo se odsvaljkali z odra, na hitro preoblekli, skočili po puloverje v hotel (kurac pa tako poletje!!), nato pa šli proslavljat Olgin rojstni dan. Close friends only, lol. Po 8 buteljkah vina, nekaj cocktailih in pirih, siru, solati in drugih dobrotah, ki so nam jih ponudili, smehu, slikanju in uživanju nas je natakar lepo prosil, če bi se počasi spokali domov. Afterall, ura JE bila tri pa še nekaj čez. Nas je pa seveda malo pred tem razveselil še z računom za 230€... No comment.

Dve uri 'spanja', najbolj stresen wake-up call v mojem življenju in 2 kavi later, sem se v družbi vseh ostalih (začuda noben ni obstal nekje med hotelom in našim drugim domom aka pubom) zopet znašel na avtobusu. Ledna klima na letalu in 35 stopinj par ur kasneje v naši Španiji, and we felt great. Went to the beach, se za par sekund vrgli v morje in si (razen parih ur vaj popoldne) vzeli a day off. Vse lepo in prav, če se ne bi naslednji dan zbudil z zamašenimi ušesi, smrkljem in bolečim grlom. Sedaj kiham, kašljam, se davim, predvsem pa vadim – ko pravi mali idiotek. Zadnjih par dni je bilo resnično norih. Bus ob pol 9h do konzervatorija, vadenje in ure do 5/6h, kak čik break in lunch za tem, potem pa koncerti zvečer in druženje v najbližjem pubu. It's fun!

Jutri se začnejo ure z Zakharjem Bronom, 11ega pa pride v mesto our fav. di-vaa, tako da se mi zdi, da bo še zanimivo in se sprašujem, kaj še kar iščem iščem na laptopu... See ya!

and that's where I sunbathe

popravek: Ker ja ta bogi mali postek tako dolgo cakal na uvidenje luci, se je med vsem tem zgodilo se marsikaj. Kot vidim, smo ravnokar izgubili sumnike (damn internet caffees), med drugim pa sem imel tudi ure z Bronom in Marcovicijevo, solo recital v Torrelavegi (na katerega sem zacuda zelo ponosen), koncerte s komornimi skupinami, vaje z Irino Vinogradovo itd.

Danes sviramo v Palacio something something v Sali Argenta s septetom, pa se pomagam v orkestru, ki spremlja solista - ChiChi in pa Sellenbergerja na violini (obvioulz) in oboi (ex solo oboist Berlniske filharmonije). Ne smrkam vec (samo se kasljam, ja), danes pa si bom celo vzel cas zase in se odvalil do plaze, tako da - can't wait.

Upam, da uzivate poletje - I sure am! Hasta luego (?!)...

ESPAÑA part I.

noreply@blogger.com (matty) — Mon, 30 Jun 2008 22:32:00 +0000

Od ponedeljka naprej sem se (po žuranju in relaksiranju v Ljubljani) posvečal komu drugemu, kot moji crazy inu disfunctional familiji. Oh, I love them so! Obešal sem perilo (3x SAM poln stroj; in ja – mati si je pred parimi leti privoščila tistega, v katerega lahko nabaše 6 kil perila. Joy of joys! Ampak sem bil dušca, ker je bogica zaspala na kavču in sem se potrudil. Kako že gre – prvič, zadnjič in nikoli več?lol), zlagal štumfe, spodnje gate, tudi tangice (veselje ali pa raje navdušenje ob ravnanju z 'intimites' lastne sestre in majkice je res nepopisno!?!), smo se pa uspeli tudi precej pogovarjati, si (skoraj da) NIČ it iti na živce, se smejati, hoditi na kave (z malo, obviously) itd. In lahko vam rečem, da sem bil prav vesel, da sem jih po dobrem mesecu videl. V četrtek smo skočili še do Preddvora, kjer sem na novo osvojil srce moje male Larice. Ta dekliček (ki me bo, kljub temu, da je doživel samo dve pomladi, prav kmalu prerasel) je nekaj najbolj cute na tem svetu. Saj ji to vedno povem. In ne, ne bo princeska ratala zaradi tega. Afterall – she sees me once every month!?

Po prešvicanem pakiranju (kurac pa ta slovenska klima!) sva se z Marušo pred mojim mesečnim 'kenslanjem', kot je moje WORK-related potovanje poimenovala sama, odvalila po klancu navzdol na boy/school/love/cigarettes-related chat na Teraso. Bečan naju je (seveda) moral skenslat due to friends with higher status (lol), za kar mu je seveda oproščeno, glede na to, da sem isti dan sam skenslal mutual ogled filma v Koloseju, za katerega smo bili zmenjeni že teden prej. I just wasn't that into Angelina... al kaj že.

Tresenja, vibriranja in kričanja (vsaj tako se je slišalo ob tisti uri) Kristine Kovač ob 3.15 A.M. ne more prekositi nič. Or so I've thought. Minuto in pol za utišanjem pobesnelega telefona, je v sobo pritacal (pre)glasen foter, prižgal luč (se z njo 20 sekund igral disco!?!) z mene potegnil prijetno toplo rjuho in me opomnil, da morava biti čez uro in pol v Klagenfurtu. Let's to this onda...

Ovinki nikoli niso bili moja stvar, tako da sem zajtrk (par požirkov soka, ki ga je vmes daddy še nekako uspel politi po mojih hlačah, in košček zobne paste, ki se mi je pripopal za zgornji desni modrostni zob) komajda zadrževal v trebuhu. But we made it, nontheless. Na poti od centra Celovca do letališča sva se sicer dvakrat že hotela obrnit, ker se nama je zdelo nesmiselno in neverjetno, da bi kdorkoli postavil letališče v tako šumo, ampak sva se po gledanju koruze zadnje tri kilometre le (na glas) razveselila table za Kärntner Flughafen.

V Münchnu sem imel dve uri časa za sprobavanje novih parfumov (kupil si bom, sicer že starega, Diesla Fuel for life), ogledovanje sočnih špegelc (za katere sem se doma zlagal, da so mi bili ukradeni, čeprav sem jih nekje pozabil oz. jih založil), avtomobilov, ki si jih nikoli ne bom mogel privoščiti, okenca trgovine Hermes in Burberry... in ko me je (ravno nekje med evforijo in spoznanjem, da sem broke) prijelo, da bi si prižgal en čik, sem zagledal tisto čudo. Kurnik-like zadeva, v kateri so se kot piščanci gužvali nikotina potrebni popotniki. Ob pogledu na tisto žalost sem se odločil, da bolje, da prišparam dim (in pljuča) za kak drug prostor in čas.

V Bilbau smo se srečali z večino udeležencev Festival Encuentro de Musica y Academia de Santander in v senci (z občasnimi sprehodi po žgočem soncu) tri ure čakali na avtobus, ki nas je nato po natrpani avtocesti odpeljal do Santandera. Sprva se mi je mesto zdelo nekaj podobnega skrpucalu od Trsta, a me je sprehod zvečer (po nakupovanju hrane, vadenju, spoznavanju vseh nun v internat like zadevi, kjer bivamo {toliko o luksuzu}, pregledovanju urnikov in pitanju) le streznil. Mesto je super cute, da o ljudeh ne govorim. I'm such a sucker for Spain... Ljudje, glasba, sonce, vonj po morju (in ribah... lol), kafiči, restavracije, trgovine, sieste. Zna se zgoditi, da bom kljub natrpanem urniku preživel tu prav enkraten mesec. We shall see. Do takrat pa se morem še zmisliti, kako bom pristopil k ljudem, ki jih bom moral do nadaljnjega gledati. Dve dečvi mi gresta že močno na živce (what an idiotic laughter), imam kul cimra iz Londona (speaking of things I fall for – accents!!), Agnieszka je naspidirana in nasmejana kot še nikoli, večina ostalih pa je bol tihih, rastlina-like bitij. Ampak nič skrbet – baje imam appealing personatlity. WHAT?!? I've been told... lol

Pa buenos noches ali pač dias. Kdo ve kdaj bom to postal – internet je drag!

op.p. ZAMUJAM DAN IN POL... tako da dodam samo to - ESPAÑA, ESPAÑA, ESPAÑA!!!! Žur po zmagi je - zmagal. Trg sredi Santandera, zastave, avtomobili, hupanje, ples, pijača, petje... posledična izguba glasu in občutka za čas in malo kasneje svalkanje domov (v klanec GOR!). Danes pa 7 ur vaj z orkestrom, kasneje pa 'piknik' na plaži, kopanje in končna ugotovitev, da sem v pičlih dveh dneh spoznal par res kul ljudi. And I feel like I'm here for the past month... Funny (wit en frenč eksent) . Zdaj pa je pozno, zatorej - let's go w krevet!

buenos noches*

koncert, umazana posoda in presneto težek kovček

noreply@blogger.com (matty) — Fri, 20 Jun 2008 08:35:00 +0000

Koncert orkestra prejšnji teden je bil presenetljivo dober. Z manjšo izgubo smisla za ritem v pihalni sekciji, nekaj fauš notami, ki s(m)o jih zagrešili štrajharji in do gat premočenim dirigentom (to sem citiral, op.p.), smo po lepem Straussovem Terzettu iz Rosenkavalierja le priplavali do konca večera. Rektor se je sicer nekaj hudil, ker so se določeni člani orkestra spuntali, da za 30€ po glavi (upam, da se vam ne zdi, da berete živinske oglase v Slovenskih novicah) pač ne bodo snemali CD-ja naslednji dan in ga je zaradi tega moral črtati s TO DO liste. Nič bat – je tudi A-list gospod prišel na svoj račun, ko si je dal duška in nam napisal »tisto prijetno pismo« nekaj dni kasneje... Not very important, not very interesting.

V petek sem spal kot ubit – do pol 11h. Ker sem bil ponosen sam nase (že zelo dolgo namreč nisem spal več kot 7 ur), sem se najprej počastil z dvema velikima kavama in lepim številom Marlboro lights feggotov (proper English, my firends... lol) na okenski polici moje kamrice, nato pa dan preživljal v znamenju violine/žlice v roki; vadil sem program za Klassenabend in ure z mojo locco ChiChi in se posvečal lončku Magnifico sladoleda (edini stvari, ki sem jo v tistih dneh spustil po grlu). MMmmmm...

ChiChi today. At 58... Jealous much? lol

V soboto sem že zgodaj zjutraj obletaval trgovine po Grazu s Cirilom, s katerim sva se (tako kot se za meni »Oh, kako ljubo« mesto spodobi) po treh urah razočarana odsvaljkala na kafo v M1. Sicer sva našla nekaj stvari, ki so bile všeč enemu, ali drugemu, a so bile unfortunately tako ali drugače izven najinega dosega. Srebrno-črna gladka kravata z logom Johna Richmonda (to die for), usnjena jakna (zgolj 2130€!?!) from D&G, pa Pradina sleek obleka, ali pa enostavna dolga majica od Armanija (katero si bom mogoče vseeno enkrat kupil). In valda, da govorim o stvareh, ki so bile všeč meni – duuh. Ciril si je še iskal neke natikače a na konce ugotovil, da najbolje, če denar zapraviva na sladoledu. Smart boy!

Do konca vikenda sem uspel še izgubiti nekaj odvečne maščobe (stress related story), vaditi staccato in nižat intonacijo na violini (damn orchestra!?!), se dvakrat sprehodit po dežju in en cel večer furat suffer, ker me je lastna familija čisto pozabila. Pa je tudi to minilo...

V ponedeljek je v mesto priletela di-vaa, tokrat v spremstvu sina Aima as well as her already known BFF 'Dojna in Luis Vuitton'. Odeta v nove dizajnerske cote (dayum! Mi bi tud...) se je s psom v eni in violino v drugi roki prismejala skozi vrata sobe 3.12. Seveda jo je dobra volja minila par sekund za tem, ko je Fabiol iz kovčka potegnil svojo ljubico in poskušal pokazati kaj vse se je naučil in navadil v preteklih dveh tednih. Not much... Sem omenil, da mali leti naslednji teden nazaj v Albanijo? In ja, prav ste uganili – not commin' back. Shit happens.

It's over. Let's celebrate!

Zvečer je ChiChi nekaj časa namenila tudi meni in mojemu programu, me malo pohvalila, malo nadrla, dala nekaj dobrih idej in rekla, da sem bil pridn. Damn right I'm a good boy! lol Naslednji dan je bil precej podoben, malo učil, vadil, pospravljal po sobi imel vaje na šoli, uro s Chaom, se zvečer videl s sošolci in ob piru pogledal nogometno tekmo (kdo je igral v torek? Francija in Italija, ne? Precej dolgočasen fuuutbal....) in se spakiral domov nekaj pred enajsto.

Včerajšnji dan pa je (na žalost mene, mojih sosedov in peščice mimoidočih) minil v znamenju že omenjenega staccata, obratov v takšnih in različnih ritmičnih načinih, pucanju not, ipd. Seveda se je vse skupaj dogajalo po generalki v Auli (ja, v nemščini to pišemo z VELIKO! lol), katere posnetek mi ni bil preveč všeč in zaradi katerega sem si zadal nalogo aka operacija:dober koncert!

Pred odhodom na oder, nekaj minut za tem, ko mi je Silvia predlagala, naj ne kadim preveč (ker baje ni dobro za pretok krvi v prstih leve roke... Riiiight), sem bil, zaradi meni še neznanega razloga, precej živčen, a minutko za tem, ko sem stal na odru sem se počutil, kot da sem tam doma. Vse skupaj sem v 90% izpeljal tako, kot sem najboljše lahko, so pa seveda se Stellen, ki jih bomo pred kakim recitalom ali pa tekmovanjem še vedno drkali do onemoglosti. 'Bravo' publike je po zadnjem akordu vedno lepo slišat, Marcovicijin 'I'm really, really proud of you' pa še toliko bolj. V splošnem sem s svojim nastopom kar zadovoljen, kar tudi pojasni dejstvo, da poslušate (če ste ugasnili, vas je lahko sram! lol) THE live posnetek s koncerta. O naši vrli Birgitki pa v tem danem trenutku ne bi zgubljal besed. Jo je Aimo po koncu dal na off. Do you get it? Na off. (matr sm glup)

let's soak up the sun...

Po obilni večerji v Fontani di trevi, kjer smo med drugim prekomentirali napake in dobre stvari vsakega (fun!?!), govorili o novem programu za vse v klasu, pa o nogometu, fashionu in drugih življenjsko pomembnih stvareh, smo se malo (?!) opiti, predvsem pa napitani kot velikonočni zajci odvalili vsak v svojo smer, se malo prej izljubili, poslovili in si zaželeli lepe počitnice.

Danes sem po pomivanju posode preteklega meseca (ne vem, od kje se je je toliko nabralo – saj nisem nič jedel!?!), pakiranju in prihajanju k sebi nekaj čez eno po stopnicah odvlekel kovček s polovico moje telesne teže na Hauptbahnhoff, nato pa se uspel obenj malo kasneje spotakniti še na vlaku (sem vsaj ugotovil da znam še vedno sočno preklinjati. Mami, za te lekcije ti bom večno hvležen, lol), kjer sem med drugim spoznal dva simpatična Ameriška Indijca. Funny accents...

Do nedelje si bom vzel fraj. Ljubljana, upajmo da sonce, prijatelji, kave in pogovori. Loving every second of that. Verjetno bom čez vikend več ali manj hammered, tko da če koga na cesti ne prepoznam, naj mi prosim oprosti – ne bo nalašč. It's a condition (lol); če oz.ko je Matty res pijan se slika (in the head, ja. Prav ste ugotovili) začne pacat. Easy as that. No, pa saj ne bomo pretiravali, ampak lepo povprečje je pa tudi treba proslaviti, ne?

it's time for adventure...

I wish you all a hot summer. Tako ali drugače...

Če pa vam postane dolgčas, se kdaj oglasite v Matty's world-u. Se bom potrudil in ga vseeno malo bolj pogosto ( kot lansko poletje) updejtal, na novo opremil, zamenjal zvočno kuliso pa še kaka fotka iz Pariza zna gor prileteti.

Enjoy!

egotrip, italian(!) capuccino in nujna potreba pa novih cotah

noreply@blogger.com (matty) — Wed, 11 Jun 2008 17:23:00 +0000

V Grazu sneži. Ne vem, katera drevesa tako rada cvetijo ravno v tem času!?! lol Cvetki, ki jih je vsepovsod preveč, se preganjajo po zraku, pristajajo v očeh, kavah ipd. Ampak se ne pustim(o) motit. Saj jih v kratkem prizemlji (literally) dež, ki se z modrega neba usuje na razgret pločnik. Vreme je (kot ste verjetno ugotovili) naravnost fantastično (?!) za sprehod/tek domov z vaj orkestra, na katere due to a look out of the window (kdo pa še posluša vremenske napovedi??) way too early in the morning seveda ne neseš marele. Še dobro, da so (bile) le te toliko boljše; pravzaprav pravi ego booster. We'll get to it...

girls and high heels - mistery

U ranu zoru sem se z glavo veliko kot Brazilija odsvaljkal iz prijetno razgretega zavetja mojih dišečih rjuh pod tuš. Zahvaljujoč mrzli vodi, je opravilo trajalo natanko štiri minute, nato sem si privoščil nekaj požirkov fasten joghurt drink-a z okusom maline, si skrbno skrtačil zobovje, 20 minut stikal po omari z oblekami (kljub temu, da je PRAZNA - laundry day...) in na koncu nase navlekel staro inu grozno, široko srajco, ki je sicer nase ne bi navlekel četudi bi mi šlo za življenje. What a man's gotta do... nccx nccx

Ker je Alina imela zdravniški pregled (beri prejšnjo noč žurala na Dunaju), sem danes vaje orkestra vodil jaz. Po spontanem Happy birthday-u za Karin, smo nekaj čez deseto začeli. Kaj kmalu smo prišli do dela, kjer ima Alina sama solo s pihalci; dirigent je samo pomežiknil, pa smo šli - fuck it! Po zadnji noti tega dela, je dirigent ustavil orkester in mi malo (?!) popihal na dušo. Je razložil orkestru, da to pa je kao res nekaj - da je 2. koncertni pripravljen kadarkoli odšpilat solo, čeprav se to zgodi, le če je uni drugi bolan. Zatem je pa še rekel, da sam (kot bivši 2. solo čelist) ve, kako težko se je presest na tisti stol desno od tebe in kar vse znat in vodit ljudi za sabo. Potem pa je začel cel orkester (vključno z njim) žvižgat in ploskat. lol Seveda sem samo zardel in se nasmejal, ker kaj takega od njega res nisem pričakoval; sem vedno imel filing, da me bolj NE mara kot kaj drugega. Ljudje znajo presenetit... Naslednjo uro in pol sem švical, štel in se koncertriral, da ja ne bom kaj zajebal in moram rečt, da je (z nekaj manjšimi napakami) šlo prav dobro. Potem pa me je rešila Alina, ki je (prvič v življenju I think) z ne-popolnim makeupom v že značilnih ridiculously high inu fancy stilettih priskakljala na drugi del vaj.

red is back... lol

Po vajah smo si privoščili kavo iz našega novega oh-in-sploh kavnega avtomata, ki je čist zares zelo dober. Od zdaj naprej pijem samo še Italian Capuccino. lol Nasrkal je še kak v škatli zase-se-brigajoč in nič hudega sluteč čik ali dva, nato pa smo se po hitrem postopku (enkrat takrat, ko je začelo grmeti in se je sonce skrilo za gmoto črnih oblakov) postrgali vsak v svojo smer in šli domov - vadit.

Po obilni solati z mariniranim piščem (po lastnem receptu of course), sem se spravil gnjavit program za mojo fav dii-vo, ki v mesto študentov (or so I've heared) prileti naslednji ponedeljek. V sredo imamo namreč last Klassenabend, na katerem bomo za publiko pripravili tudi presenečenje. Just an idea of ChiChi's... Could be nice. Ker pa želim, da je nice (oz. velik boljš kot to!?!) tudi moj solo in pa ura afterwards, se spodobi, da se do nedelje ne praskam po jajcih (kot bi se izrazila moja predraga mati), ampak raje poprimem za lok in drgnem po tistih zmatranih strunah. And that's exactly what I'm doing - all the time!

hate it!

Konec tedna se zna zgodit, da bom šel malo pogledat po trgovinah - ne bi mi škodilo, če bi se malo (?!) stilsko preobrazil. I'm getting borring! Nova frizura potrebuje vsaj novo majico ali dve, pa očala in (kratke) hlače, ne? Se popolnoma strinjam... lol

(no) sex IN the city, bad boy in cigareti

noreply@blogger.com (matty) — Mon, 09 Jun 2008 18:39:00 +0000

Nekje med pobijanjem mušic, komarjev in drugih žužkov, ki se mi limajo na (od dela!?!) prepoteno čelo sem se zavedel, da zadnji teden in pol slišim samo še sirene rešilnih avtomobilov, ki se podijo po Grazu . Kdo ve – mogoče hodijo reševat ljudi, ki so se odločili(?), da ne bodo več prenašali te preklete sopare in vročine, ali pa zgolj iščejo mene, saj bi mi radi oživljali (in ne, nisem mislil oživeli!) navdih za pisanje bloga. Že cel mesec se nisem oglasil, za kar se (verjemite mi) vsako noč kesam, lol. Enostavno sem zadnje čase dal prednost stvarem, ki so pomembne tako za moj well beeing kot višino "dobrovoljnih prispevkov", ki mi jih starši na podlagi prej omenjenih pošljejo na tekoči račun. Vežbal sem kot nor, hodil na ure k tako in drugače razpoloženi ChiChi (saj ni ona kriva, da ji je enkrat tisti »zmešani voznik«, ki je zapeljal v gigantsko lužo pred vhodom Romantik hotela 25 metrov stran od faxa, zmočil nove Fendi sandale in Diorjevo krilo in jo prelevil v njeno najbolj bitchy verzijo. Shit happens...), imel vaje in koncerte s triom in kvintetom (koncert Dvorakovega kvinteta je uspel bolje, kot smo pričakovali – smo bili baje presenečenje večera; if they say so, right?), naredil avdicijo za namestnika koncertne mojstrice (prosim lépo), shujšal ene 5 kil in bolj malo spal. Ja, bilo je zanimivo, pa tudi lepo... utrujajoče in neverjetno na-jedajoče; in kaže, da bo še kar nekaj časa tako. Še najbolj hektičen pa je bil prejšnji teden, v katerem sem poleg vsega že naštetega uspel imet še po pet ur orkestra na dan. Fun indeed!

transformed or what?

Po mediocre koncertih v Gimnaziji Kranj enkrat takrat, ko sem zadnjič uspel spisat blog, sem imel z mojo ljubo Marto L. Lamovšek (o tem prvem l-ju s piko se moram še pozanimat) zanimiv dan iskanja luči in nastavljanja objektivu kjer me je Cosmo bejba herself med drugim uspela preleviti v (almost beleviable) bad boy-a. Rezultate najinega (vedno zabavnega) druženja si lahko pogledate v mojem face book profilu (če ga mate), sta pa med drugim tudi fotki v tem postu in na desni nastala tistega dne.

Večere v razgreti kamrici sem si (ožet kot cunja) vsaj poskušal lepšati z na sveže zloadanimi oddajami So you think you can dance-a (priporočam!), ali pa epizodami Sex and the city v družbi že simboličnih cigaret. Kako ironično – kar se mi ne dogaja v življenju (čeprav bi mogoče rad? lol) nadoknadim z oddajami, ali pa samo idejo v družbi Nadie predebatiram/zapijem in zakadim, ter v kratkem pozabim. And the scary part is – I don't even care anymore. Kljub temu sem odločen, da naslov mojega naslednjega bloga (ali pa vsaj tistega čez kak mesec, ko bom skakal po obali Španije) ne bo NO Sex and the city. Četudi bo stanje ravno tako (?!) – si bomo pa izmislili drug naslov...

our favorite fashionistas...

And speaking of sex (and the city). Z mojim (zadnje čase zelo zgovornim in opinionated) cimrom Cicekom lol sva si premiero tega filma, v angleščini duuuh, že teden preden je prišel v Sovenijo (očitno Graz le ni tako popolno selo za kakršnega sem ga imel. Lažem, ga imam) ogledala v Royal Uncut English Cinema. Enostavno si nisem upal (kaj šele želel) gledati nemške verzije, ker sem se bal, da obstaja možnost, da bo Carrie jodlala. Tega pa si naša SJP ne zasluži, lol. Kar se tiče filma – vsem lubiteljem serije se bo le ta zdel definitivno as perfect as it gets, tisti drugi, ki pa jim serija itak ni všeč/je ne poznajo (in jih ne razumem...??), pa ga tako ali tako ne bo -do/-ste šli gledat. Am I right, or am I right? Sam sem se tistega večera nafilal z romantiko za naslednje pet let (kolk eni malo potrebujemo, a?), sem pa obljubil družbo pri ogledu (ko bom zu Hause) tudi moji sekici, tako da – I'm screwed. Pa saj se mi zdi, da morajo nekje doma še ležati (beri skrbno inu v vrsti stati) škatle inzulina, ki jih je back then potrebovala babi...

V petek sem se, na željo mojih dragih prijateljev, ki so preleni, da bi me prišli obiskat v Graz, spet peljal s cugom v belo Ljubljano, kjer sem (vsaj poskušal) izbrisati/pozabiti na vse spomine preteklega tedna, lol. Saj je zelo veliko lepih, ampak vseeno – it was a bit too much. Pozabil sem vam še omeniti, da grem čez poletje (poleg že znanih destinacij, haha) še v París (kjer imamo koncert) inu Nico, kamor me je povabila moja ljuba Silvička. Pa saj sploh ne vem, kaj non-stop nekaj jamram; meni pa je res lepo, ne?

I'm ready for more action...

Po nič kaj pretežko pričakovanih 5 dodatnih vajah v tem vlažnem in soparnem tednu, bomo v četrtek zvečer v Grazerkongressu s Simfoničnim orkestrom KUG-a izvajali prav lep program, tako da če želite slišat tisti lepi solo Aline in Matty-ja, ste lepo vabljeni. Igrali pa bomo Mozartovo Simfonijo v C duru (better known as »Jupiter-Sinfonie«), Schoenbergovih 5 komadov za orkester (Op. 16), ter Suite in Terzett/Duett from the Opera Der Rosenkavalier by Richard Strauss.

Se vidimo.

p.s. V ozadju pa nekaj, kar me je (kljub vsemu) vedno uspelo spravit v dobro voljo... Enjoy!

noro!

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 06 May 2008 07:06:00 +0000

WAAAAAY too much going on at the moment!

Dolgo se že nisem oglasil, ker skoraj da nisem imel časa. Sej veste - Matty (kao) busy. Klassenabend vključno z mojim Griegom je bil res prav super. Sam bi mogoče lahko v prvem stavku igral z malo več domišljije, but people seemed to really enjoy and like it anyways. Po koncertu smo ChiChi presenetili z večerjo @ Hae Jung's apartment, kamor je vsak prinesel eno ali več stvari, ki jih je naredil doma (po maminem receptu). Dejstvo, da smo imeli 2 predjedi, glavno jed in 3 sladice priča o tem, da smo si za prehranjevanje res vzeli čas. Ko pa se je domov privalil rahlo (?!) opit mož naše ljube južnokorejske prijateljice, pa smo se počasi pospravili domov. Afterall, it was 2.30...

Po komorni prejšnji teden (mislim, da je bil torek...?), sem se spokal v našo zeleno deželico, kjer sem: -malo bluzil,
-se menil za koncerte (za katere še kar NIČ {kaj nič, še manj} ni dorečeno)
-pa bil sem v Trstu, kamor smo primarno šli zaradi želje po šopingiranju, a nas je ta kaj kmalu minila,
-parkrat (!!) dobro jedel in
- na sploh se imel suppa

V petek zvečer sem se odločil, da bi se že spodobilo it pogledat še mojo preljubo familijo (just in case, da me kdo drug ne bi prej videl kje v Ljubljani, lol), ki so me (bojda) po tem dolgem mesecu in pol že prav nemogoče pogrešali. Diskusije na to temo kdaj drugič, ok?

Čez vikend sem se ukvarjal s družinskim podmladkom (afterall, na otrocih svet stoji al kaj že...) pa tudi s tistimi, ki (pravijo sami zase) so že na odpad. Po dolgem sem spet (ob kavi in čikih, v sede) užival v svežem blejskem zraku in se pripravljal na dan D.

Včeraj smo namreč imeli vaje z Revisjkim orkestrom Gimnazije Kranj (kar je na orkestru gimnazijskega ja zadnje čase samo še ime, saj je v grobem sestavljen kar v akademskih krogih... BASTARDS, ane? lol), saj imamo v sredo in četrtek tisti so called Veliki spomladanski koncert. Tokrat bomo izvajali filmsko glasbo, med drugim pa boste lahko uživali (?!?) tudi ob mojem solu iz Out of/in Africa (vedno zajebem s tem naslovom...). Koncert, ki si ga boste tisti brez kart lahko ogledali (ali pa tudi prisluhnili?) v sredo, se začne ob osmi uri, a predlagam, da se v avli gimnazije nahajate malo čez sedmo, saj je vstop prost, therafore - loads of people always come (to the concert I mean)...

Če boste pridno ploskali se vidimo po koncertu.

Zdaj pa grem vadit. Danes me Bečan pelje v Graz na uri k ChiChi. Gawd, zakaj imam občutek, da mi tokrat ne bo ploskala, tako kot je 2 tedna nazaj po Griegovi sonati?? I better work (my ass off)!!

Adieu!

popravek

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 22 Apr 2008 22:12:00 +0000

Dear reader[s]! lol

Post pod temle, je bil spisan danes, se pravi 22ga, oz. zdajle že 23. aprila, tako da kar lepo prebrat. Ni staro (in nezanimivo)... lol

As for the music in the background - če vam ne sede, enostavno stisnite pause. Predvidevam, da bi to lahko ugotovili brez mojih napotkov, a vseeno. Meni se je komad dopadel, pa še v kontekstu je, mater.

Se vidi, da zadnje čase ne razmišljam preveč 'out of the box'. Nccx, nccx - sram me bilo.

Kakorkoli. Matty je zdelan in zaspan, zatorej - čokata zverina says lahko noč*

pleše s potepuškimi psi ali mademoiselle de bucharest

noreply@blogger.com (matty) — Thu, 17 Apr 2008 19:19:00 +0000

Točno en teden, 3 dni, par ur in še nekaj več sekund nazaj se je pri meni oglasil Lóránt s svojim hard diskom (!?!) - baje ni našel 'ključka'... Prejšnji dan sem ga namreč prosil, da mi (preden odletim na Dunaj) prinese kako kakovostno muziko, ki sem jo čisto mimogrede v velikih količinah zasledil na njegovem kompjutru. Med 2. kopiranjem fajlov na moj že tako skoraj popolnoma zaseden laptop (fashion photos need some space/love too) je uletela še Agnieszka, ki je med grizenjem granola bara tlačila svoje cote v moj velik kufer. Ker se je celotna 'misija: prenesi datoteke na Matty's iPod' izkazala za - nemogočo, sva se z mojo ljub(k)o poljsko Nemko odločila, da bova raje lovila naslednji vlak. Skočila sva še do trgovine, si še na dnevni svetlobi ogledovala in občudovala moje nove Onitsuka Tigerce (sedaj sem uradno centless aka broke), nato pa se s prvim škripajočim tramvajem napotila proti Hauptbahnhofu. Seveda nisem pozabil niti na 25-kilsko Diorjevo torbo by ChiChi, ki se je (kljub svoji izjemnosti!) izkazala za precej neuporabno in prekleto težko. To, da sem klel, vam je verjetno popolnoma jasno.

American smile anyone?

Na poti do Dunaja sva se zabavala s sendviči, sms-i, neumnimi debatami in posnetki Elle Fitzgerald in Louisa Armstronga (ever heared the Porgy & Bess album?? I looooooove it!) . Na postaji naju je zvečer čakal Philip, ki nama je (poleg neverjetno trendish in fancy stanovanja) postregel še z nekimi Jamie Oliver style špageti, kozarcem dobrega rdečega vina in - pralnim strojem. Agnieszka je namreč po pitju soka črnega ribeza prav inteligentno (ah te blondinke...) tetrapak veselo vrgla v kovček. Rezultat - rdeče so bile (kakopak) samo moje stvari. Imam pač srečo.

Ob 3.55 naju je zbudilo pet različnih budilk, temu že tako prelepemu jutru pa so sledili še rally po dunajskih ulicah z norim taxistom, lovljenje zadnjega uporabnega U Bahn-a in malo kasneje meeting of our gang na letališču točneje pred pultom za check-in. Najbolj se mi je dopadla neka stevardesa (gospa je bila že kar v letih in več kot očitno naveličana vsega), ki je čisto nehote(?) s svojim glasnim odštevanjem minut do zaprtja 'šalterja' spravljala ob živce vse tiste, ki so še čakali na oddajo prtljage. Cute...

v 'njenem domu'

Ob devetih (v beli Ljubljani so nekateri ob istem času tolkli po budilkah, ki so kazale osem in the morning) smo se po kratkem, food-less (it's official - Matty hates cheap flights) letu znašli na Bucharest Baneasa International Airport. Sliši se lepo, zgleda pa malo(?) slabše in predvsem - manjše. Po kratkem čakanju in vdihavanju (ne)osvinčenega bencina je po nas, bleda in skuštrana, z velikimi ''M by Madonna'' sunglasses iz kolekcije za H&M, v spremstvu dveh taxijev prišla our very own - ChiChi. Kljub temu, da je bojda imela a rought night, ker 'jo je skrbelo za nas' (erm... riiiight), se je potrudila in nam nudila 1st class touring 'round the city. First impression? Prašno...

Odložila nas je v Cristman hostlu, kjer se je v 'tisti čudni šprahi' z lastnikom zmenila, da lahko tam tudi vadimo in nam do popoldneva dala fraj. Najprej smo se razpakirali; beri zložili hrano (aka bonbone, čips, tone čokolad ipd.) na mizo, ostalo pa pustili v kovčkih, saj je bila soba tako majhna, da nam drugega ni preostalo. Celoten "kompleks" je pravzaprav obsegal 5 sob, od katerih so 3 oddajali, nudili so nam free internet (med čakanjem na odprtje maila bi človek lahko doštudiral fiziko. Sem omenil, da to ni bil moj najljubši predmet v gimnaziji?), vrelec za vodo in likalnik. What else can one wish for?

Ker se nam je ta ** zadeva zdela preveč utesnjujoča, smo se spravili na ulico. Zunaj je bilo 24°C, se pravi kot nalašč za naš pohod po Calin Ion Erou Street (zgolj ulica, kjer smo stanovali, da si ne bo kdo tega zapisoval pod stvari 'to see'). Najprej smo se ustavili v menjalnici, kjer so naše lepe evre zamenjali s smešnim denarjem aka leiji. Ste vedeli, da ima vsak bankovec plastičen logo? C'mon. Takoj za tem pa smo se, ker smo bili vsi more or less jet legged, spravili v prvo restavracijo, ki smo jo zagledali. Recimo, da ni nikogar motil ne usnjen vijoličen ambient, niti adult-only pridih, ki ga je prostor definitivno imel. Sam sem samo čakal, kdaj se bo izza kakega vogala (po tleh) priplazila kakšna mična romunska princesa... I mean striptease-ta. Očitno smo pustili premalo napitnino!?!

whatcha lookin' at?

Po kosilu se nas je vseh pet violinistov naenkrat spravilo ogrevat in vadit na tistih bornih 50-ih kvadratnih metrih. Definitivno nekaj novega za okoliške prebivalce. Po dodobra pretegnjenih členkih in komolcih smo se pod vodstvom Yigonga, ki je za Stefana že enkrat igral, odpravili do domovanja g. Gheorghiu-ja. Če se ne bi dečko ustrašil vsakega usranega (potepuškega) psa, ki ga je zgolj gledal in če ne bi skakali z ene strani ceste na drugo, ker 'nas bodo drugače zavohali in lovili', bi verjetno do Stefana potrebovali celo manj časa. Kakorkoli, na vratih nas je pričakala simpatična gospa v 70-ih(?) in nas v fransoščini pospremila do dnevne sobe.

Sam sem za maestra igral prvi in vse kar lahko povem je, da me je profesor popolnoma prevzel. Pri svojih 84-ih letih, se je obnašal kot nekdo, ki se bliža abrahamu. Dal mi je polno energije, super idej, novih lokovanj in prstnih redov... Kljub temu, da sem igral še ne totalno navežbano Polonaiso, da je tip govoril v romunščini, ki mi jo je prevajala Silvia, da se me poslušali vsi sošolci, od katerih se tudi sam učim, sem bil - miren. Niti dva vnuka, ki sta se motala pod klavirjem in na vsake toliko pokukala izza sprednje noge instrumenta me nista motila. V celoti mi je dala lekcija novo mero zagona, idej in zavesti, da bo treba delat še boljše.

Po uri Yigonga smo peškali do Filharmonije George Enescu, kamor nas je ChiChi z možem povabila na koncert njenega prijatelja, čelista Marina Cazacuja, ki je s pomočjo Orchestra simfonică a Filarmonicii GEORGE ENESCU pod taktirko Myrona Michailidisa izvedel Blochov "Shelomo". Kljub temu, da je orkester igral resnično dobro, solist pa še bolje, smo vsi - od prvega do zadnjega na vsake toliko zakinkali. It was a long day afterall .

naš pes čuvaj aka gremlin

V pavzi smo prišli, do zaključka, da bomo 'di-viin home' aka dvorano, ki ji je po zmagi na tekmovanju George Enescu leta 1970 zagotovila uspešno kariero in jo še mnogokrat kasneje gostila, zapustili in se raje odvlekli čez cesto na tradicionalno romunsko večerjo. Ja, tudi tega nam ni bilo treba plačat. ChiChi je resnično poskrbela za 1a program.

Spanje na fedrih mi je bilo od nekdaj interesantno, zato se niti nisem preveč pritoževal na mojo vzmetnico. Moj jogi sucked balls, ampak sem preživel. Po dobro prespani noči smo si privoščili pošten zajtrk (veliko belega[!]kruha, različnih sirov in jogurtov), nato pa so spet sledile ure kod Stefana. The old bloke is fun, da pa 'nas vse nese' (če ne samo parkrat v IQ-ju, pa še nekajkrat v letih), smo pa ugotovili že dan prej. Silvička in Diego (beri mož) sta seveda vsemu skupaj prisostvovala, malo prevajala, snemala, slikala ipd.

Na kosilo smo tokrat odšli v Rim. Nismo leteli v Italijo, da ne bo pomote, a se samo sprehodili čez cesto do Restaurant Roma s tipično italijansko kuhinjo (duuuh), kjer smo si po sprejemljivih cenah (Romunija ni tako cheap, kot se sliši... lol) in v prijetnem ambientu privoščili al the specialties. Goody, goody indeed.

our maestro - then

Sledilo je vadenje v pajzlu, reševanje sudokuja in kajenje DJARUMa za živce, poslušanje ure od Hae Jung (s pianistko) and then - the moment of truth. Moja ura z Grieg sonato, ki je bila še precej(!) sveža, prvič sem igral s klavirjem, nikol slišal komada prej, pa še ChiChi me je malo prej napsihirala, naj (kljub temu, da tega nisem še igral zanjo) fajn igram in je ne osramotim... Hmmm, nicely put. No, the lesson was great! Pravzaprav sem igral tako dobro, da se je Silvička odločila, da bom namesto Debussyja na Klassenabendu (ki je v četrtek 24.ga aprila v Florentinersaal ob 20h - vljudno vabljeni, dragi moji! lol) igral kar to sonato. Maestro mi je dal veliko napotkov, dodatnega dela, kasneje pa sta skupaj z di-voo določila še nov program za vse v razredu. Saj veste, ker ga že tako ali tako nimam dovolj. Stefan je predlagal, da naredimo v vsakem letu programa vsaj (pazite zdaj to) za dva solo recitala. Se pravi, da lahko samo še mažemo svoje cvetoče konice prstov in molimo, da nam znese? Jajks...

Po uri, sem se gospodu zahvalil, plačal ure, nato pa smo se peške spravili do pekarne po svež kruh in pecivo, šli pregledat cene rož, ki naj bi mu jih kupili naslednji dan, nato pa se ga na našem betonskem vrtu z dvema zvezdicama ob še toplem kruhu, svežem kozjem in kravjem siru, cigaretih in družabnih igrah (ja, dejansko smo se šli pantomimo) napili z romunskim pirom. Fun night...

če slučajno kdo ni verjel...

12.ga smo se po jutranji kavi in čiku, malo debatiranja in filozofiranja odpravili na zadnje ure k že 15x omenjenemu profesorju, kjer smo se po kosilu še lepo pofotkali (saj veste, za arhiv pa to...), mu izročili šopek za 116 faking lei-ev which equals 32.7930159 € (sam ne jamčim za točnost menjalnih tečajev, ki jih uporablja računalo. Preden opravite kakršne koli transakcije, na katere bi lahko vplivale spremembe menjalnih tečajev, preverite veljavne menjalne tečaje lol). Craaazyyy!!

Po uri Hae Jung smo se še enkrat zahvalili, poslovili v 23-ih različnih jezikih in se pred bajto usedli v čakajoč kombi, ki ha je po nas poslal ChiChi's friend. Po poti smo zvedeli, da je 'the guy' eden najboljših igralcev v Romuniji, ki nas je hotel presenetiti s predstavo, a zaradi zdravstevnih razlogov ravno tega dne ne bo mogel nastopiti. Je pa vseeno poslal karte za gledališko predstavo in obljubil, da se nam bo oddolžil naslednjega dne. How nice. Pred predstavo smo šli še na pijačo; punce so se ga nalivale z martinijem, medtem ko smo fantje pri 32°C raje zadovoljili z velikim pivom. Res je bilo hot in and out there!!! Dojna, tisti trenutek not in Louis Vuitton, se je pod mizo mastila z neko svinjarijo, mi pa smo ob lahkotnem chit chatu ugotavljali, če bomo kaj razumeli.

yeah, still an idiot... lol

Predstava je bila odlična. Igralci so govorili v štirih različnih jezikih (romunščini, francoščini, italijanščini in španščini), tako da sem razumel vsaj ein bischen. Po koncu smo se še slikali s celotnim igralskim zborom, nato pa se odvlekli na veliko fancy večerjo, za katero se je izkazalo, da je bila plačana s strani Silvijinega prijatelja. Ah, ja... res nam ni bilo težko. Tam smo še naredili približno 100 slik, in se ob glasni romunski narodni muziki tudi parkrat zazibali (v mojem primeru na stolu).

Nažrti kot svinje direkt pred zakolom smo se spravili v kombi, ki nas je zapeljal še po najlepših ulicah Bukarešte in nam razkazal mesto @ night vključno s parlamentom, old style hišami wealthy moža in gospa in parki. Niiiicee! Ker nas je naslednji dan čakala ekskurzija (vsaj tako nam je bilo rečeno) smo se spat spravili že malo čez dve.

Ob 11h je bilo na seznamu bujenje gnojev. Sam sem namreč že od pol osmih naprej surfal (oz. to vsaj poizkušal) na našem ultra počasnem internetu. Ja, bil sem v tisti gumijasti obleki, mel s sabo podmazano desko, a - valov ni blo od nikjer... Čez pol ure nas je po še eni porciji svežega sira in še odskakajočega kruha on Sunday, non-working day in many countries of the World, pobral kombi, nato pa smo se s ChiChi in Diegom, ki smo ju pobrali pred hotelom Lido, odpravili v muzej romunskih hiš na odprtem. Tam smo lahko občudovali, se učili (ali pa se vsaj pretvarjali, da na stvar približno interesira) o različnih vrstah gradnje, običajih in kupili home made pecivo.

Matty - polit cucek

Mene osebno je veliko bolj zabaval tenis (ja, dejansko sem skakal naokrog po igrišču, a NE v shorty shorts, da ne bo pomote) v nakem fancy športnem klubu afterwards, kjer smo se srečali z Radujem - the actor I was telling you about. Privošili smo si še fajn hladno pivo, nekaj svinjarije v stilu čips, kokice, pečene hrenovke ipd., nato pa smo se na poti nazaj ustavili še v muzeju in hiši Georgea Enesca, kjer smo se še založili z novimi notami in cd-ji. Ko je sonce zašlo, smo se poslovili od naše drage Silvije, ki je še istega dne potovala nazaj v Strasbourg, medtem ko smo se ga mi po našem late and relaxing eating out prav kvalitetno zapili na domačem vrtu. Oh, kako lepo je biti mlad...

Zadnji dan v Bukarešti je bil gnil. Naše načrte šopingiranja je preprečila suša v denarnicah, sicer je pa itak padal dež, tako da smo vsaj imeli razlog, da smo ostali doma in prihajali k sebi. Saj veste kako je z aziati... ne prenesejo ravno alkohola. It's true!! Ker so se punce iz svoje sobe morale spokat do enih, smo vse skupaj znesli v najino sobo in se nato na dveh neudobnih posteljah poskušali zmenit za prostor. Sam sem se na koncu zvlekel na tla in z iPodom v ušesih zaspal do časa odhoda.

Sej potem pa veste, kako gre, ne? Lepo po vrsti; trola, doooolga kava in čik pavze na letališču, let s turbulencami, rahla zamuda prihoda na Dunaju, sporočilo ChiChi, da so her babys (na žalost) preživeli let in se odpravljajo spat, udobna postelja @ Philipp's, faking zboljena budilka ob petih (waaay to early), cranky iskanje pravih cifer na U Bahnu, nato pa še kratek večkrat prekinjen spanec na vlaku Wien - Graz. Overall - I had a blast! Hkrati pa resnično upam, da bom "obisk" lahko še kdaj (v kratkem) ponovil. Držite pesti.

Tako, zdaj pa imam dovolj - prsti mi cvetijo, pa (tokrat za spremembo?) ne od tipkanja, marveč od obiranja strun. V četrtek Klassenabend, jutri druga ura z mojo fav. profesorico, ki je danes pohvalila mojega Griega (mogoče je bila malo utrujena, a? lol) ipd. In translation - Matty is back! Se čujemo...

stara mama, elastični povoj in green fairy

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 08 Apr 2008 17:02:00 +0000

Nedelja je čas, ko si Matty 'u ranu zoru, kad svane dan' vzame (max.) 20 minut časa za pogovor s svojo one of a kind familijo, ki že pridno inu vzihčeno(?) [takoj po prvi nedeljski maši] čaka, da jih ljubi sine klikne na Skype-u. Da, vsakodnevni ritual pogovarjanja o hrani, službi in vadenju smo prekinili že lani, ko nam je še moja stara mama (beri prababica, ki ne dela drugega, kot se sprehaja po domu za ostarele, je zmiksano hrano in zna biti nemogoče cinična in zabavna) predlagala, naj si najdemo nov hobi, saj naj bi bila tema neinteresantna in sila utrujajoča celo njej. Go figure. Sedaj se slišimo 1-2x tedensko in se imamo še bolj radi, saj se imamo vmes dejansko čas pogršat... Riiight.

Kakorkoli, ko sem jim povedal za nesrečo (se pravi mojo NE-sposobnost sprehajanja po ravni površini), so mi mati predlagali, naj nogo namakam v mrzlo vodo, v katero naj bi prej nalil še malo jabolčnega kisa. Erm... no, to sem preskočil. Sem pa gleženj resda povil, a ne v liste zelja (kot sta to z Marušo improvizirali na morju), temveč v plain and simple - elastični povoj.

didn't see 'her' for quite some time now... lol

Zvečer sem, udobno nameščen v moj extra mehak jogi, z nogo v zraku v 132. pogledal Moulin Rouge. Saj veste - da slučajno ne pozabim kakšega dela besedila. Kakorkoli, ostajam pri trditvi, da je to eden najboljših mjuziklov and a must see movie, h kakovosti katerega pripomore tudi Kylie Minogue starring as the green fairy. Funny shit...

Včeraj sem due to moja površnost pri branju pošte zastonj v 76% počasnejšem tempu kot ponavadi pešačil na šolo. Predavanje je bilo prestavljeno na petek (ko me tako ali tako ni). Toliko o mojem (dobrem) namenu prisostvovanja k orkestralni igri. Pfff...

Glede na ogabno, deževno in megleno vreme, sem se odločil, da najbolje, da s še ogreto(?!?) nogo pridno odskakljam nazaj moji kamrici naproti, kjer sem do poznega popoldneva pridno drgnil po strunah moje ljubice. Sem že omenil, da postajam rahlo nervozen?? Nov program, ki naj bi ga enkrat v naslednjih dneh odigral g. Stefanu Gheorghiu je on its way. Upanje na dobri uri ostaja... lol

Moje ein bischen melanholično počutje in razmišlanje o interpretaciji Griega in Wieniawskega je prekinil mail ga.spe (tako je pred nekaj leti sklanjala Maruška...) Michaele Brenneis, ki mi je sporočila, da me g. Götzel (ex Wiener Philharmoniker) vabi na masterclass v Trento to poletje, ki se bo odvijal direkt po festivalu v Santanderu. Se pravi, da se mi ni treba prijavljati, niti skrbeti glede avdicije in posnetka, ki naj bi ga poslal do konca meseca, saj so me vprašali(!!), če sem pripravljen pridno vadit in imeti ure z že omenjenim gospodom in med drugim tudi s 1. Kontertmeistrom 'Dunajcev' - Volkhardom Steudom (če sem pa to prav sklanjal... Geez!!). Plus tega pa je še vse - for free. I like! Seveda sem replay s prekomerno cukreno vsebino v mikrosekundi poslal naslovnici in preostanek večera preživel na movie nightu @ friend's house...

Danes sem s sposojenim kolesom prigonil (ja, gleženj še kar boli...) domov okoli 9h. Ciceku seveda ni bilo nič jasno, saj sem imel prejšnji dan namen spati v lastni postelji. No ja, se mi zdi, da bom imel za to še več kot dovolj priložnosti...

Čez cel dan sva se z našim harmonikašem menjala pri vadenju, vmes pa sem si še uspel vzeti čas, da sem pogrel zrezke, in končno pojedel še zadnje liste motovilca, ki ga je prejšnji vikend v anormnih količinah 'samo zame' nabrala, spucala in oprala moja mami Nataška. lol Jutri namreč že potujem na Dunaj, od koder bom v četrtek nekje ob 6ih vzletel in zaspal -Romuniji naproti.

da cityyy...

Laptopa s seboj NE bom vlačil, saj močno dovmim, da bom imel poleg prisostvovanja k vsem uram in vadenju čas skakati po Bukarešti in iskati kak signal. Bom pa pridno preverjal mail, zato don't hesistate. Just write, my darlings... lol

p.s. as for the song choice - moram se malo pripraviti na spremembo, se vam ne zdi? Zdi se mi, da bomo zadnji dan šli tu da sitiiiii, se ga malo napili in plesali... Can't wait!

pomlad, metulj(čk)i in zvit gleženj

noreply@blogger.com (matty) — Sun, 06 Apr 2008 08:43:00 +0000

Končno je tu tista prava pomlad - z močnim, toplim soncem na sinje modrem nebu, s tulipani, zvončki in regratovimi lučkami na ( še ne)obdelanih gredicah v parku, segretim betonom ob poldnevu, občasni kratki plohi in metuljčki (v trebuhu). Popoldanske kave v centru mesta ali pa night cap v M1 samo pripomorejo k boljšemu počutju inu feelingu tega enkratnega letnega časa in glede na to, da naj bi bilo prihajajoče poletje eno najbolj vročih ever, že vsi pridno pazimo na (količine) stvari, ki jih mečemo v usta (kakšna sprememba po tistih mastnih praznikih...), se športno(?) udejstvujemo in delamo na naših (v mojem primeru čokatih) postavah. Saj se še spomnite, ne? Poleti bomo paradirali... že nekje, že v čem, že kako.

Christian Dior logo bag. Nice, huh?

Pretekli teden je bil uspešen v večih pogledih. Di-vaa je pohvalila mojo zagnanost in način dela, mi zaupala svojo vintage Dior bag, s 30-imi pari(!!) čevljev (ki jih bom veselo trogal v Bukarešto, saj bo sama s seboj privlekla še 2 kovčka cot), Lucjina diploma je bila več kot uspešna (pianist je bil tudi nad mojim obračanjem not, ki so se mimogrede neverjetno NEprimerno vihale in obračale, zelo navdušen), prav tako tudi večerja afterwards, ponovno sem začel tečt v bližnjem parku in nasploh trenutni letni čas zelo dobro vpliva name. Vse lepo in prav, če si ne bi včeraj na poti domov, prav nerodno in čisto po nepotrebnem zvil gleženja.

Sedaj se kot zadnji cripple (someone who is unable to walk normally because of an injury or disability to the legs or back, op.p.) vlečem po sobi, jem painkillerje in razmišljam, da bi jih zvečer (ko Cicek pride nazaj v najino Steierische kamrico) zalil s sladkim muškatom. It hurts so much! Ampak no go, ne skrbite - s taktiko mixanja tablet in alkohola (kateri je 'oh, še kako' naklonjen moj bližnji sorodnik!?!) bom še malo počakal. S tem bomo eksperimentirali, ko bomo stari in res nič več ne bo prijelo.

my ankle jesterday at aprox. 10.32 a.m.

Due to moja neuporabnost in nezmožnost skakanja okrog (ja, tokrat sem dejansko primoran več ali manj počivati), so moje možnosti izkoriščanja današnje sončne nedelje zreducirane na vadenje, kuhanje, reševanje sudokuja in sončenje pred blokom/na okenski polici. Yay indeed. In ker me je slednje strah (kaj če padem dol [s stola]??), I might as well just cook, eat and get fat... lol

Trenutno se spravljam k obiranju vratu moje lesene ljubice. Na list sem si napisal program, ki bi ga bilo danes dobro pregledati in navadit, pa sem ugotovil, da mi niti ne bo tako dolgčas. Mogoče sploh ne bom jedel... Ampak resno, v Bukarešto nesem ganz neu Program, tako da najbolje, da (po eni nogi) odskakljam do violine in začnem. Mogoče pa bom jutri že lahko (od)šepal do parka, če ne pa vsaj do faxa, kjer bom našel nekoga, ki me bo potolažil in mi kupil lonček vroče čokolade...

Končno sem našel komad, ki sem ga iskal odkar smo pred nekaj leti z našo vrlo plesno skupino zastopali slovenske barve na tekmovanju v Hannovru. Nataška - do you remember? lol

Matty, (supposedly) a driven and motivated student

noreply@blogger.com (matty) — Tue, 01 Apr 2008 18:45:00 +0000

S Cirilom sva v Graz priletela v noči z nedelje na ponedeljek in se po razpakiravanju in pospravljanju sobe uspela še prepričat, da internet connection deluje. What can I see – internet (still) is my drug. Don't hate, don't judge... Sem konec koncev samo preprost fant iz malega, še bolj preprostega mesta; valjda me je zasvojilo – tako mlad(!?!) in naiven. lol

Včeraj sem se po zgodnjem jutranjem bujenju s Cirilove strani (te bom v kratkem kazensko prepovedal...) spravil k ogrevanju prstov in vadenju Paganinijevih caprice-ov. Vzrok glasnemu prepucavanju je bil namreč prihod ChiChi.

Ob štirih smo se v polnem številu kot ponavadi dobili na razgovoru, razdeljevanju urnikov in novega programa – ja, tega očitno ne bo nikol konec... lol Ker je Silvia imela čas (mali gipsy je zamujal) in ker se je meni zdelo, da sem more or less pripravljen pokazat, kaj sem se med 2-tedenskimi počitnicami naučil, sva imela uro kar right after. Delala sva Griegovo sonato, za katero sem ugotovil, da je precej lepa in všečna. I like it a lot! Po uri sem kopiral note za razred in se nato odvlekel domov, kjer sem do poznih ur (med drugim) delal na temle postu. I know, I should be medicated, a zapomnite si – people around the world have now (thanks to čokati Matty) been enlightened. Tipkal in pogovarjal po telefonu sem se še pozno v noč; očitno ste resnično bili potrebni male vzpodbude pri neignoriranju in malo večji zainteresiranosti in - me ... ermm, včasih se (še) sam sebi zdim egotrip(skega tipa). Strange...

Glede na to, da brez di-vee res ne morem, sem jo danes šel ˝obiskat˝ še enkrat. Tokrat sva delala na Wieniawskijevi Polonaise brillante, za katero se zna zgoditi, da jo bom izvajal prav v Santanderu (poleg te bodo izbirali namreč še med Debussy ali Grieg sonato, pa Tchaikowskijevim Waltz Scherzom in Ravelovim Tziganom). Uri so prisostovali še Diego (the husband), Yi-Gong, Tibi s tatekom (ki mi je prav iz srca čestital za avdicijo) in seveda never fogettable Dojna in Luis Vuitton; čeprav se mi zdi, da je bila tokrat torbica Versacejeva. Hmmm. Bom zadevo še malo raziskal indeed.

pa sem res bil v taki pozi?? Matty confused...

Ker ne morem iz svoje kože, sem se seveda odločil, da bom (ravno zaradi [ne]potrebnih poslušalcev?) Polonaiso kljub temu, da sem jo dobil dva tedna nazaj odigral najbolje kar (at the moment) zmorem. It went great actually. ChiChi je zadevo na koncu ure komentirala z naslednjim stavkom: ˝Matiash, I have to say I noticed you're even more driven and motivated than usually. I like that. Good job!˝ se nato obrnila k Diegu in s tistim super francoskim naglasom rekla še: ˝Big progress, no?!˝ Povabila me je še na Lucjino (beri Wucjino) diplomsko, ki bo jutri popoldne in mi hkrati še rekla, da mi bo dala še dodatno uro. Matty's (fabü) life @ that very moment = happy, smiley and - sunny.

Tekom tega sončnega popoldneva sem se dobil z Lórántom (never before mentioned harpist from Hungary), s katerim sva po nakupovanju potrebnih sestavin v neki turški trgovini (you wouldn't believe, kaj vse sem tam videl... naslednjič vzamem s seboj fotoaparat, majke mi, ker mi drugače ne boste verjeli. One can't make that shit up!) ustvarjala never before made recipee za hitro(?!) študentsko kosilo. Let's just say, da se je celotna kuha s predvidenih 15 minut zavlekla na dobro uro in da bo naslednjič zadeva s precej večjo mero začimb in uporabo normalnega riža imela malo več okusa. Hopefully.

Načrti za današnji večer? msn, sveže narezan ananas in kaka episoda Will&Grace. Talking about addictions...

Bogataj juniors na udaru...

noreply@blogger.com (matty) — Wed, 26 Mar 2008 19:55:00 +0000

Obljubljal sem (vam) post, pa nikakor nisem prišel do časa, da bi enega inu lepega, dolgega spisal. Glede na to, da se nisem oglasil skoraj cel mesec, sem se resno pokoril med velikonočnimi prazniki – s prato, poticami in jajci (ali pa parhi, kar vam je ljubše)... Let's recap, shall we?

1. Marcivici time (3.-6.marec 2008)
Naša draga di-vaa se je v Graz privlekla (beri priletela z avionom) na prvi delavni/šolski dan po semestrskih počitnicah. Seveda je pričakovala, da bomo vsi tipi topi pripravljeni in zglancani. Konec koncev smo imeli (razen tiste male avdicije v Berlinu?!) tako ali tako ogromno časa, ki smo ga kakopak vsi vestno posvečali svojim lesenim ljubicam. No ja... O tem bi se verjetno dalo razglabljati. Če so bili sami rezultati tako 'drop dead marvellous', bi bilo najverjetneje potrebno vprašati ChiChi, pa se takih tem raje izogibam(o).

Kot se za prvi dan novega semestra spodobi, je Mrs. Professor s seboj pritrogala 5 kil novih not. Yaaaay!! Ermmm. The thing is – we all already had loads of program. Ampak življenje, sila lepo seveda, je imelo (s Silvijo vred) za nas drugačne načrte. Sam sem dobil novo sonato (pravzaprav dve; Grieg-ovo drugo za 'at the moment', Franck pa pride na vrsto za slednjo), enega novega Wieniawskega (just in case – da slučajno ne bom pozabil na up and down bow stacatto. Yuck!!), 8 možnosti za naslednji koncert (če koga spisek le teh zanima, naj se oglasi...), 2 Paganinijeva caprice-a (Nr. 5 and 16) in nalogo, da se do Njenega naslednjega obiska naučim Glazunova na pamet. Ja – s tem sem že nekaj časa odlašal, zdaj pa – moram!

Lekcije, ki jih je kot vedno nadzorovala 'Dojna in Luis Vuitton', so šle pravzaprav super. Celotna Debussy sonata je (bojda) concert ready (hvala bogu, saj JO igram 23ifI'mNotWrong), Glazunow is almost there (ta almost zajema zelo širok spekter... let's just say, da mi od šeste strani verjetno že prekomerno izpadajo lasje. Impossible to memorize!?!), med drugim, pa si je moja ChiChi vzela tudi čas za naš trio – prisostvovala je namreč naši uri s Chaom in mi (kakopak) podala par res uporabnih idej, novih lokovanj in nasvetov: med drugim 'naj bom malo manj zadržan' (?! Sam imam pa vedno občutek, da pretiravam... lol), ter naj v roke vzamem nov izvod not in še enkrat poiščem 'tiste prave' prstne rede. To sva naslednji dan najprej izvajala skupaj na dodatni uri, kasneje pa še sam doma. Super občutek – en teden pred koncertom menjat (skoraj da) celotne prstne rede in štrihe (lokovanja op.p.). I had fun practising them...

Ker je bila silno dobre volje, nas je Silvička (while staying in Graz) parkrat častila z večerjo . Govora je bilo o naši avdiciji v Berlinu, pa o pohvalah Tchabe, načrtih za prihodnost, med drugim smo izvedeli večji del njene življenjske zgodbe and I gotta say – I admire her even more now. Po izpraznjenih buteljkah vina in Crêpe(s) Suzette (sooooo good!!), pa smo vedno še udarili eno debato o programu, nato pa se poslovili in spokali domov.

Crêpe Suzette = delicious

2. Ignoriranje Matty-ja...
... se zgodi vsake toliko. Pa ni govora (samo) o moji družini. Ker se zgodi, da sem precej zaposlen inu pozabim na sms-e in telefonske klice (ki jim tudi sicer nisem ravno naklonjen), se zgodi, da mi ljudje vračajo milo za drago. In ne, ne bom jokal, niti otožno gledal ali/in se pritoževal. Let me just say that I understand (afterall, I'm the president of forgetting stuff like that), pa da vam zamerim! lol

3. Vaje con la orquesta
Med drugim, sem imel ves ta čas between Marcovici's lessons, trio rehersals in urami s Chaom še predavanja in pa cream of the crop (?!) – projekt z orkestrom. Ker sem sedel next to our Kozertmeister, sem seveda part dejansko moral znat (skorajda) na pamet. Včasih si zaželim, da bi sedel na kakem predzadnjem pultu... No ja, me ta ideja tudi takoj mine.

Če ne bi bilo Toby-ja in Midori, ki sta (nič kaj veselo if I might add) na drugem pultu pridno drgnila po strunah in me zabavala s svojim sarkazmom, bi se mi verjetno zmešalo. Let me explain – slaba zasedba, precej dolgočasen program in worst of all – dirigenti študentje. Aaaaaa!!

4. International week ali bad food days
Glede na to, da smo s triom predstavljali naš super fax lol, so nas v imenu rektorja povabili na dve(!) svečani kosili – prvo pred koncertom v ponedeljek, drugo pa naslednjega dne. Ker se kot skromni inu preprosti študenti temu nismo mogli upreti, smo z Almiro in Tilnom direkt po vaji odšli do restavraciji v parku. Že po zrečenem naravnem pomarančnem soku se nam je zazdelo, da zna biti zadeva na low budgetu, zato smo se odločili, da ne bomo pojedli vsega, ampak - samo malo. lol Saj veste, da bi nas v primeru slabosti sililo na stranišče - samo malo. Dejstvo, da sem bil tistega dne redni obiskovalec wc-jev je bilo dovolj, da smo naslednji dan tisto pasjo procesijo preskočili.

As for the concert – now that was something. Glede na to, da smo bili zadnji, da smo bili v 'hiši' že 2 uri in pol pred našim nastopom, smo bili nekaj trenutkov pred odhodom na oder en malo živčni. A takoj, ko smo stopili na oder, je vsa trema izpuhtela nekam v zrak. Prijatelji, ki so prišli poslušat in držat pesti (ja, tudi dva iz Slovenije sta prišla... read and learn), so pripomogli k prijetnemu vzdušju v dvorani, ki smo ga nato poskušali nadaljevati tudi sami.

Glede na to, da so koncert posneli, se zna zgoditi, da bomo zadevo uploadali na youtube, tako da vas bom o tem še obvestil. Lahko pa rečem, da tako dobro še nismo igrali. Publika je bila navdušena, rektorji z vseh akademij so nam prišli celo pet hvalnice v 'backstage', pa tudi smo bili z rezultatom več kot zadovoljni. Seveda po poslušanju posnetka človek najde napake in stvari, ki jih bom(o) izboljšal(i), a v defaultu je bila stvar dobro zastavljena in še bolje izpeljana. Chao was happy and proud in ravno to (pa tudi nove ponudbe in termini za koncerte) je pripomoglo še k malo bolj razvlečenemu nasmešku na mojem obrazu. Wiii...

my new best friend...

Koncert orkestra čez par dni je (prav tako) bil izpeljan. Baje je bil štrajh zelo dober, ostalo pa malo manj. No ja – bo pa naslednjič boljše, ko pride Alina, da bova spet skupaj muzicirala. Hermina (chief Dirigentin, lol) je po samem koncertu prišla do Toby-ja, Mids in mene in se nam 10 minut zahvaljevala, češ da smo zelo pripomogli k končnemu uspehu koncerta. Hmmm... Če tako pogledam, sta bila za mano kar uspešna tedna; no ja – še vedno pa me je mučila ena stvar – rezultati berlinske avdicije.

5. NEWS
Na dan mojega odhoda iz Graza me je klicala ChiChi in me spravila v slabo voljo – še več bom treba vadit, saj sem NAREDIL! I friggin' passed!! And loved every second of it. Ko me je čez dva dni klicala še enkrat, mi je povedala, da se sploh nisem zdel navdušen. Verjetno bi znal biti problem v tem, da same novice v tistem danem trenutku nisem takoj sprocesiral. No ja, nisem dojel spljoh, za kaj se je šlo. Važno, da bo zdaj še bolj 'jebal ježa'... Ampak moram priznat – it's all worth it!

Praznikov samih ne bom opisoval, saj če bi radi brali o poticah in pirhih, v roke vzemite kako domačo kuharico (sam sem imel v mislih knjigo...). Kot rečeno – jedlo, ležalo in gledalo v ekran se je na veliko, probably tudi malo poredilo, zato imam v naslednjih nekaj mesecih novo nalogo; spet bomo tekli po Grazu, da bom poleti lahko nase navlekel kake miniaturne Aussiebum kopalke in z njimi plus violino paradiral po plaži kje v Španiji. lol No ja, ali pa se vsaj sprehodil okoli kranjskega bazena.

why don't we have those in music?

6. ANOTHER BOGATAJČEK WINS IT...
Moja ljuba sekica se je včeraj v Gorizi udeležila mednarodnega tekmovanja in (pazite zdej to) – zmagala. Jah kaj naj rečem – the bitch knows how to work the shizz on that chello. Če pa zdej še kar ne bova nikoli skupaj igrala, ji pa kratkomalo odvijem glavo. Marjan, kmalu prinesem kake note. Saj veš – da ti ne bo dolgčas...

Tako, tale recap je malo(?) presegel dovoljeno število besed in znakov, ampak kurac – važno da ste na tekočem. Enjoy the snow/rain/sun or whatever the sky has in store for us, pa se mogoče kmalu slišimo. Pusa!

popravek

noreply@blogger.com (matty) — Mon, 10 Mar 2008 13:50:00 +0000

Koncert drevi ob 19:45 je prestavljen v Palais Meran - Florentinersaal... če je seveda kdo mislil priletet.

Vstop prost, tako da pridite prej, da boste sedeli.

p.s. koncert se snema...

berlin is 'da bomb'

noreply@blogger.com (matty) — Fri, 22 Feb 2008 11:16:00 +0000

1. Oh te ženske...

Če me spomin ne vara, je (bil) prav ta isti stavek del ene tistih mastnih (as in dragih) modnih slovenskih revij (katero ime mi je trenutno tuje), kjer se je novinar[-ka?] izživljala nad neumnostmi starih znank rumenega tiska, MTV-ja, družabne scene in filmskega platna. Jaz pa bom zo isto frazo uporabil za opis dogodkov tik pred letom Graz-Frankfurt.

Moje drage sošolke (Tibi je že čakal na letališču s staršema), so seveda (zadnji) avtobus pred letom skorajda zamudile, ker so v bližnji izložbi videle tako, ampak res takoooo lepe MIU MIU čeveljce, da so se nujno morale ustaviti in jih nemo opazovati. Čemu je to trajalo 12 minut, mi še ni znano, a važno, da sem sam zopet imel priložnost umirjenega prepiranja in prosjačenja prijaznega(?!) avtobusarja, naj jih le počakamo, saj bi bil sicer to tako ali tako (v očeh ChiChi) most probably moj problem. Ko so se končno s 15 minutno zamudo prav počasi v tempu Valentinove modne revije iz 90-ih primajale k avtobusu, sem jim lahko povrhu vsega še zlagal kovčke v prtljažnik minivan-a. Oh te ženske...

hmmmm...

2. Airports are fun

... hrana na letalu pa okusna. Ko smo (tokrat točno) prispeli v Frankfurt, smo si najprej ogledali vse duty free trgovine, prevohali 251 različnih parfumov (moj nos je odpovedal nekje pri 36-em), prebrali nekaj časopisov, rešili 2 sudoku-ja in se ubijali z angleško izpolnjevanko sinonimov. Priznam, da sem vedno mislil, da mi bo šlo to malo bolje... Well, sledil je še kratki(?) sprehod po tekočih stopnicah in tistih premikajočih se tleh (saj veste o čem govorim, ne? lol), zatem dve pijači na ogromnem letalu družbe Lufthansa in preden sem uspel izkopiti iPod – we were in Berlin.

3. Cold wind + London like pršenje = Berlin in February

Jet lag je že sam po sebi problem, če pa te v novem mestu pričaka še sivo in mrzlo, nič kaj prijazno vreme, poleg tega pa naslednji dan še pomembna avdicija... Let's just say I believe it's not good for my general well beeing shall we?

Zadekani in premraženi smo se s pomočjo zemljevida (U und S Bahn-a) in javnih prevoznih sredstev nekako privlekli pred Hochschule für Musik Hanns Eisler Berlin, kjer so nam prijazno odprli Kammermusiksaal II, kjer je naslednji dan med drugim potekala avdicija. Še preden smo dodobra oglasili violine (to je tokrat trajalo več kot pol ure, saj so spremembe temperature škodile tudi našim dragim lesenim ljubicam...) in se uigrali, se je na vratih naslikal Aimo, naš pianist for the audition – sin dive herself, med nami bolje poznan kot Mr. 'Amazing'. The boy just loves that word... Everything is amazing with him; včasih pa tudi crazy (amazing). lol Sledile so 4 ure vaj, preverjanja in živciranja. It was fun indeed.

4. Hot pot in hot head

Hot pot or less commonly Chinese fondue je bila tokrat naša izbira za night of eating out. Z nekaj ‘berlinskimi’ prijatelji naše Ying Hua smo se (zdelani in zaspani – my head was friggin big!) odpeljali do pred kratkim na novo odprte chineese restavracije. Kakor zabavno in cool je že izgledalo kuhanje in lovljenje vse tiste hrane po velikih posodah pekoče in nepekoče juhe(?), ter lomljenje s paličkami - I'm too old for that shit. Ravno zaradi tega (in čisto previsokih cen) sem nam naslednji dan v bližnji trgovini kupil kilo in pol špagetov, omake in zelenjave in nam naredil - pašto. Še azijati so vsi govorili: »Goody, goody«... lol

zajemalke pa ni na sliki...

5. ***** Polish 'hotel'

Ker je bila za prenočitev zadolžena Agnieszka, mi je bilo jasno, da bom ponovno primoran napenjati možgane in dekodirati poljščino all night long. Deklici, katerih imeni sem seveda (kot se zame spodobi) pozabil, sta bili prav ustrežljivi in prijazni. Hmmm, mogoče sta se z vsemi čaji in postrežbo poskušali odkupiti za stanovanje, ki je izgledalo, kot da bi ga pred kratkim zadela bomba – prahu in svinjarije. Yuck! Ker se mi z vsem skupaj ni dalo preveč ukvarjati, sem se enostavno spakiral v posteljo (s katere sem malo prej 'pomedel' nekaj ostankov čokolade, čipsa in lončkov jogurta) in upal, da bo Aimo z govoričenjem o njegovi 'amazingly lepi novi punci' čimprej utihnil. Afterall – we had an audition the next morning.

6. Audition and Mr. Péter Csaba

Zjutraj sem se zbudil nekaj čez pol osmo – brez budilke. Zaenkrat se še odločam, če je bil vzrok temu M&M bonbon pod levo lopatico (lol), ali pa 'zgolj' živci. Hmmm. Kakorkoli, po kratkem urejanju pregostih las, umivanju mojih 'free Willy' zob in ravnanja zmečkane srajce (slišal sem namreč, da ljudje poslušajo tudi z očmi. Strange, I know...), sva se z Aimom [sklanjal prav??], bojda da 'looking amazing' spravila na podzemno. Opomba za vse tiste, ki jamrajo, kako so trole v Ljubljani drage: dnevna karta v Berlinu stane 6.10€, so shut the f!*°% up! lol

Na akademiji sva bila že nekaj pred deseto, tako da sem se imel čas v miru ogret, pripravit in sprostit, saj sem bil na vrsti šele ob 11h. Pravzaprav tokrat treme skorajda nisem imel - spljoh. Igranje z Aimom je bilo sproščeno, sledil mi je vedno in povsod, me v vsakem trenutku dobro podpiral – kratko: I like playing with him a lot. And apparently he does too, saj je rekel, da komaj čaka, da me bo spremljal na Klassenabend-u nekje aprila. Matty likes!

with this product - discussions come easily...

Glede na to, da sem v sobi pričakoval večglavo žirijo, sem se ob pogledu na kind-looking voluptuous (bojda spanish for fat, lol – heard this one in a sitcom) Pétra samo nasmehnil. Sam sem mnenja, da tako dobro, kot sem igral na tej avdiciji, še nisem igral, ever! Bil sem popolnoma sproščen, in the mood (to represent), zato sem več kot vesel, da lahko rečem, da sem z nastopom zelo zadovoljen.

V intervjuju me je Csaba spraševal o družini, zanimivejših(?) stvareh, ki jih ni prebral v življenjepisu, pa o načrtih for the future, izkušnjah... Seveda s tem delom avdicije nisem imel nobenih problemov. Čudno, da sem sploh utihnil. Ko sem se z nasmehom na obrazu odgovarjajoč na zadnje vprašanje odpravljal iz KMS II, sem si prisegel, da se z rezultatom ne bom obremenjeval. Važno, da sem se predstavil v najboljši luči, ter da sem s tem maximalno zadovoljen. Glede na to, da so poleg berlinske na vrsti (oz. že bile) še avdicije v París-u, Londonu, Helsinkih, Budimpešti, Pragi, Madridu in na Dunaju (open up to 30 years), se mi zdi to še najbolj logično. Če pa se slučajno zgodi, da bom sprejet, le verjemite, da bom to z odebeljeno inu veliko pisavo obeloznanil tudi tukaj.

7. Matty the page turner

Ko sem po parih minutah umirjanja adrenalinskega vala prišel k sebi, me je Aimo prosil, da mu obračam note. V bistvu je bila izkušnja čisto prijetna, obenem pa sem lahko še primerjal nastope sošolcev (s svojim, lol). Okoli 3h, ko je z intervjuja prišla še zadnja – Ying Hua, smo se odločili, da uspešen dan proslavimo in style. So we went for the cocktails... Na poti do ZDF caffe-ja smo si ogledali še novega Bugattija, poslikali Ferrari trgovino in nakupili buteljke vina za zvečer. Saj veste – glasbeniki...

Philharmonie @ night. Schön, huh?

8. Merlot/ discussion night

Glede na to, da je Aimo predčasno zapustil da big sitiiii siiitiii, da sta clean polish girls imeli naslednji dan tudi neko avdicijo, je večer minil precej mirno. Najprej smo se hoteli spraviti do filharmonije, kjer je Alban Berg Quartett izvajal svoj last ever koncert. Glede na to, da je to 'samo' (eden) najboljši(h) quartett(ov) EVER, je bilo skorajda razumljivo, da so bile karte že 4 mesece prej – sold out. No ja, zadovoljili smo se z dvema buteljkama francoskega merlota, sam pa sem na pobudo Agnieszke ravno njej pomagal z Wieniawsky-jevo Polonaiso. Nekje ob 2h zjutraj smo ugotovili, da bi znalo butanje iz zgornjega nadstropja pomeniti, da naj se počasi umirimo...

9. Shopping & sightseeing ali Tibi goes locco

Po jutranjem(?) tušu in sadnem čaju, smo se odločili, da imamo do taking off-a še ravno toliko časa, da gremo za 4 ure po mestu. Ker ga Tibi še ni videl, smo se odločili, da zadevo skompenziramo(!!) s pregledovanjem novih cot. Nekje med Energie, Jack&Jones, Boss in Diesel trgovino sem dobil občutek, da fanta to mogoče ne samo ne interesira, huje - tudi blazno moti. Po nekaj minutni skoraj da (pre)glasni razpravi, zakaj bi nekateri (vsi vemo who I'm talking about, ne?) zapravil za hlače toliko kot on v enem letu zapravi za celo garderobo (he's from Romania btw. Not that it makes any sense...) sem uvidel, da dečku ni pomoči. And I was nice; niti nisem odgovoril na tisto vprašanje, čeprav mu bom drugič rade volje...

Po pregledu KaDeWe-ja (Kaufhaus Des Westens, ki je btw bigger than life), smo se odločili, da je zdaj res že čas za ogled Brandenburger Tor, Sony centra, pa tudi Berlinske fiharmonije, kamor smo uleteli ravno during Lunchkonzerte. Let me explain – vsake toliko se v času kosil v filharmoniji odvijajo free koncerti komornih skupin. Ljudje, namesto na malico, pridejo v house of music sprostit svoje misli in uživati. Ležali in sedeli so povsod - po tleh, na stopnicah, v garderobi, pa na ograji... Pravzaprav me je cel prizor precej prevzel, saj je bilo tam več ljudi, kot jih je v Ljubljani ponavadi na kateremkoli abonmaju. Sad... Ampak izkušnja Danae Quartett-a v avli Berliner Philharmonie on the other hand, je bila great.

big, BIG airport...

10. Maraton po frankfurtskem letališču

Letalo iz Berlina je imelo 15 minutno zamudo, naš naslednji let pa je bil v originalu 3 minute kasneje. Sama izvedba potovanja oseb x od izhoda y do gates q pa je bila v takšnem časovnem intervalu leider neizvedljiva. Ampak se nismo vdali; v duhu pravih šprtnikov smo se podali na nekaj kilometrov (?) dolgo progo z ovirami. Ko smo premočeni inu zadihani pridrveli do izhoda, nas je z memorable pozdravom 'Oh, the final four. It's really nice of you to come – we were waiting for you..' pozdravila dolgonoga stevardesa. Manjkal je samo še aplavz potnikov na letalu, a smo se zadovoljili s kozarci šampanjca in stekleničkami Warsteiner Premium Verum piva malo kasneje.

11. The di-vaa call

Naslednji dan me je klicala ChiChi in na telefonu visela več kot 15 minut. Če vam zadeva ni čisto jasna – to se under normal circumstances ne dogaja. Govorila sva o avdicija, baje da je na nas zelo ponosna, vsem sem moral sporočiti, da nas ima rada in nam pošilja poljube. Ermm... Razsvetlila me je z novimi načrti, comming soon novim programom, njenim travel planom in meni najljubšim – work related 'izletom' v Bukarešto v aprilu, kjer že imamo rezerviran hotel in čas g. Stefana Gheorghiua. That just reminds me – I gotta practice!! AAaaa...

12. Extra stuff - IMPORTANT! read carefully...

Za vse tiste, ki mi govorite, da vas nikoli nikamor ne povabim. Natop na opening night koncertu of this year's International Weeka v Stefaniensaalu 10. marca je - potrjen. Naš trio bo nastopil kot zadnji performing the complete Smetana Trio. Verjetno mi ni treba razlagat, da je to zame friggin BIG deal, tako da mi bo kako stiskanje pesti (v dvorani) še kako dobro delo. Hitro vpišite v koledar, pa se vidimo...

new post at last...

noreply@blogger.com (matty) — Fri, 15 Feb 2008 14:39:00 +0000

opomba: Glede na to, da se je tale pisarija začela pred točno enim tednom, se ne nahajm več v domači dnevni, marveč v svojem Marcusu (sej veste – my fancy stol pa to) sredi moje Steierische kamrice, kjer bom čez par trenutkov naprej najedal sosedom s predrkavanjem programa za Berlin. Please DO understand, da se mi ni dalo popravljati vsega skupaj, sem se pa definitivno hotel oglasit, 'cause it was tooo long since I wrote anything, zatorej – go for it.

Sedim v dnevni sobi, pijem jagodni sok (so NOT stylish) in nažigam nekatere najlepše arije v izvedbi Pavarotti-ja. I know – strange, a zgleda, da sem le malo po fotru... Glede na to, da se vam kar dolgo nisem oglasil (shame, shame on me!) in da sem bil (kar se neumnosti tiče?) precej dejaven, I better start.

za Valentinove navdušence...

V četrtek zvečer (se pravi pred enim tednom, ne?) sem se precej urejen inu nadišavljen v spremstvu še bolj opedenane sekice in Bečana napotil v belo Ljubljano. Vzrok: recital malega Lorenza. I gotta admit it – the bitch is talented, lol. Saj veš, da je to zgolj dobronameren inu hudomušen nick, ne Domen? Pa če se ne spomnim... note od Uspavanke bi pa tudi jaz imel, bitte. In mi je prav vseeno, če tamala pravi, da ne bom teh petih tonov obračal. I like the piece, in basta! lol

Glede na to, da je Domen nastopal v prvem delu in smo v pavzi ugotovili, da imajo v CD-u v sklopu Srebrnega abonmaja koncert Dunajski filharmoniki (!?!), ki so (mislim da) tokrat drugič gostovali v naši zeleni deželici, smo pograbili vse rokavice, šale, kape in plašče, ter v tempu hitrega kasa odpeketali (sam sem bil tokrat bolj tih – Onitsuka Tiger, jes...) nasproti Parlament-a. Kot ponavadi smo tudi tokrat prileteli ravno med pavzo, tako da mešanje med 'pomembne' (?!) Slovence ni bilo nemogoče.

Kot ste mogoče že ugotovili, kart nismo imeli, se pravi, da smo se enostavno delali neumne, kar pa zna biti pri polni dvorani težko... Zakaj mora biti Gallusova dvorana do konca napolnjena ravno takrat, ko jaz nimam karte?! Grrr. Ker me je seveda najprej s stola vrgel invalid (kdo pa drug), malo za tem nek stari foter, ki je (bojda) imel karte (še zdaj mi je žal, da mu nisem rekel, naj mi jih pokaže), sva se z Nejcem kot dva Cigana (fraza!!) podala čisto pod strop balkona, od koder sva koncert spremljala - s parketa. My ass still hurts!! Ampak it was all worth it – Dunajčani so afterall (one of) my favorites. In tudi tokrat niso razočarali, zato bi g. 'what's his face' (novinarja Dela) prosil, da se v oceni drugič malo bolj osredotoči na koncert kot pa na politiko. Če se že ravno 'gremo' kulturo... Pfff. Orkester, je s svojo prefinjenostjo, odličnim sodelovanjem, neverjetno muzikalnostjo in čutom za lepoto ob pomoči (za moje pojme) izvrstnega Ivána Fischerja izvedel nepozaben koncert, ki ga še dolgo ne bom pozabil. Potem naj pa še kdo reče, da vedno samo kritiziram... (and there was a false note, you know)

remember her?

V petek zvečer sem se v družbi prijateljev (ja, to so tisti, ki so prosili, da jih navajam kot x-e oz. z začetnicami njihovih imen, which I btw find totally offensive..) po parih kozarcih (tokrat ni bil v igri sok) spravil na pustovanje. And this time Matty was bad. Well, shit happens, pravijo. Važno, da se po takih zadevah vedno sam s seboj zmenim (what I did [wrong]), dogodek malo premeljem, prežvečim in - izpljunem.

Od nedelje do četrtka je Matty (v družbi prav tistih istih xy kolegov) dopustoval v Čatežu. No ja, tam smo preživeli še najmanj časa – vključno z bazenom. Kaj morem, če pa mi pretiran vonj po kloru (otroci, ne lulajte v bazen, jao!), umazane ploščice in voda, ter pogled na porejene upokojence niso ravno thing on my 'to do' list?? Da ne govorim o tem, da sem si prišel tja spočit (oči)! Sicer si s tem nismo delali nikakršnih problemov. Šli smo v Interspar in (vsak dan) nakupili za več 10€ hrane in sokov (če verjamete ali ne, smo v 4 dneh spili samo ¾ buteljke vina – ob večerji 1 dcl vsak), monopoli (ki nam je krajšal čas v poznih večerih), vsako dopoldne smo se z gledanjem hrvaške RTL televizije poneumljali in si kurili male sive celice z vsemi možnimi serijami, ki jih v Sloveniji že nekaj let več ne predvajajo (The nany, Under one roof, Full house etc.), dvakrat skočili na 'obisk v Zagreb' (Energie hlače bom verjetno res moral iskat v Italijo, če jih bom hotel kupiti z lastnim denarjem), točno tolikokrat obiskali tudi bazen (enkrat smo zdržali pol, drugič pa celo[!] uro - impressive, I know), se pogovarjali, kuhali in se imeli prav super. Next time we're gonna travel somewhere, I can feel it. No ja... Če ne bo šlo drugače, pa bomo spet obiskali katero od slovenskih mondenih 'letovišč'. lol

Ker v Čatežu z vadenjem nisem ravno pretiraval (sort of speak), sem si vikend, razno enega nočnega izhoda v soboto, kjer sem bil več kot 3x (z dveh različnih strani) oklican za prasca [?!?Looong story. Ampak mogoče pa sem res nesramen? Ali pa so samo določeni osebki malo preveč občutljivi...], vzel za mojo ljubico in najin program. Geeeez, veliko ga je. Sploh po tem, ko sem enkrat ta teden odprl mail in ugotovil, da bomo s triom najverjetneje (zaenkrat velja 90%) igrali na opening koncertu International Week-a v Grazu (koncert bo 10. marca – I'll keep you updated, k'nede). AAAaaaa!!! Ja, kot da nisem že zaradi tega Berlina dovolj napsihiran. About that. Prosim vas lepo, da držite pesti v ponedeljek ob 11h. Matty needs that! lol In če še niste ugotovili ali slišali kje drugje – grem na avdicijo za all expences paid 1 month masterclass v Španiji. Oh, kako bi znalo biti to lepo...

are we ready?

Včeraj je bilo valentinovo. O tem ne bom izgubljal preveč besed, saj si lahko na najbližjem stojalu vzamete en izvod Blogorole (kdaj bom začel zaračunavat tako reklamo, nccx nccx. lol) in jo pridno prečitate. Afterall, kaj naj jaz s svojimi (trenutno?) ciničnimi stališči bluzim o ljubezni. Ko pa me bo enkrat (spet) zadela... Be aware. Kajti pripraviti si boste morali par injekcij inzulina, robčke in veliko čokolade/sladoleda. Jah, that's how we do it in Matty's world – true romantics pa to. Mhm... lol

Ker sem se trudil z nadoknajevanjem na kratko samo še nekaj stvari, ki sem jih izpustil, pa bi vas mogoče zanimale:

-'to see' movies playing @the moment: Gone, baby, gone in Atonement

-new song on the page: Kristina Kovač – Život je ljut (check da spot na youtube here. Sooooo süß!!!). In ja, seveda se mi ta komad non-stop vrti na iPod-u, duuuh. Sej veste, valentinovo, cuker, srčki, sam v Grazu... lol

-4 fashion updates – see www.style.com

-Štempiharji bi mi radi podtaknili novofundlandca ('moja' Dolce bo kmali dobila male kepice; baje od 6-8), za kar sem jim seveda ZELO hvaležen. Let's try to talk to my mom first... again

-zadetaodlajfa ima danes birthday, tko da bolje za vas, da ji čestitate...! lol Martica, you know I <3>

concerts, shoes in ščene(tek)

noreply@blogger.com (matty) — Mon, 28 Jan 2008 13:13:00 +0000

Peketanje (mojih lastnih) koncertnih čevljev* po graških ulicah me blazno iritira. Mogoče je problem v tem, da vedno, ko se zavem tega zvoka (ki kakopak obtiči v moji glavi) znova pridem do zaključka, that 'something's gonna happen'. Dobro bi bilo tudi, če bi človek vedel kaj točno ga čaka, but that's not (always) the case. Včasih je melodija trdega (še skoraj) svežega usnja in zlizanega, utrujenega betona mehka, melodična, spet drugič nervozna in energična. But once you step on the (red) carpet... nobody cares about the shoes and the side walk. It's all about music!

(* problem tiči v usnjenem podplatu, ne pa visokih petah, da ne bo kake pomote...)

puppies are cute indeed...

Četrtkov koncert KUG Orkestra je bil na veliko presenečenje (vseh) izveden prav dobro. Še solistka, ki je prejšnji dve vaji prav dolgočasno mrcvarila Beethovna in njegov prvi klavirski koncert, se je na koncertu predstavila v precej lepši, smoky (?) luči. Mahlerjeva 1. simfonija je izzvenela v vsej svoji (uro in pol dolgi!) mogočnosti, prav tako kot nekaj vrstični solo Aline in Matty-ja, ki sta bila po koncertu med drugim prav lepo pohvaljena, prosim lepo. Glede na to, da sva z vsem vodenjem najverjetneje izgubila od ene do dveh kil, je bilo to (skoraj da) pričakovano.

V petek zjutraj sem delal na tem, da bi si v bližnji prhodnosti lahko kupil novo (koncertno) obleko – služil dinarce z igranjem na diplomi nekega wannabe dirigenta. Tudi 23€ je nekaj (za 10 minut....). Kasneje sem se (po vajah z Birgitko, ki je spet pozabila ene od dvojih not) spravil v domačo kamrico vežbat Mozarta in Debussy-ja, ki sem jih izvajal popoldne. Preoblačenje iz fancy cot v preveliko žametno trenerko bi se marsikateremu zdelo neumestno, a povem vam, da so tiste ill-fitting hlače PRECEJ neudobne.

Klassenabend (za katerega sm izvedeli 3 dni pred dogodkom samim!?), je bil bolj ali manj... meeeh. Med tem, ko sem bil s francosko sonato precej zadovoljen, bi si za izvedbo Mozarta najraje odrezal kak prst. I didn't like it. Kljub prigovarjanju Birgit, da je bilo super – I didn't buy those bananas... Tudi drugi sošolci, so se svojemu nastopu posmihali, čeprav se je v očeh vseh videl tisti vprašaj – »je to pravzaprav res smešno?«. Hmmmm, let's just say, da bomo do Berlina še prekleto dobro vadili. Afterall – we have to represent! Kdo bi vedel, mogoče pa je res dober nastop rezultat Marcovicijinega nadiranaja in psihiranja pred slednjim samim. Hvala bogu, da je ChiChi bila že daleč daleč stran od poštne številke 8010, saj bi mi verjetno namesto flying kisses v glavo (po Mozartu) vrgla kako torbo; ali pa kovček... Dojno? lol

...but maybe I want a cat? lol

Zvečer sem se dobil s Petrom – kolegom violinistom, s katerim sva (skupaj z njegovima staršema in ostalimi člani funny orkestrčiča, o katerem ste brali pred nekaj dnevi) vse od 7h, ko smo imeli tonsko vajo, pa do pol 4h zjutraj zabvala goste na Techniker Ball-u v Grazerkongress-u. Never again!! Ever... Čeprav, sem že nabral za hlače Bossove obleke. Mogoče še kdaj... Ampak ne v kratkem. Let me explain. Zadeva je izgledala nekako takole:

- dekletca v belih satenastih oblekah (katere bo polovica verjetno uporabila na lastni poroki – sem omenil, da so izgledala ceneno in nasploh nikakve?)
- pingvinasti fantki v prevelikih frakih, s Hitler-like hairdooji

- neumna koreografija - cvetenje rož (beri punc), moški paritveni ples ipd. so samo nekatera od imen izsekov vrhuncev plesnega ustvarjanja v tej Steierische prestolnici (??)

- (t)isti invalidni dirigent s prvih vaj, ki je na koncu igral violino (aka iskal note) medtem, ko sva s Petrom z igranjem v mikrofon poizkušala le to preglasiti

- sendviči po 2.80€ (!?!)

- omrtvičenje leve roke nekje med drugo in tretjo uro (kasneje sem si [o]hladil z mrzlo vodo in do konca večera enostavno malo manj vibriral)

somewhere in Brasil...

Glede na to, da sem četrtek in petek več ali manj preigral, sem se odločil, da si bom nedeljo vzel fraj. Pot v Ljubljano je bila zabavna (vlaki so mi bili od nekdaj všeč, ja...!?), sicer pa sem več ali manj zadevo prespal, tako da bi opisovanje le te prepustil vaši bujni domišljiji. V pomoč – sanje so bile vroče; lol beri Matty se je sončil nekje v južni Ameriki (or at least it looked like Brasil...).

Trenutno sedim v baru sredi Ljubljane, kradem internetno povezavo in prav po Carr Bradshaw-sko pišem tale kratek(?) blog. Edina stvar, ki mi manjka, je tisti še kako stajliš cigret, ki pa so ga (v našo korist, ja!) ukinili že pred časom. Očitno se bom za popolno izkušnjo moral kdaj z mojim dragim hp-jem sprehoditi do M1 v Grazu, kjer bom za eno kavo zapravil toliko kot za kosilo v Ljubljani, ampak kdo bi računal...

deadly, but SOOO stylish, lol

Zunaj je oblačno in mrzlo. To vem zato, ker sem še do pred kratkim v družbi tamale, Domna in drugih akademikov (kok smo pa fancy... sami intelektualci, lol) na mrazu pred(!!) Konobo pest(o)val v rokah malega ščeneta (poimenovali smo ga Agi) – pasjega mešančka, ki je tako cute, da bi ga človek kar posvojil. Btw, ponovno sem prišel do zaključka, that chicks digg guys with puppies. But since I still like to see my mom (from time to time) bom s temi pasjimi(?) radostmi za enkrat počakal...

Zdej pa na kosilo. Matty lačn!!