matty's world

After a better half of a year...

2009-12-01T21:45:00.002+01:00

sem se spomnil, da sem nekoč (ko je bilo časa če verjamete ali ne malo več) pisal blog. Zlagal bi se, če bi napisal, da se nisem nanj spomnil večkrat. Kaj pa vem – ko se je kar na enkrat nabralo toliko stvari, da sem komaj dohajal budilko in to do list, se mi je cela stvar zdela preveč naporna. Saj bi pisal, pa sem ugotovil, da bi to mojo beležko pisal precej površno in nezanimivo, zelo na hitro in brez dobrih idej za kak primeren punch line. Well, the schedule is still fucked up, ampak recimo, da se bom potrudil Matty's world osvežit vsaj občasno. Ob prebiranju starih postov sem namreč ugotovil, da je to še kako hudo dober način za obujanje spominov na lepe, težke, zabavne, butaste stvari, ki jih človek včasih nenamerno pozabi in jih (mogoče) ne bi smel. Anyway, hold on to your yellow teeth 'cause Matty's back. Malo bolj kosmat inu moder (?!) but ready for some action...

Glede na to, da se baš precizno niti ne spomnim, kaj vse se je zgodilo od prejšnjega posta dajmo naredit zgolj en kratek recap. Oprostite kakšnemu nepotrebnemu memory loss-u, I am getting old after all. So, let's do this.

Tja do maja sem prevsem malo potoval – Beograd, Sarajevo, Amsterdam, den Haag... se za Evrovizijo odpujsal do Moskve, kjer sem ugotovil, da živim(o) v skrajno nevarovani državi. Mislim, v Sloveniji imamo detekorje kovine v parih stavbah, medtem ko sem se v moskovskem Radisson Sasu zgolj znotraj hotela vsak dan sprehodil mimo ali pa (v primeru, da so bili redarji in policaji prisotni) skozi dva. Prišel sem tudi do zaključka, da bi se lahko malo zgledovali po naših »bratih« Rusih in brezposelnost reševali z zaposlovanjem vsega kar lazi in gre v našo policijo... Vam povem, da bi bilo ful lepše hodit po Ljubljani in na vsake 15 metrov pozdravit vsaj dva policaja. Riiiight.

Back to remembrances. Enkrat znotraj zgoraj omenjenega časovnega obdobja sem s kolegom Jamesom Baillieujem v Kranju odigral koncert for family & friends in nato program čez par dni posnel še za arhiv RTV Slovenija. Mogoče me pa kdaj ujamete na ARS-u... Ko bodo pujsi leteli.

Čez poletje sem drgnil drot v Švici, šel pozdravit »kolege« dunajske filharmonike v Trento, slaba dva tedna odkrival lepote Hamburga in zmrzoval my nipples off, za tem pa šel še na že skoraj traditional get away - namočit rit v mrzlo morje naše(?) Novalje.

And before you know it – we were back to studies. Graz in kamrica se še vedno držita, thanks for asking. Program je zanimiv, kupov not vedno več, izpitov precej manj, a kljub temu sem si vzel čas in kar dober teden in pol praznoval rojstni dan. Če človek že ima izgovor za pitje alkohola... zakaj pa ne?!

December bo crazy aber interessant. Nekaj koncertov, povabim pa vas lahko na tistega 17ga v mesecu v Gallusovi dvorani CD-ja , kjer se bom s prijateljico Oksano Pečeny in orkestrom predstavil s Sarasatejevo Navarro. Tko da – hitro karte kupit, pa dobre zice rezervirat. Če pa bom po koncertu še v trdnem agregatnem stanju, lahko še kako rečemo.

Oh, it's good to be back.

EMA,THE SHAPESHIFTERS-i, BUKAREŠTA in PUDER

2009-02-11T11:50:00.009+01:00

Pa se spet malo oglašam. Glede na to, da se je v zadnjem tednu zgodilo prekleto veliko, se že skoraj spodobi, ne? Kot ponavadi - step by step. Tisti, ki me že poznate, vam je tako ali tako jasno, da kratki posti in jaz enostavno ne hodimo z roko v roki. Si bo treba kar čas vzet, lol. So let's get to it.

EMA, PREDIZBOR, GENERALKE, VAJE in CIGARETI

Glede na to, da nisem ravno oglaševal svojega nastopa na EMI, so bili sms-i in maili (58 prvih in 81 drugih, pa še facebook mi je skoraj krešnu, lol) presenečenih družinskih članov, frendov in ostalih znancev skoraj da pričakovani. Cela zadeva se je pravzaprav dogajala tako hitro in spontano, da ji se sam včasih nisem popolnoma sledil. Vaje s koreografko Geo, vaje, generalke, maske... Bilo kar zanimivo. Pa da ne bom preveč dolgovezil - nekaj v stilu izjave za medije, lol.

Vsi člani Quartissima, vključno z našo feat. Martino, smo bili več kot presenečeni nad rezultatom finala. Dejansko naš pristop ni bil niti približno tekmovalno nastrojen. Afterall, kdo hudiča pa smo mi, da bomo sanjali o neki visoki uvrstitvi, če si pomagam s citatom enega od kolegov iz klasičnih vod. Sej je samo dobro mislu... lol EMA nam je predstavljala le možnost nove izkušnje, priliko, da slovenski publiki predstavimo nek mix klasike s popom. Nihče ni vedel, kako jo bodo/boste sprejeli in ravno zato je bilo presenečenje tako veliko. Kot že v cca. 375 intervjujih do današnjega dne rečeno - "Hvala vsem, ki ste nas tako lepo sprejeli in verjeli v naš mali eksperiment. Potrudili se bomo, da v Moskvi razturimo sceno in naredimo en big ass performance, nič bat."

pusa...

As for the Cro-Slo bedarije, ki jim kar ni konca, ne kraja. Zdi se mi/nam popolnoma neumestno, da v glasbo novinarji in samooklicani "mal' nacionalisti" stila Potrebuješ mešajo politiko. Ni ravno umetnost tista, ki naj bi ljudi povezovala?? Govorim iz lastnih izkušenj, ko rečem, da je čar kakršnegakoli že (glasbenega) ustvarjanja ravno v tem, da lahko sodeluješ z uspešnimi in enkratnimi umetniki s celega sveta, ki imajo vedno na zalogi kak nasvet, svežo idejo... Nehajmo potencirati že tako precej zaprt slovenski umetniški prostor in razširimo malo svoja obzorja. Pustimo šanse za kritiko, popravljanje in izpopolnjevanje. Edino tako lahko kot artisti rastemo, saj je ravno samozadostnost (!) največja hiba, ki jo glasbenik ali katerikoli drugi umetnik lahko premore. Zavedati se je treba, da je lahko za vsakim vogalom boljši instrumentalist, vokalist, plesalec, slikar... Raje se potrudimo, da bodo naši lastni projekti čimbolj kakovostni, ne glede na to kdo nam je to napisal, sproduciral, organiziral ali odpel.

As for the night after the semi-finals... Po drinku s člani kvarteta sem si privoščil pravi pravcati night out. Shape shiftersi in Inbox, gin tonic, čik brejki, great people, loads of dancing and even more fun. Že dolgo se nisem zunaj tako zabaval, kaj šele plesal. The night was perfect. Tudi dejstvo, da sem ob 14h (po štirih urah spanja in pol) na RTV v masko prišel v svoji zeleno-rumeni različici me sploh ni motilo. Prijazne punce so mi enostavno nanesle za odtenek temnejši puder, mi v oči nakapale malo vizink and I was ready to rumble. Izgledal sem, kot da sem ravno prišel z dolgih počitnic na Kubi. lol Saj poznate tistega - If you ain't got, you gotta flaunt it...

DAMN IT, I JUST LOVE TRAVELLING

Dan po EMI, slikanju za Obraze in sestanku na RTV-ju, sem se že znašel v mojem ljubem home townu, kjer sem po pretirano dolgem (in tokrat niti ne tako utrujajočem) pogovoru s starimi (sej veste:"Kdaj boš pa zdej diplomiral??" ali "Kaj misliš ti..." in podobni scenariji) uspel odgovoriti preko maila na še dva intervjuja, potem pa se ob 3h (in the morning of course) končno spravil spat.

Ker moja draga mati enostavno ne bi bila ona, če me ne bi ob osmih vrgla iz moje lepo ogrete postelje, sem dan začel pretirano zgodaj, odvadil program, se napakiral za jet another trip, nato pa se po extensive kava/chat thing-u odcjazil Grazu naproti. Slednji je bil le vmesna, uro in pol dolga postojanka, op.p.

nadvse čudovit promet v Bukarešti

Po refreshanju komadov na iPodu (jap, Nuškin "Kako lepo" je pač BIL nujen doprinos), umivanju zob in velikem jogurtu malo prej, sem mojo neomadeževano kamrico zapustil - sensa polnilec za fotoaparat. Bravo jaz!

Z Živo sva na vlaku kakopak le uživala!?! Na koncu sva pol ure poskušala spat, a Wiener Sudbahnhoff naju je že pozdravljal v vsej svoji - praznini. Konec koncev je bil že torek oz.sreda ob pol enih. Čez petnajst minut naju je konkretno nategnil še taxist, ki nama je do letališča, ki je bojda 25 km oddaljen od železniške postaje, računal 30 faking evrov (15 each, ja). Škoda, res, da je pozabil vklopiti taximeter. Zdaj pa sledi scena, ko si Matjaž s kazalcem potegne veko (v takratnem primeru podočnjak) do spodnjih dvojk...

Navdušena nad nadvse prijetno izkušnjo sva se nadejala vsaj kake fraj klopce v avli (zaprtega) letališča, a glej ga zlomka - vseh 5 (!?!) je bilo zasedenih. Erm... Zato sva si kot zadnja klošarja s cotami postlala v kotu pod prvo pomočjo, se pokrila čez glavo, objela violini in se predala udobnemu in prijetno pogretemu marmorju. Živa se je še prej uspela spomnit naslova za naslednjo ponedeljkovo Novo. Here it goes :"Še prejšnjo nedeljo zmagovalec, danes obubožan Ausländer." No comment. lol

Ob 4.30 (ja, prav vidite), so naju zbudili telefoni, ki so naznanjali še kako pričakovani check in time. Ko sva končno priklobasala do vrat/izhoda (a tko se 'gate' v slovenščino prevede??) A48, sva si prilastila črno usnjeno klop in si privoščila se dodatno uro neokrnjenih sanj; luštno. Malo pred šesto se je prikazal David, s katerim smo nato skupaj nadaljevali naš veleopevani trip nach Bucharest.

....

Rahla sprememba časovne cone, spanec na letalu in lutanje v želji po avtobusu kasnjeje, smo se znašli pred našim Christman hostlom. Od lani so uspeli prenoviti pod, v Ikei nabaviti nove pograde (kot da že prej ni bilo premalo prostora) in sveže cajne vrečke. Mi pa smo jim bili še najbolj hvaležni, ker smo jim lahko naslednjih nekaj dni lahko srali po glavi z visokimi frekvencami naših lesenih ljubic. Kdo ve, mogoče bodo pa naslednje leto akustično izolirali sobe. That way they can bring the walls even more closer.

LESSONS WITH MR. GHEORGHIU

Glede na to, da smo sredo izkoristili za vadenje, spanec (sam sem vmes uspel požret še par tablet proti bolečini - čez noč je namreč ven prilezla polovica modrostnega zoba... 3 down, one to go), smo imeli prvo uro v četrtek ob desetih. I was first, nastavljen se na eno uro nazaj, kar je usually way too early za kakršnekoli nižaje, strune in dolce parte. Kljub temu sem se nekako spravil skupaj (mogoče je pomagal tisti čik za sprostitev pred samim jutranjim dogodkom) in s Stefanom imel enkratno uro. Predelala sva cel(o) Poeme in Debussyjevo sonato. Po drugi "etapi" vadenja in gledanja kosila, ki sta si ga privoščila Živa in David (no apetite whatsoever), sem poslušal še njuni uri, kjer sem izvedel dodatnih tisoč podatkov. Koristna zadeva, tole poslušanje (v splošnem jaz to zdaj). I should try it more often, lol.

Pred drugo uro sem imel cel ljubi petek, da si malo odpočijem, kaj pojem in predvsem vadim. Glede na to, da Stefana že kar poznam, mi je bilo jasno, da dejstvo, da Tchaikovskega igram šele slab mesec in da sva ga z di-voo obdelovala natanko eno lekcijo in pol, ne bo prav nič pomagalo pri njegovi obsedenosti s tempi. So I had to work, HARD... Med extensive vadenjem, yes - vsi trije naenkrat smo nažigali v hostlu, smo si privoščili skakanje po centru, kosilo v Bistro Atheneu(m) poleg Enescove hiše (pravzaprav big ass bajture), zvečer pa šli še na "malico" nasproti koncertne dvorane, kjer smo si privoščili še malo vina. And might I add, da je bila lani, ko nas je spremljala na masterclass ChiChi, moja denarnica precej težja inu debela. Hmmm... Preklet' Gorenc!

very good indeed

V soboto zjutraj sem prav veselo že nekaj čez deveto (se pravi osmo v vašem primeru) obsipaval moje dopisovalce iz DOmovine z exciting novico, da že vadim. Nekaj novega, ja... Ob 11h sem imel še eno tistih intense lekcij z maestrom, ki si btw to oznako še kako prekleto zasluži, kjer sem bil ponovno Z-bombardiran s tono informacij. L-Oved it!! Ugotovil sem celo, da dejansko lahko igram stvar v tempu, a da gre zaenkrat (!!) to le z napenjanjem že tako nikakvih oči, glavobolom in kako izpuščeno noto. Ja, zajeban soon to be poklic si je Matty izbral, hehe. Kakorkoli, Stefan-ko (Živa je imela med "nadzorovanjem" ur spet preveč časa, lol) mi je zaželel veliko uspehov, me celo parkrat pohvalil in večkrat stisnil roko. That's all I need. Baje sem na pravi poti, opa.

PAKIRANJE, CECKANJE in NIGHT OUT

Po kosilu in dolgi kavi after our lessons, smo se odvalil hostlu naproti, vmes pa se Silvički kupili par štek cigaret. Če verjamete ali ne, so ceneje kot v Sloveniji (Za kadilce: moji Marlboro lights 100s stanejo tu usran evro in 50 centov. Res.da ga krasijo taksne in drugačne podobice otrok z masko, pljuc, piskavih zob ipd, but who really cares?). Ravno v hostlu sem kasneje na terasi, soncu in devetnajstih stopinjah skupaj spacal del tega "Oh, kako dolgega" posta. Sledilo je pakiranje, poslušanje posnetka ure, malo vadenja za tem pa - Bucharest at night...

Glede na to, da sem naslednji dan imel let v Slovenijo, zvečer nismo pretiravali. Privoščili smo si en shot interneta (zelo dobra droga, priporočam... lol), se sprehodili po centru, šli na pijačo (ali jih je bilo pač 5??) in si privoščili pravo romunsko večerjo. S sladico in vsem… Ja, zdej bom pa spet na prepečencih, lol. Ugotovili smo tudi, da so Romuni kot narod v veliki večini (do tujcev) precej neolikani, se pa najdejo seveda tudi svetle izjeme.

Nekaj po polnoči smo se spravili v krevet, naslednji dan pa sem po zanimivem letu, z avionom dolgim približno toliko kot naša 'ne tako velika dnevna', pristal na Brniku, kjer me je že čakala Božena. Pohitela sva do RTV-ja, skočil sem v masko in že nekaj pred deveto sem bil – spet doma… lol

Gin, čustva in praznovanje ali O, poglej kdo je spet napisal post

2009-01-20T19:05:00.015+01:00

I'm back you bitchezz!! Yeah yeah, I know - it's a fucking miracle... Glede na to, da se mi zdi, da zadnjih par tednov (or has it been months already??) ne počnem drugega kot pa drkam to bogo vioJolino, sem vesel, da sem zadnjič našel nekaj minut prostega časa in prišel malo počekirat na blog moje lastne poste; I gotta admit - se mi je kar milo storilo. Desno oko se je malo orosilo, in v lica mi je butnila kri. lol Treba si bo vzeti malo časa in vsake toliko kaj spisat - and then everybody can live happily ever after. Ja seveda!?! Oprostite mi, če post ne bo dosegel vseh pričakovanj in nivoja svojih predhodnikov. Poskusite razumet - it's been a while and Matty's a bit rusty.

Kot že rečeno, I've been seriously(!!) busy. Koncerti, nastopi, snemanja, slikanja - uf... Ampak moram pa priznat, da mi je definitivno lepše kot kadarkoli prej! Trenutno se ukvarjam predvsem z vlaganjem vse energije v Tchaikowskijev violin koncert, pripravami na snemanje za RTV (prekleto veliko programa bo treba obnovit...), o katerem boste izvedeli več, ko bo zadeva stekla in opravljena, pa na EMI bom (does Quartissimo ring a bell? To pa tko, če si dobra duša in kdaj pa kdaj kakemu prijatelju narediš uslugo, lol) poleg vsega tega pa sem še rahlo do pretežno (nesrečno??) zatrapan. Oh, ta čustva, kdo si je to izmislil?!? Pa že ravno, ko sem začel veljat za cold-hearted bastarda... Toliko o tem I suppose.

Holla and cheers at ya'll!

Ampak naj vas razveselim - kljub temu, da mi je trenutno kao (!!) lepo, sem še vedno prekleto bitchy, moody, prfukjen kot še nikoli in very oppinionated. Ah, ha, ha, ha, stayin alive, stayin alive... Wait, nekaj sem hotel spremenit!?! Aja, scratch "alive, stayin alive" in vstavi "true to myself". Eeeh, that's better, much better. lol

Glede na to, da sem ogorčen nad idejo, da bi v poznih večernih urah (ko ne morem več premikati prstov, op.p.) po branju petih kil not obračal še razne liste skript in se učil, raje v dvd player navržem kako epizodo SATC (ja, spet se to sem pa tja vrti), "preučujem" posnetke ur in koncertov, oz. v najboljšem primeru prižgem iTunes in si privoščim en re-run Coldplayev. And I gotta say I'm lovin' every second of it! Violet Hill ♥

Ker pravijo, da naj bi bilo leto v znamenju preživetega prvega januarja, se ni čuditi, da smo Cirilov rojstni dan v zadnjih štirih dneh že 3x kar konkretno zapili. Ja, gin je še kar in v naši družbi. Ravno včeraj smo ponovno uspeli naredit cel set neumnih (ampak smešnih) fotk, ki bodo romale naravnost v mapico - neuporabno. lol Kaj serjem, še sem bom kakšno pripopal, da jih boste lahko pokazali svojim mlajšim bratom, sestram, nečakom... skratka otrokom rekoč : "Vidiš kaj alkohol iz ljudi privabi?? Opice... "

V začetku februarja se odpravljam v Bukarešto (tokrat v malo drugačni zasedbi...), a bom pred tem predvsem še veliiiiko delal, vadil, se pojavil na kaki kavi, pa še kdaj kaj napisal. Častna skavtska! lol

Naj bo vroče...

Vem, da je popolnoma neprimerno in več kot prepozno, a glede na to, da se prej nismo brali it will have to do. Vsem (ne)zvestim sopotnikom Matty's worlda želim lepih trenutkov, sreče, ljubezni, uspehov, veliko konzerv tune Calvo, prijaznih šefov, vročih (a ne-izzivajočih) tajnic, znižanje bonov, k zame narejenih kavbojk (50% off), dobrih koncertov in muske, romantike in cukra in čimmanj obvestil redarstva, prehladov in grip, nadležnih dlak, luž in minusa na računu!

Have a blast, my darlings! Matty ma vas rad, lol

Beethoven Symphony No. 7

2008-10-18T19:21:00.001+01:00

Enjoy, you bitches! lol

p.s. Read the new post under this...

Drobiž, Dunaj in Beethovnova 7.

2008-10-18T19:01:00.003+01:00

Že kar nekaj časa je minilo od kar sem nazadnje nekaj stipkal in objavil na blogu. Ampak to še ne pomeni, da se mi ni nič (pametnega) zgodilo. Ravno obratno – pretekli teden in pol sem bil leteč, dejaven, priden, služil dinarje za nove čevlje (drobižke že nekaj časa mečem v kozarec kislih kumaric, ki je že na pol poln... Evion hvala za tole, op.p.), skakal iz Avstrije v Slovenijo, pa spet nazaj, a se je izplačalo. Razmišljam, da bi naslednjič, ko bom v podobni situaciji preokupiranosti slash double bookiranosti mogoče pomagalo, če bi spremenil agregatno stanje. Will think about it.

Z Marušo sva v Lipici (ki začuda sploh ni TAKOO močno dišala po konjskih figah) izvedla prav soliden koncert, seveda pa je vsem bila najbolj od vsega všeč Passacaglia, ki sva jo še prejšnji večer v prvo skupaj nažigala do 11h zvečer. So solo komadi boring?! Kakorkoli, glede na to, da je komadić dejansko kar simpatičen, ga z malo nameravava izvajati še najmanj enkrat v Grazu in Kranju. Mogoče pa se na blogu kdaj znajde kak posnetek. Bomo morali še malo počakati. As for Lipica, če smem nadaljevat – spoznala sva par res kul posameznikov, trenirala angleščino in se po koncertu še prav konkretno nažrla... tudi(!) fancy inu okusne hrane. Farmacevti, če verjamete ali ne, tudi kadijo, tako da je Maruša na koncu morala preživet samo eno krajšo pridigo napornega Indijca, ki je bil itak veliki večini ljudi antipatičen, tako da ga je po hitrem postopku neka simpatična Nemka seznanila s kulturo spoštovanja kadilcev in rešila malo nadaljnih 15 minut zavijanja z očmi.

cheesy, ne? lol

Vožnja domov naslednje jutro je bila brezvezna, tako da sem si z neko suffer playlisto z iPoda pomagal zaspati. Doma sem prepakiral kovčke, nabral še nekaj hrane, se izljubil z mojo Oh, so thoughtful mommy, ki je tisto minuto še vase metala zadnje žlice mineštre pred službo, napakiral še nekaj not, izdelkov za nego las in se s cugom odpeljal beli Ljubljani naproti. Kofe, še en drink, pol škatle 100s in dve uri debat kaseneje sem že sedel na jet another vlakecu, ki me je odvlekel moji Steierische sobici naproti.

Čez vikend sem vadil, včasih celo kaj vrgel po grlu navzdol, bral zgodovino glasbe (no comment) in se pripravljal na ChiChi-jin prihod. V nedeljo sem se dobil s Szaszom, ki me je povabil k sebi domov na kozarec vina in šišo. Vsedel sem se na meni zelo priljubljeni tram in se prvič v življenju z njim peljal ven iz Graza direkt do Andritza. Peter me je počakal na postaji, potem pa sva se sprehodila do njihove spimpane bajte. Not bad at all. Anyway, ker je bilo zunaj rahlo do pretežno hladno mi je posodil svoj Ralph Laurenov plašč; me je kar pogrelo pri srcu. lol Predebatirala sva večji del violinskega repertoarja, profesorjev in solistov, se prijetno zakadila z okusom mentol-jabolko, nato pa sem se nekaj čez enajsto spakiral domov. V ponedeljek je imela di-vaa (as well as all of us) začetek delavnega tedna.

preppy is back

Tekom tedna sem imel z mojo drago Silviko dve super uri, kljub temu, da me je v ponedeljek zvečer tako prestrašila, da sem skoraj umrl. Zvečer me je namreč klicala Birgit (katero po nesreči prevečkrat pokličem Biržitka...) in povedala, da so ChiChi odpeljali v bolnico. What the fu!?*?! Imel sem občutek, da mi bo izkočilo srce, kri se je v tistem trenutku verjetno ustavila in v grlu se mi je naredil velikanski cmok. »What's the problem?« sem hitel živčno spraševati Birgit, ki ji več kot očitno tudi ni bilo nič jasno. Klicali so jo z recepcije hotela in samo sporočili, da Silvia mogoče naslednji dan ne bo učila. Erm... Kljub ekstremno pestri noči, se je moja druga mama prikazala na mojo uro z nekaj minutno zamudo. Prve tri je spustila ven, ker je enostavno bila preveč utrujena. Prvih 15 minut je dala Ying Hua, ki naj bi imela uro pred mano, nato pa od par minut čez 12 do pol dveh delala z mano. Bila je bleda kot stena, se tresla, zato sem jo prosil, če lahko gre v hotel počivat, a se ni dala. Je rekla, da hoče delat z mano in da če ne bo več mogla, da mi bo itak povedala. Isn't she something? Nekje med tretjo in četrto stranjo Poeme se je tudi Dojna odločila, da je bolna in pobruhala svojo novo Gucci torbo. lol It just wasn't their day. Ampak klic Žive popoldne, me je razveselil bolj kot karkoli drugega. Čičolina je bojda že glasno nadirala vse po vrsti, tako da se ni nikomur več smilila.

Naslednji dan je prišla na fax upicanjena, kot da se odpravlja na filmski festival v Cannesu. Očitno je želela popravit vtis prejšnjega dne; saj ne, da ji je kdo zameril. Z Birgit sva prvič skupaj zanjo igrala Poeme, nato pa sem ji preigral še Polonaise. Yep – I'm getting nervous!! Očitno sem delal (že nekaj) prav, saj je bila z igranjem baje zelo zadovoljna, pa tudi mene kak »bravo, beautiful« vmes ni prav nič motil. Pred skupno uro mi je dala še nekaj napotkov za Dunaj, nato pa me objela in rekla, da mi želi vse najboljše. Ermm, a se tudi vam zdi, da je z zadnjima dvema stavkoma približno 17 stvari narobe?? I sure am loving the new attitude.

pasje življenje my ass...

Trenutno se odločam med pakiranjem in tuširanjem. Step by step I suppose. Jutri zjutraj namreč potujem na Dunaj, kjer bom v torek zmrcvaril mojega Wieniawskega. I want to rock that Musikverein, tako da držite pesti; ali pa fige – kar vam je ljubše. Ker ta koncert ne bo dovolj stresen, bom vodil še orkester 29. na koncertu v Stefaniensaalu. Od tam tudi inspiracija za video above. Alina je dobila solo z Berg violin koncertom, mene pa je Pack (kljub temu »da razume moje preobremenjenost«) prosila, če lahko presedem na sedež koncertnega mojstra. No, zagotovim vam lahko samo to, da bom definitivno (na lep način!) poskusil ljudi naučiti »mahati« z lokom kot je razvidno iz posnetka. Not bad at all, I say.

Heksenšus, večerja in Passacaglia

2008-10-06T18:36:00.006+01:00

It's official - staram se. Dan, ko se ga bom lahko šel uradno nabutat tudi v New York (če bi ravno imel to željo...), se hitro približuje in to čutim v kosteh, mišicah in glavi. V petek, takoj za tem, ko sem se zbudil in pretegnil v moji tiny postelji v Grazu, sem začudeno ugotovil, da imam pravi pravcati heksenšus. Moja glava se je v levo stran lahko premaknila za maksimalno tri centimetre, ChiChi pa je ravno prejšnji dan celemu klasu naložila tono in pol dela, tako da sem bil rahlo zživciran in tečen. Šel sem v lekarno, nabavil za 30 evrov tablet in krem, se odvlekel domov in preizkusil vse; seveda brez uspeha. »Maybe tomorrow...« Riiight.

V soboto sem se vseeno nekako prisilil vadit in si prisegel, da če mi začnejo iz oči tečt solze, da bom ljubico odložil, se vlegel na posteljo in si cel dan »praskal jajca«, kot bi to povedala moja matka. Malo prej sem se nafilal s tabletami za sproščanje (zategnjenih) mišic, pa tudi tistimi proti bolečinam in molil, da po petnajstih minutah ne bom fasal živčnega. Recimo, da je treba po novem tudi za (lepo) glasbo potrpeti, ok?

gremo ga (za)žurat...

Di-vaa je bila že ob prihodu kar prijetno razpoložena in očitno se je obilno obiranje strun čez poletje splačalo, saj sem uspel sproducirat dve prav lepi uri in v zameno dobil bravo s strani moje ljude Silvike. Delala sva Khachaturianov tretji stavek (sva ga kar s klavirjem vžgala, čeprav ji ga nisem še nikoli prej igral), pa Ysaÿejevo drugo solo sonato, vprašal pa sem jo tudi za par for pri Passacagliji (Händel-Halvorsen), ki naj oz. jo bova z Marušo izvajala v sredo v Lipici. Zdaj pa hit poklikat vse, zvočnike do konca, and enjoy.

Za kurjo polt po celem telesu (ja, veliko je takih stvari v klasiki!?! lol) pa vas povabim, da stisnete play here... Not a big concert piece, but simply beautiful.

Drugače pa nas je Silvia (ki sicer kdaj odide, a se vedno vrne in nas ne zapusti... lol) po zadnji uri v četrtek peljala na večerjo, tako da smo se malo nasmejali, čenčarili, spet debatirali o novih programih, vmes pa ji je še uspelo malo rugat newbieje in nas, stare sablje. Spili smo dve flaši vina, se prijetno spitali, nato pa se (nekateri opotekaje... seveda je govora o aziatih, lol) odvlekli domov.

včasih je življenje z njimi lažje... lol

Jutri priletim v Slovenijo, kjer bom z malo nadrkaval Passacaglio, šel na kak kofe (z Nataško!?!), v sredo (hopefully) odigral dober koncert, v četrtek pa se že vračam v mojo ljubo sobico glasbe in modnih strani, saj imamo vaje za koncert v nedeljo. Ni kaj, meni pa res ni nikoli dolgčas.

Ko dobim keš, se moram podnujno na novo oblečt (ste vidli kake lepe stvari se sprehajajo po modnih brveh Pariza in New Yorka?!?) in obut (I got my eyes on these perfect Boss shoes), pa eksterni disk kupit, hrano in.... Ermmm. Mislim, da bom na koncu še vedno v starih, raztrganih kavbojkah sedel pred počasnim inu štekajočim kompjutrom, za katerim bom prav nemarno čvelil Sparove tortillas.

Trenta in Wiener Schnitzel

2008-10-04T17:45:00.007+01:00

Let's rewind a bit again. Moje »poletno izobraževanje« se s prihodom v Klagenfurt nikakor še ni končalo. Ko sta me stara dva pobrala sem ju vse do Kranja zabaval (?!) z obnovami dogodkov v mesecu odsotnosti. Seveda nista sledila vsem imenom, zanimivostim, čenčam; daleč od tega. Mislim, da sta me nekje med bivšo carino in Tržičem kratko malo izklopila in mi samo vsake toliko prikimala, se spogledala in se verjetno mislila nekaj v smislu: »Does he ever shut up?!«

Ko sem nekaj čez pol drugo stopil v svojo sobo, sem navdušeno ugotovil, da me na postelji čaka kup not z Dunaja, ki bi jih moral sicer dobiti malo pred odhodom v Španijo in jih (vsaj) prebrati do prihoda domov. Čez dva dni je bila namreč v Trenti že avdicija za vodje kvartetov. Joy of joys!?! Po razpakiravanju sem se ravnodušno vrgel na posteljo in pod mojo modro Dormeo dekco sladko zaspal.

Zjutraj me je čakalo pakiranje cot, ki so bile že oprane in posušene v sušilniku (to je itak največja nategancija, ampak o tem kdaj drugič) in še nekaj tistih, ki sem jih še čistih pred mesecem pustil v omari – not much. Nato sem se spravil v dnevno sobo in do 14h (ko me je pobiral Faganel) vadil in skušal narediti vse, kar bi že moralo biti narejeno. Op.p. »Obisk« familije za par ur je enkratna pogruntavščina, saj ima človek vsaj 90 procentov možnosti, da se NE pobije in skrega z vsemi. Takoj zatem sledijo še objemi in poljubi pred naslednjim odhodom, kakšna (prikrita) pikra zadeva prileti s strani mame, potem pa si že mahate v slovo...

vsi muzičarji in Bubi

Pozno popoldne smo se s Petrom in Žigo že »vselili« v stanovanja, potegnili ven svoje violine in se zabavali z branjem in obdelovanjem not do skupne večerje s profesorji. Nekje med glavno jedjo in sladico nas je koncertni mojster Wiener Filharmoniker prosil za trenutek posluha, kjer nam je obrazložil, da nas čaka naporen teden dela in vaje, mogoče pa tudi malo zabave. And he was damn right. Tako smo se po pijači v bližnjem pubu vsi relativno zgodaj spakirali v mrzle sobe, kjer smo zakotani pod kosmatimi dekami (nekateri ob poslušanju kakovostne klasike) pričakali črno, tiho noč.

Naslednji dan smo imeli avdicijo. In oh, kako obožujem klicanje po abecednem vrstnem redu. Če ne bi imel za seboj že skoraj 21 deževnih in nič kaj pretirano cvetočih pomladi, bi šel naravnost do Mestne občine Kranj in »vzel« matkin priimek. Matjaž Sušnik... Hmmm. Anyway, najprej smo vsi, eden za drugim odigrali določene ekstrakte kvartetov, nato pa smo se nekateri preizkusili še v drugem krogu (to se vse sliši tako pompozno; ko bi vi vedeli...) in po pol ure izvedeli rezultate. Določen sem bil za vodjo Haydnovega Kaiser kvarteta v C duru. Kar simpatična muzika...

Naslednji dan, so me prosili za Marušino številko, ki je bila ta čas v Parizu na oddihu al kaj že, ki so jo baje nujno potrebovali. Profesor čelistov je to povedal nekako takole: »Dva čelista sta zbolela, tako da nam je ostal samo še en dober. Nujno rabim Marušo, da bo rešila situacijo.« Ko sem mu razložil, da sicer pride naslednji dan domov, a da nima čela, ker je v popravilu v Padovi, se je samo nasmehnil in rekel da lahko igra na njegovo čelo za pol milijona evrov. No comment. »Naj pa le prinese s sabo dolge hlače, ker je kar občutljiva zadevca, tale moj kos lesa.« lol

Ko sem mali sporočil novico, se je drla v telefon, saj so jo ravno par minut nazaj evakuirali z letališča. Tam naj bi se namreč nekje nahajala bomba, tako da so bili vsi leti do jutra skenslani. Baje je ravno v ustih imela kos dunajca (kako naklučje, a?), ko so v letališko restavracijo uleteli vojaki s puškami in jih kot ovčarski psi ovce zganjali pred »bajto«. Haha, boga Maruška (evil smile...). Ko se je malo umirila, mi je razložila, da ni vadila dva tedna in da bo »scala kri«, če pride, pa jo je veliki brat potolažil, da smo vsi v enakem zosu... Eni pač nismo dobili not, ane! lol

Trenta valley

Sledili so dnevi drkanja violine do onemoglosti, novih not, vsakodnevnih solo ur s prof. Göetzlom, komorne z Landererjem aka Rickyjem Martinom in korepeticij, večere pa smo si popestrili s kuhanjem, poslušanjem housa (enostavno smo imeli dovolj strun in prstnih redov), oldijev in šišo. Verjetno je to res edina stvar, ki jo lahko počneš v Trenti po deveti uri zvečer. So že vedeli, zakaj so nas vtaknili v tisti gore.

Kljub temu, da tokrat ni bila vpletena niti kaplja gin tonica (valda niste mislili, da bom napisal alkohola!?! lol), se je tudi v Soški dolini zgodilo oz. bolje dogajalo kar nekaj encountrov. To je pa tako, ko nabobnajo skupaj mularijo s ponoreli hormoni. Sam sem, prosim lepo, iz tega odstavka izvzet. I'm getting old and wise(r) afterall.

Na dan prvega – komornega koncerta, smo se vsi relaksirali na kavah in sladoledih, si med vajami privoščili kak(!?) še kako potreben Marlboro light 100s in se zvečer začuda kar dobro odrezali. Ne morem reči, da je bil to eden mojih najboljših nastopov, niti ne trdim, da sem bil popolnoma sproščen, but we did it. Profesorji so bili z našim delom bojda zelo zadovoljni, a mene je bolj kot vse drugo matral prihajajoči večer – solos.

Glede na to, da je kar nekaj ljudi opravilo tudi s solo delom še isti večer, je v mojem apartmaju, ki je imel (kako pripravno!?!) največjo kuhinjo in skupni prostor, zvečer vladal kaos. A kot true party breaker, sem se že nekaj čez polnoč spravil v moje prevelike hlače iz H&M-a, si umil zobe, vse dvakrat poslal v p.m. (of course I'm joking... ?!?), jih prosil (vključno z mojo malo, ki je tako ali tako vedno najbolj glasna) za razbijanje na normalni jakosti (res sem pravi foter, damn) in se odsvaljkal postelji naproti. Sicer so me trikrat zbudili, ko so prišli krast cigarete iz šteke v moji omari, a sem jih pustil pri miru, ker se jim je zdelo tako fajn, da jih »nisem registriral«. Mhmmm, yeah right. Moram pa dodat, da so po novem tudi kradljivci precej bolj uvidevni – na omari ti pustijo 79.4% vrednosti stvari, ki so jo odnesli. Ta svet postaja a better place, vam rečem. lol

4tett in "Ricky"

Zbudil sem se dobre volje. Mogoče zato, ker sem na nočni omarici našel kar nekaj denarja. Za cigarete, of course. Nihče ni prespal. lol Po zajtrku (kofetu z obilo cukra) sem se odvlekel do doma Trenta, kjer me je že čez nekaj minut čakala generalka. Seveda so vsi profesorji, kot kaki B/b-otri sedeli v vrsti direkt pred mano in si delali zapiske. No pressure, a kako že pravijo. No pa sem jo užgal in bil kar zadovoljen. Pianista sem prosil za par popravkov, a se mi je zdelo, da se je bolj posvečal občudovanju napite agave v avli kot mojim napotkom. To je pa tako, če si mlad in nepomemben... lol Ker že kar nekaj časa sledim motu – pred koncertom ne matraj ljubice preveč, sem si dan (razen ure in pol počasnega »čiščenja«) vzel fraj. Privoščil sem si obilno kosilo, debate ob kavi in sladoledu z Domnom, Petrom in Marušo, kopanje in urejanje frizure (to je zelo pomembno ja!?!), nato pa sem se vrgel v koncertne cote in se s profesorjevim lokom (20.000€ dragi moji) napotil v hudičevo žrelo.

Na oder sem prišel prekmalu, tako da sem pomahal publiki in se v smehu ritemsko pomikal nazaj v sobo. Kako naj jaz vem, da bodo norci še premikali oder pred mano!?! No ja, sem vsaj izgubil sem tisto tremo oz. strah pred publiko. Saj veste, če se smejijo, ko narediš nekaj neumnega, so kul. No ja, vsaj meni se tako zdi. Čez pol minute, ko so mi potrkali na vrata (how nice; kot da se pol idiot) sem z glavo za vsak slučaj pokukal ven in vprašal če lahko zdaj dejansko grem, nato pa po napenjanju loka 10 minut švical in dvigoval levo obrv pod sojem odrskih luči. Sam sem bil z nastopom zadovoljen. Zdelo se mi je boljše kot dobro, a opevanj s strani profesorjev pa res nisem pričakoval. Baje sem se jih dotaknil... Rekli so, da se mi vidi, da igram iz srca in da ne igram samo zase, ampak da hočem nekaj dati tudi publiki. No ja, saj se strinjam, a brilijantno pa res ni bilo. Takoj za tem, so me povabili, da v Musikvereinu ponovim solo in rečem vam, da sem v tistem trenutku malo okamenel. To je bila največja pohvala, ki bi mi jo lahko dali, zato sem tudi obljubil, da se bom potrudil, da jih bom lahko razveselil tudi tam. Yeah!! lol Poljubi in čestitke so padli tudi s strani familije in drugih poslušalcev, babici pa so se ob tej priložnosti še malo orosile oči. Močno me je objela, mi v zadnji žep potisnila nekaj evrov in mi na uho rekla, da je ponosna name. Oh ja – ta naš Hollywood...

Po koncertu je sledila poslovilna večerja, vključno z vinom, smehom in slikanjem. Wienerjem smo se z glasnim aplavzom zahvalili za možnost delanja z njimi in se priporočili še za v naprej. And guess what, nekateri smo že povabljeni. lol

Medtem ko sem čvelil ribo in opazoval prste na moji levi roki, sem se odločil, da mojo lesenko za teden dni pospravim v omaro. Mesec in pol sva bila nerazdružljiva, zato se mi je zdelo fer, da ji dam malo miru. I know I needed one.

SLIKE - FOTOS - PICS

2008-10-01T23:12:00.007+01:00

Ker želim, da čimbolje ( z menoj po)-doživite Encuentro, sem se potrudil, in skupaj sestavil en mali album, z opombami prosim lepo. Now let's just hope it works properly...

ŠPANIJA PART 3

2008-09-30T20:41:00.014+01:00

KONČNO!! Dočakali ste ga - pravi mali post. Sicer zadnji dan v septembru, ampak je pa tu; še svež in vroč. Glede na to, da sem to pisarijo ustvarjal skoraj dva meseca (slabo, I know!) sem pustil začetek, ki se mi prav dopade in je bil spisan začetek meseca na Pagu. Oblubljam, da se kmalu slišimo - I'll try my best. Pa še to - enjoy!

Sedim na balkonu s soncem oblizanega apartmaja v Novalji (podaljšan dopust – tokrat z violino in PREveliko notami of course), uživam v mediteranskem vetru in se ob ohlajenem kozarcu za symphony skušam spomniti dogodkov pred dobrim mesecem in pol v moji ljubi Španiji. Post zna biti precej dolg, na čase a bit confussing, obarvan z različnimi občutki in (nekaterim) neznanimi imeni, a čim bližji dejanskemu dogajanju oz. mojemu dojemanju te marvelous izkušnje. lol Pa začnimo z našimi črticami…

Ure violine (duuuh) z Mrs. Marcovici in Prof. Bronom

Kot že omenjeno sem imel to srečo, da sem tudi čez poletje imel ure pri profesorjih zvenečih imen. Z Zakharjem sva imela prvo uro pred Silvičko in njenim prihodom v Santander, tako da sem bil, zahvaljujoč pripovedovanjem mojih fellow muzičarjev, ki so že iskusili »grozljive« inu »strašljive« ure z malim velikim možicem, pred prvim Unterricht-om prav posran. Glede na to, da sem se zelo in še malo bolj namatral z vežbanjem kar zahtevnega programa, sem vseeno v učilnico šel s povzdignjeno glavo. Posran, a pokončno… lol

Na prvi uri sem mu igral Polonaise brillante, ki sva ga z di-voo herself po Klassenabendu pripravila še malo bolje (da ne bi ravno tipu bral novih not in bi me vprašal, če je to Candid camera, ane). Stresla sva si (prešvicano) roko, seznanil me je s svojo (super) pianistko Irino Vinogradovo, se usedel v stol in zaklical ACTION. »No pa poskus'mo…« Devet minut in nekaj sekund nastopanja kasneje (zahvaljujoč živčnosti sem igral malo hitreje, op.p.), je tip vstal s stola, rekel nekaj v smislu »Bravo, zelo stabilno in super ton… Now let's work and make it even better,« me potrepljal po rami, nato pa vzel svojo pimped out violino in me naslednjo uro in pol gnal do konca mojih sposobnosti. Švic much? Ermmm… Ko sem še isti večer izvedel, da naj bi v bistvu imel vsak lekcijo 45 minut in da sem v bistvu folku održl ure, me je pogrelo pri srcu. lol Saj vem, zdaj si vsi mislite »Koja prasica!«, a nije bilo mišljeno to baš tako. Bil je zgolj znak, da si tip ni ravno mislil, da sem zadnji luzer. Good feeling indeed.

Takoj naslednji dan zjutraj sem dobil msg moje lepe profesorice, kjer me je spraševala po vtisu ure z njenim rivalom slash prijateljem. To je bila namreč vsebina sms-a - »How was it? S.M.« Some people… lol Saj si lahko predstavljate; dva profesorja z visokimi profili, glasbena mafija po domače, sta tukaj učila tudi študente drug drugega. You never know… Ampak sem jo potolažil že dan kasneje, ko sem ji na najini uri pokazal vse kar mi je povedal in je ugotovila da so ji (nekatere) stvari celo zelo všeč. Seveda NE vse, duuuh.

the gang - with some IMORTANT caracters missing

Do konca mojega španskega »obiska« sem imel z vsakim še po dve uri, Bron pa mi je dal še dve dodatni. Povedal je nekaj drugačnih stvari, mi pomagal z usmerjanjem pri novem programu in mi na koncu zaželel vse dobro in me pohvalil pri Silvii. And yes, I was very pleased; Me gusta mucho. Tip je definitivno vreden superlativov in v velikem zaslužen za nagrade svojih študentov na največjih tekmovanjih, a za mojo (včasih) noro ljubiteljico psov in Louis Vuittona, pa ga ne bi zamenjal. I just love her. lol Med drugim tudi zato, ker mi je (po messageu!?!) polepšala teden, ko je po zadnji uri napisala nekaj, za kar menim, da je najbliže pohvali, ki jo bom od nje kdaj slišal. Cheesy stuff, never mind…

Silvika in njen »problem« z violino

Od kar je prišla v Španijo, je jamrala, da je z njeno violino nekaj narobe, da ne zveni in da nima več njene barve in tona. En večer (ravno ko sem bil že zmenjen za gin tonic night out s fun circlom– o tem malo kasneje) pa me pokliče in prosi, naj pridem v njeno hotelsko sobo, da bom poslušal, če je violina res TAKO zanič, kot se njej zdi. Seveda sem še isto sekundo, ko je vrgla dol slušalko klical družbo, jim razložil »problem«, se zmenil za rahlo do pretežno zamudo ali pač raincheck, skočil pod hitri tuš (človek ne bi rad ravno prismrdel v hotel s petimi zvezdicami) in se po petnajstih minutah pregovarjanja s samim seboj (problem je tičal v odločanju med taxijem ali peško) podal na pot (cca. 20 minut) po vročini v hrib – peš… z violino. Toliko o svežini…

Ko sem under-dressed prilezel do vrha stopnic, me je prijazni postrešček (mojih let) nasmejan pozdravil in me vprašal kaj tam iščem. Pa je Matty povedal, da gre na obisk k svoji divalichious profesorici. Napotil me je v dvigalo in tam čakal toliko časa, dokler mu nisem v roko stisnil 1€ za njegovo prijaznost. Pod'n! lol

Spain won

ChiChi me je na vratih pričakala v trenirki (sicer Dsquared2), tako da se v svojih raztrganih kavbojkah, črni srajci in papučih niti nisem več počutil kot popolni outcast. Bila je čisto vzhičena, kri ji je butnila v glavo in jo obarvala bledi obraz, povabila me je na kavč me prosila za violino and the fun began.

Naslednjo uro in pol sem poslušal »vrlo loš« zvok violine in se spraševal zakaj sem pravzaprav tam. Instrument je zvenel kot fakin' del Gesu, a ona je še kar cmizdila, se pizdila (I just love bad words in French) in spraševala po mojem (strokovnem!?!) mnenju. Jaz sem ji že po Beethowen, Brahms in Tchaikowsky violin koncertih (katerih segmente je btw odigrala tako, kot da bi poslušal cd-jko… Merde indeed! lol) povedal, da ima huge in čudovit ton, da sve zvuči a perfektno, ampak očitno še ni bila zadovoljna. Sicer je priznala, da odkar sem jaz prišel kao malo boljše zveni (zjutraj je bojda zvenela, kot da bi bila pod vodo. Riiiight…), a to še ni pomenilo, da je malega privat koncerta konec. Sledil je še cel Souvenir de Florence (v katerega sem se v tistem trenutku zaljubil in si preko interneta že nabavil note), potem pa je končno pospravila leseno zadevco v kufer, še malo pojamrala, nato pa se posvetila meni, najini buteljki vina in debati do pozno zvečer. Nekaj pred polnočjo so me klicali že rahlo opiti frendi iz našega puba in spraševali, če si služim novo violino ali zgolj free lessons. Packi! Da bi se izognil nepotrebnim govoricam in zajebavanju naslednja dva tedna, sem se par minut kasneje, tudi prijetno tipsy poslovil in se ji zahvalil za prijeten večer, ona pa meni za pomoč. Erm, that's what she said at least...

Agnieszka & myself

The gang aka The fun circle

To ime smo si podarili sami. Pravzaprav je Evelina (katero sem po njeni iztečeni izmenjavi v Grazu prav pogrešal) enkrat sredi coffe break-a izjavila, da smo pač skupina tako cool ljudi, da je prav vesela, da smo se našli. In oh, kako zelo je imela naša sexy blondinka modrih oči prav. Predstavljajte si, da pridete v novo okolje, kjer ste po možnosti še (kot Matty himself) edini »predstavnik« iz ex yugo naveze. Človek si enostavno mora najti par ljudi, ki so mu vsaj približno prebavljivi in zanimivi, tako da gre lahko z njimi na kakšno večerjo ali pa se ga nabutat v najbližji cocktail bar. Če pa imaš to srečo, da klikneš z desetimi (včasih tudi 15-imi) umetniki, ki so poleg somišljenja in witty smisla za humor še odlični glasbeniki in žurerji… fasten your seatbelt and prepare yourself for a ride of your life!

Večerja/pijanica v hotelu Royal

Glede na to, da ima Paloma preveč denarja, ni čudno, da smo bili udeleženci festivala povabljeni na večerjo v lovely Hotel Royal. Predjed, pa še ena velika, sijoča und visokokalorična glavna zadeva, alkohol v litrih, torte, sladoled, peciva, sadje... malo za tem pa (pijana) predstava ChiChi in našega dirigenta, ki sta se se v ritmu (?!) guncala na Dionino temo iz Titanika. Slabo... lol Smo se pa definitivno nasmejali – opletanju di-vinih las, širini (govora je o trebuhu, op.p.) Csabe, pijanosti ostalih profesorjev, ki so se jima nekaj minut za tem na Proud Merry pridružili. Človek bi mislil, da znajo glasbeniki plesati... No, da ne bom komu delal krivice – na plesišču je bila natanko 5 in pol dobrih plesalcev. lol Nekje med drugo in tretjo uro, se je »di fan srkl« odsvaljkal domov, saj nas je v the usual baru še čakala proslava rojstnega dne noch eine kolegice. Žur do jutranjih ur = zagotovljen.

the kiss almost looks beleviable lol

Poslavljanje ali solze so tekle v potokih

Mesec v Španiji je bil enostavno perfect. Nova poznanstva, novo znanje, VELIKO preigranega programa in še več koncertov. Ni čudno, da smo se en na drugega kar navezali. Torej, če seštejemo ena plus ena pridemo do zaključka, da smo se ga zadnji večer konkretno utolkli in poskušali v alkoholu takoj po koncertu utopiti svojo žalost pred yet another slovesom. Ne bom lagal – najbolj me je potolkel odhod moje Agnieszke, stare sablje iz Graza, ki me je tokrat »zapuščala« za vedno. Njena izmenjava se je končala, tako da je bil scenarij sledeč. V rahlo za-gintonic-aniranem stanju sem jo okol pol tretje (u jutro) pospremil do avtobusa, kjer sva se natanko 17 minut objemala in poslavljala. Čez par minut pa se je že s prvega zica avtobusa naslanjala z dlanjo na šipo, ki sem se je z druge strani dotikal tudi jaz. In ja – jokala je ko dež. Ko so se mi ravno orosile oke, je avtobusar prižgal luči in naju rešil »trplenja«. Saj vem - inzulina!!

Sledil je še rahel škandal (lizanja in šlatanja) na klopci 15 metrov stran od vhoda v naš quasi samostan, pri katerem sem bil zaloten zgolj s strani parih fellow musicians, ki so bili tako ali tako v takem stanju, da si verjetno mislili da si vse skupaj le domišljajo. Ok, enough details! lol

Na dan odhoda, so me zjutraj klicali z Lufthanse, da je moj fancy let skenslan due to štrajkanje v Nemčiji. AAaaaAAA!! Klici in psihiranje tistim na slušalki na drugi strani v naslednjih minutah (ki so me sicer stali 70€!?!) so pripomogli h končnemu rezultatu treh letov; Santander-Madrid-Wien-Klagenfurt.

kiss for good night - disgusting, I know lol

Na letališčih sem preživel vsega skupaj 14 ur in se na koncu ves zmahan in napol prisoten, še poln vtisov (in alkohola v krvi) v Celovcu vrgel v objem staršem, ki so me tokrat celo uspeli pričakat on time (mind the sarcasm). Brez rož in brez bonboniere...

París, vročina in zamašena ušesa

2008-07-11T16:00:00.006+01:00

Ker so naši vrli organizatorji poskrbeli za zgodnji(?!) začetek dneva (naravnost ljubim vstajanje ob 5h...), smo se v stilu pohoda zombijev sprehodili po klancu navzdol (s ptljago in inštrumenti), ter se z busom odpeljali do miniaturnega letališča v Santanderu, kjer smo si po 'Oh kako ugodnih' cenah privoščili zajtrk (kavo in neko pecivo) in se nato v privat (prosim lépo) letalu odpeljali v Francijo. V zraku smo uspeli zrugati in v smeh spraviti celo posadko, ki je prav zagreta delila napotke za pripenjanje pasu, uporabo maske in vse tiste pametne napotke aka 'Kaj narediti' če pademo dol. Ja, ker jest bi se res najrajše pripel na zic... Anyhow – posnetek of what was actually going on lahko najdete na youtube-u.

Od prihoda na francosko letališče do dejanskega mesto baretk smo potrebovali natanko uro in 21 minut. Promet je bil (kot ste verjetno že ugotovili) precej(!!) gost. Po nastanitvi v 4**** hotelu (in hudo dobrem kosilu) smo se po hitrem postopku spravili na podzemno in nato v CENTER-center. Imeli smo natanko dve uri in pol, zato kaj več kot Louvra in Catedral de Notre Dame nisem uspeli videti, smo pa si vzeli čas za kavo in ogled trgovin z živalmi, kjer je malo manjkalo da si nisem kupil pesetino. Geeez, kako pa to grozno zgleda. Cca. 40 psov in še malo več mačk, v steklenih prostorih, kjer so si prostor delili po dva ali pa tudi tri. Da ne govorim kaj se zgodi, ko nekdo kupi enega. Žalostno.

nice one...

Ker imam srečo, da sem obkrožen (z več ali manj) normalnimi inu zanesljivimi ljudmi, ki (mi) znajo reči ne (a začuda alkoholu ne znajo!?! lol), sem bil (na silo) odvlečen iz tretje pet store, saj se nam je že prekleto mudilo v hotel. Ob 5h je namreč odhajal bus do Salle Pleyel, kjer smo imeli ob 20h koncert. Sledila je gona po pozemnih, švic, psihiranje, 18-sekundna 'prha' v sobi, med tem pa sem se sam še uspel politi s kofetom. Titsti, ki poznate mojo škorpijonsko stran, si lahko predstavljate, kako lepo sem gledal. Ampak takoj, ko sem skozi okno avtobusa opazil Eifflov stolp, sem se umiril, začudil in za-ljubil. Nasploh nisem potreboval več kot 10 minut, da sem ugotovil, da se ne bi čisto nič pritoževal, če bi mi kdo (kdaj) podaril kako konkretno stanovanje v mestu ljubezni. Well – there's hope...

Pred Pleyelom smo si privoščili pravo pariško caffe-latte, ki nas je (uboge muzičarje) stala nekaj več kot 5€ po glavi. Jah, eni si privoščimo... lol Nekaj minut za tem smo imeli generalko, which sucked hairy balls. Resnično slabo! Ampak dirigent (g. Ashkenazy himself) se ni pustil motiti, bil večino časa zelo skuliran in up-beat. Verjetno je vedel, da smo bili utrujeni od prejšnjega večera, ko smo imeli koncert v Santanderu, pa tudi vožnje itd. Sam sem uspel med drugim v hotelu pozabiti oba(!!) črna metuljčka (ki so sicer obvezni del naše oprave), zato sem bil še posebej cvetoče volje.

Al Pacino (conducting)?? NOT really...

Po parih dimih, ogrevanju in čekiranju (belega metulja) v ogledalu, smo se odvlekli proti odru. Po prvih parih notah (solistke) Mayuko Kamio, sicer zmagovalke zadnjega International Tchaikosky Competition, smo vedeli, da tega večera še dolgo ne bomo pozabili. Dvorana je bila nabito polna, vzdušje enkratno, drugi del (Mahlerjeva 1. Simfonija) pa je bil samo pika na -i. We killed it! Po 15-minutnem aplavzu, smo se odsvaljkali z odra, na hitro preoblekli, skočili po puloverje v hotel (kurac pa tako poletje!!), nato pa šli proslavljat Olgin rojstni dan. Close friends only, lol. Po 8 buteljkah vina, nekaj cocktailih in pirih, siru, solati in drugih dobrotah, ki so nam jih ponudili, smehu, slikanju in uživanju nas je natakar lepo prosil, če bi se počasi spokali domov. Afterall, ura JE bila tri pa še nekaj čez. Nas je pa seveda malo pred tem razveselil še z računom za 230€... No comment.

Dve uri 'spanja', najbolj stresen wake-up call v mojem življenju in 2 kavi later, sem se v družbi vseh ostalih (začuda noben ni obstal nekje med hotelom in našim drugim domom aka pubom) zopet znašel na avtobusu. Ledna klima na letalu in 35 stopinj par ur kasneje v naši Španiji, and we felt great. Went to the beach, se za par sekund vrgli v morje in si (razen parih ur vaj popoldne) vzeli a day off. Vse lepo in prav, če se ne bi naslednji dan zbudil z zamašenimi ušesi, smrkljem in bolečim grlom. Sedaj kiham, kašljam, se davim, predvsem pa vadim – ko pravi mali idiotek. Zadnjih par dni je bilo resnično norih. Bus ob pol 9h do konzervatorija, vadenje in ure do 5/6h, kak čik break in lunch za tem, potem pa koncerti zvečer in druženje v najbližjem pubu. It's fun!

Jutri se začnejo ure z Zakharjem Bronom, 11ega pa pride v mesto our fav. di-vaa, tako da se mi zdi, da bo še zanimivo in se sprašujem, kaj še kar iščem iščem na laptopu... See ya!

and that's where I sunbathe

popravek: Ker ja ta bogi mali postek tako dolgo cakal na uvidenje luci, se je med vsem tem zgodilo se marsikaj. Kot vidim, smo ravnokar izgubili sumnike (damn internet caffees), med drugim pa sem imel tudi ure z Bronom in Marcovicijevo, solo recital v Torrelavegi (na katerega sem zacuda zelo ponosen), koncerte s komornimi skupinami, vaje z Irino Vinogradovo itd.

Danes sviramo v Palacio something something v Sali Argenta s septetom, pa se pomagam v orkestru, ki spremlja solista - ChiChi in pa Sellenbergerja na violini (obvioulz) in oboi (ex solo oboist Berlniske filharmonije). Ne smrkam vec (samo se kasljam, ja), danes pa si bom celo vzel cas zase in se odvalil do plaze, tako da - can't wait.

Upam, da uzivate poletje - I sure am! Hasta luego (?!)...

ESPAÑA part I.

2008-06-30T23:32:00.004+01:00

Od ponedeljka naprej sem se (po žuranju in relaksiranju v Ljubljani) posvečal komu drugemu, kot moji crazy inu disfunctional familiji. Oh, I love them so! Obešal sem perilo (3x SAM poln stroj; in ja – mati si je pred parimi leti privoščila tistega, v katerega lahko nabaše 6 kil perila. Joy of joys! Ampak sem bil dušca, ker je bogica zaspala na kavču in sem se potrudil. Kako že gre – prvič, zadnjič in nikoli več?lol), zlagal štumfe, spodnje gate, tudi tangice (veselje ali pa raje navdušenje ob ravnanju z 'intimites' lastne sestre in majkice je res nepopisno!?!), smo se pa uspeli tudi precej pogovarjati, si (skoraj da) NIČ it iti na živce, se smejati, hoditi na kave (z malo, obviously) itd. In lahko vam rečem, da sem bil prav vesel, da sem jih po dobrem mesecu videl. V četrtek smo skočili še do Preddvora, kjer sem na novo osvojil srce moje male Larice. Ta dekliček (ki me bo, kljub temu, da je doživel samo dve pomladi, prav kmalu prerasel) je nekaj najbolj cute na tem svetu. Saj ji to vedno povem. In ne, ne bo princeska ratala zaradi tega. Afterall – she sees me once every month!?

Po prešvicanem pakiranju (kurac pa ta slovenska klima!) sva se z Marušo pred mojim mesečnim 'kenslanjem', kot je moje WORK-related potovanje poimenovala sama, odvalila po klancu navzdol na boy/school/love/cigarettes-related chat na Teraso. Bečan naju je (seveda) moral skenslat due to friends with higher status (lol), za kar mu je seveda oproščeno, glede na to, da sem isti dan sam skenslal mutual ogled filma v Koloseju, za katerega smo bili zmenjeni že teden prej. I just wasn't that into Angelina... al kaj že.

Tresenja, vibriranja in kričanja (vsaj tako se je slišalo ob tisti uri) Kristine Kovač ob 3.15 A.M. ne more prekositi nič. Or so I've thought. Minuto in pol za utišanjem pobesnelega telefona, je v sobo pritacal (pre)glasen foter, prižgal luč (se z njo 20 sekund igral disco!?!) z mene potegnil prijetno toplo rjuho in me opomnil, da morava biti čez uro in pol v Klagenfurtu. Let's to this onda...

Ovinki nikoli niso bili moja stvar, tako da sem zajtrk (par požirkov soka, ki ga je vmes daddy še nekako uspel politi po mojih hlačah, in košček zobne paste, ki se mi je pripopal za zgornji desni modrostni zob) komajda zadrževal v trebuhu. But we made it, nontheless. Na poti od centra Celovca do letališča sva se sicer dvakrat že hotela obrnit, ker se nama je zdelo nesmiselno in neverjetno, da bi kdorkoli postavil letališče v tako šumo, ampak sva se po gledanju koruze zadnje tri kilometre le (na glas) razveselila table za Kärntner Flughafen.

V Münchnu sem imel dve uri časa za sprobavanje novih parfumov (kupil si bom, sicer že starega, Diesla Fuel for life), ogledovanje sočnih špegelc (za katere sem se doma zlagal, da so mi bili ukradeni, čeprav sem jih nekje pozabil oz. jih založil), avtomobilov, ki si jih nikoli ne bom mogel privoščiti, okenca trgovine Hermes in Burberry... in ko me je (ravno nekje med evforijo in spoznanjem, da sem broke) prijelo, da bi si prižgal en čik, sem zagledal tisto čudo. Kurnik-like zadeva, v kateri so se kot piščanci gužvali nikotina potrebni popotniki. Ob pogledu na tisto žalost sem se odločil, da bolje, da prišparam dim (in pljuča) za kak drug prostor in čas.

V Bilbau smo se srečali z večino udeležencev Festival Encuentro de Musica y Academia de Santander in v senci (z občasnimi sprehodi po žgočem soncu) tri ure čakali na avtobus, ki nas je nato po natrpani avtocesti odpeljal do Santandera. Sprva se mi je mesto zdelo nekaj podobnega skrpucalu od Trsta, a me je sprehod zvečer (po nakupovanju hrane, vadenju, spoznavanju vseh nun v internat like zadevi, kjer bivamo {toliko o luksuzu}, pregledovanju urnikov in pitanju) le streznil. Mesto je super cute, da o ljudeh ne govorim. I'm such a sucker for Spain... Ljudje, glasba, sonce, vonj po morju (in ribah... lol), kafiči, restavracije, trgovine, sieste. Zna se zgoditi, da bom kljub natrpanem urniku preživel tu prav enkraten mesec. We shall see. Do takrat pa se morem še zmisliti, kako bom pristopil k ljudem, ki jih bom moral do nadaljnjega gledati. Dve dečvi mi gresta že močno na živce (what an idiotic laughter), imam kul cimra iz Londona (speaking of things I fall for – accents!!), Agnieszka je naspidirana in nasmejana kot še nikoli, večina ostalih pa je bol tihih, rastlina-like bitij. Ampak nič skrbet – baje imam appealing personatlity. WHAT?!? I've been told... lol

Pa buenos noches ali pač dias. Kdo ve kdaj bom to postal – internet je drag!

op.p. ZAMUJAM DAN IN POL... tako da dodam samo to - ESPAÑA, ESPAÑA, ESPAÑA!!!! Žur po zmagi je - zmagal. Trg sredi Santandera, zastave, avtomobili, hupanje, ples, pijača, petje... posledična izguba glasu in občutka za čas in malo kasneje svalkanje domov (v klanec GOR!). Danes pa 7 ur vaj z orkestrom, kasneje pa 'piknik' na plaži, kopanje in končna ugotovitev, da sem v pičlih dveh dneh spoznal par res kul ljudi. And I feel like I'm here for the past month... Funny (wit en frenč eksent) . Zdaj pa je pozno, zatorej - let's go w krevet!

buenos noches*

koncert, umazana posoda in presneto težek kovček

2008-06-20T09:35:00.008+01:00

Koncert orkestra prejšnji teden je bil presenetljivo dober. Z manjšo izgubo smisla za ritem v pihalni sekciji, nekaj fauš notami, ki s(m)o jih zagrešili štrajharji in do gat premočenim dirigentom (to sem citiral, op.p.), smo po lepem Straussovem Terzettu iz Rosenkavalierja le priplavali do konca večera. Rektor se je sicer nekaj hudil, ker so se določeni člani orkestra spuntali, da za 30€ po glavi (upam, da se vam ne zdi, da berete živinske oglase v Slovenskih novicah) pač ne bodo snemali CD-ja naslednji dan in ga je zaradi tega moral črtati s TO DO liste. Nič bat – je tudi A-list gospod prišel na svoj račun, ko si je dal duška in nam napisal »tisto prijetno pismo« nekaj dni kasneje... Not very important, not very interesting.

V petek sem spal kot ubit – do pol 11h. Ker sem bil ponosen sam nase (že zelo dolgo namreč nisem spal več kot 7 ur), sem se najprej počastil z dvema velikima kavama in lepim številom Marlboro lights feggotov (proper English, my firends... lol) na okenski polici moje kamrice, nato pa dan preživljal v znamenju violine/žlice v roki; vadil sem program za Klassenabend in ure z mojo locco ChiChi in se posvečal lončku Magnifico sladoleda (edini stvari, ki sem jo v tistih dneh spustil po grlu). MMmmmm...

ChiChi today. At 58... Jealous much? lol

V soboto sem že zgodaj zjutraj obletaval trgovine po Grazu s Cirilom, s katerim sva se (tako kot se za meni »Oh, kako ljubo« mesto spodobi) po treh urah razočarana odsvaljkala na kafo v M1. Sicer sva našla nekaj stvari, ki so bile všeč enemu, ali drugemu, a so bile unfortunately tako ali drugače izven najinega dosega. Srebrno-črna gladka kravata z logom Johna Richmonda (to die for), usnjena jakna (zgolj 2130€!?!) from D&G, pa Pradina sleek obleka, ali pa enostavna dolga majica od Armanija (katero si bom mogoče vseeno enkrat kupil). In valda, da govorim o stvareh, ki so bile všeč meni – duuh. Ciril si je še iskal neke natikače a na konce ugotovil, da najbolje, če denar zapraviva na sladoledu. Smart boy!

Do konca vikenda sem uspel še izgubiti nekaj odvečne maščobe (stress related story), vaditi staccato in nižat intonacijo na violini (damn orchestra!?!), se dvakrat sprehodit po dežju in en cel večer furat suffer, ker me je lastna familija čisto pozabila. Pa je tudi to minilo...

V ponedeljek je v mesto priletela di-vaa, tokrat v spremstvu sina Aima as well as her already known BFF 'Dojna in Luis Vuitton'. Odeta v nove dizajnerske cote (dayum! Mi bi tud...) se je s psom v eni in violino v drugi roki prismejala skozi vrata sobe 3.12. Seveda jo je dobra volja minila par sekund za tem, ko je Fabiol iz kovčka potegnil svojo ljubico in poskušal pokazati kaj vse se je naučil in navadil v preteklih dveh tednih. Not much... Sem omenil, da mali leti naslednji teden nazaj v Albanijo? In ja, prav ste uganili – not commin' back. Shit happens.

It's over. Let's celebrate!

Zvečer je ChiChi nekaj časa namenila tudi meni in mojemu programu, me malo pohvalila, malo nadrla, dala nekaj dobrih idej in rekla, da sem bil pridn. Damn right I'm a good boy! lol Naslednji dan je bil precej podoben, malo učil, vadil, pospravljal po sobi imel vaje na šoli, uro s Chaom, se zvečer videl s sošolci in ob piru pogledal nogometno tekmo (kdo je igral v torek? Francija in Italija, ne? Precej dolgočasen fuuutbal....) in se spakiral domov nekaj pred enajsto.

Včerajšnji dan pa je (na žalost mene, mojih sosedov in peščice mimoidočih) minil v znamenju že omenjenega staccata, obratov v takšnih in različnih ritmičnih načinih, pucanju not, ipd. Seveda se je vse skupaj dogajalo po generalki v Auli (ja, v nemščini to pišemo z VELIKO! lol), katere posnetek mi ni bil preveč všeč in zaradi katerega sem si zadal nalogo aka operacija:dober koncert!

Pred odhodom na oder, nekaj minut za tem, ko mi je Silvia predlagala, naj ne kadim preveč (ker baje ni dobro za pretok krvi v prstih leve roke... Riiiight), sem bil, zaradi meni še neznanega razloga, precej živčen, a minutko za tem, ko sem stal na odru sem se počutil, kot da sem tam doma. Vse skupaj sem v 90% izpeljal tako, kot sem najboljše lahko, so pa seveda se Stellen, ki jih bomo pred kakim recitalom ali pa tekmovanjem še vedno drkali do onemoglosti. 'Bravo' publike je po zadnjem akordu vedno lepo slišat, Marcovicijin 'I'm really, really proud of you' pa še toliko bolj. V splošnem sem s svojim nastopom kar zadovoljen, kar tudi pojasni dejstvo, da poslušate (če ste ugasnili, vas je lahko sram! lol) THE live posnetek s koncerta. O naši vrli Birgitki pa v tem danem trenutku ne bi zgubljal besed. Jo je Aimo po koncu dal na off. Do you get it? Na off. (matr sm glup)

let's soak up the sun...

Po obilni večerji v Fontani di trevi, kjer smo med drugim prekomentirali napake in dobre stvari vsakega (fun!?!), govorili o novem programu za vse v klasu, pa o nogometu, fashionu in drugih življenjsko pomembnih stvareh, smo se malo (?!) opiti, predvsem pa napitani kot velikonočni zajci odvalili vsak v svojo smer, se malo prej izljubili, poslovili in si zaželeli lepe počitnice.

Danes sem po pomivanju posode preteklega meseca (ne vem, od kje se je je toliko nabralo – saj nisem nič jedel!?!), pakiranju in prihajanju k sebi nekaj čez eno po stopnicah odvlekel kovček s polovico moje telesne teže na Hauptbahnhoff, nato pa se uspel obenj malo kasneje spotakniti še na vlaku (sem vsaj ugotovil da znam še vedno sočno preklinjati. Mami, za te lekcije ti bom večno hvležen, lol), kjer sem med drugim spoznal dva simpatična Ameriška Indijca. Funny accents...

Do nedelje si bom vzel fraj. Ljubljana, upajmo da sonce, prijatelji, kave in pogovori. Loving every second of that. Verjetno bom čez vikend več ali manj hammered, tko da če koga na cesti ne prepoznam, naj mi prosim oprosti – ne bo nalašč. It's a condition (lol); če oz.ko je Matty res pijan se slika (in the head, ja. Prav ste ugotovili) začne pacat. Easy as that. No, pa saj ne bomo pretiravali, ampak lepo povprečje je pa tudi treba proslaviti, ne?

it's time for adventure...

I wish you all a hot summer. Tako ali drugače...

Če pa vam postane dolgčas, se kdaj oglasite v Matty's world-u. Se bom potrudil in ga vseeno malo bolj pogosto ( kot lansko poletje) updejtal, na novo opremil, zamenjal zvočno kuliso pa še kaka fotka iz Pariza zna gor prileteti.

Enjoy!

egotrip, italian(!) capuccino in nujna potreba pa novih cotah

2008-06-11T18:23:00.008+01:00

V Grazu sneži. Ne vem, katera drevesa tako rada cvetijo ravno v tem času!?! lol Cvetki, ki jih je vsepovsod preveč, se preganjajo po zraku, pristajajo v očeh, kavah ipd. Ampak se ne pustim(o) motit. Saj jih v kratkem prizemlji (literally) dež, ki se z modrega neba usuje na razgret pločnik. Vreme je (kot ste verjetno ugotovili) naravnost fantastično (?!) za sprehod/tek domov z vaj orkestra, na katere due to a look out of the window (kdo pa še posluša vremenske napovedi??) way too early in the morning seveda ne neseš marele. Še dobro, da so (bile) le te toliko boljše; pravzaprav pravi ego booster. We'll get to it...

girls and high heels - mistery

U ranu zoru sem se z glavo veliko kot Brazilija odsvaljkal iz prijetno razgretega zavetja mojih dišečih rjuh pod tuš. Zahvaljujoč mrzli vodi, je opravilo trajalo natanko štiri minute, nato sem si privoščil nekaj požirkov fasten joghurt drink-a z okusom maline, si skrbno skrtačil zobovje, 20 minut stikal po omari z oblekami (kljub temu, da je PRAZNA - laundry day...) in na koncu nase navlekel staro inu grozno, široko srajco, ki je sicer nase ne bi navlekel četudi bi mi šlo za življenje. What a man's gotta do... nccx nccx

Ker je Alina imela zdravniški pregled (beri prejšnjo noč žurala na Dunaju), sem danes vaje orkestra vodil jaz. Po spontanem Happy birthday-u za Karin, smo nekaj čez deseto začeli. Kaj kmalu smo prišli do dela, kjer ima Alina sama solo s pihalci; dirigent je samo pomežiknil, pa smo šli - fuck it! Po zadnji noti tega dela, je dirigent ustavil orkester in mi malo (?!) popihal na dušo. Je razložil orkestru, da to pa je kao res nekaj - da je 2. koncertni pripravljen kadarkoli odšpilat solo, čeprav se to zgodi, le če je uni drugi bolan. Zatem je pa še rekel, da sam (kot bivši 2. solo čelist) ve, kako težko se je presest na tisti stol desno od tebe in kar vse znat in vodit ljudi za sabo. Potem pa je začel cel orkester (vključno z njim) žvižgat in ploskat. lol Seveda sem samo zardel in se nasmejal, ker kaj takega od njega res nisem pričakoval; sem vedno imel filing, da me bolj NE mara kot kaj drugega. Ljudje znajo presenetit... Naslednjo uro in pol sem švical, štel in se koncertriral, da ja ne bom kaj zajebal in moram rečt, da je (z nekaj manjšimi napakami) šlo prav dobro. Potem pa me je rešila Alina, ki je (prvič v življenju I think) z ne-popolnim makeupom v že značilnih ridiculously high inu fancy stilettih priskakljala na drugi del vaj.

red is back... lol

Po vajah smo si privoščili kavo iz našega novega oh-in-sploh kavnega avtomata, ki je čist zares zelo dober. Od zdaj naprej pijem samo še Italian Capuccino. lol Nasrkal je še kak v škatli zase-se-brigajoč in nič hudega sluteč čik ali dva, nato pa smo se po hitrem postopku (enkrat takrat, ko je začelo grmeti in se je sonce skrilo za gmoto črnih oblakov) postrgali vsak v svojo smer in šli domov - vadit.

Po obilni solati z mariniranim piščem (po lastnem receptu of course), sem se spravil gnjavit program za mojo fav dii-vo, ki v mesto študentov (or so I've heared) prileti naslednji ponedeljek. V sredo imamo namreč last Klassenabend, na katerem bomo za publiko pripravili tudi presenečenje. Just an idea of ChiChi's... Could be nice. Ker pa želim, da je nice (oz. velik boljš kot to!?!) tudi moj solo in pa ura afterwards, se spodobi, da se do nedelje ne praskam po jajcih (kot bi se izrazila moja predraga mati), ampak raje poprimem za lok in drgnem po tistih zmatranih strunah. And that's exactly what I'm doing - all the time!

hate it!

Konec tedna se zna zgodit, da bom šel malo pogledat po trgovinah - ne bi mi škodilo, če bi se malo (?!) stilsko preobrazil. I'm getting borring! Nova frizura potrebuje vsaj novo majico ali dve, pa očala in (kratke) hlače, ne? Se popolnoma strinjam... lol

(no) sex IN the city, bad boy in cigareti

2008-06-09T19:39:00.009+01:00

Nekje med pobijanjem mušic, komarjev in drugih žužkov, ki se mi limajo na (od dela!?!) prepoteno čelo sem se zavedel, da zadnji teden in pol slišim samo še sirene rešilnih avtomobilov, ki se podijo po Grazu . Kdo ve – mogoče hodijo reševat ljudi, ki so se odločili(?), da ne bodo več prenašali te preklete sopare in vročine, ali pa zgolj iščejo mene, saj bi mi radi oživljali (in ne, nisem mislil oživeli!) navdih za pisanje bloga. Že cel mesec se nisem oglasil, za kar se (verjemite mi) vsako noč kesam, lol. Enostavno sem zadnje čase dal prednost stvarem, ki so pomembne tako za moj well beeing kot višino "dobrovoljnih prispevkov", ki mi jih starši na podlagi prej omenjenih pošljejo na tekoči račun. Vežbal sem kot nor, hodil na ure k tako in drugače razpoloženi ChiChi (saj ni ona kriva, da ji je enkrat tisti »zmešani voznik«, ki je zapeljal v gigantsko lužo pred vhodom Romantik hotela 25 metrov stran od faxa, zmočil nove Fendi sandale in Diorjevo krilo in jo prelevil v njeno najbolj bitchy verzijo. Shit happens...), imel vaje in koncerte s triom in kvintetom (koncert Dvorakovega kvinteta je uspel bolje, kot smo pričakovali – smo bili baje presenečenje večera; if they say so, right?), naredil avdicijo za namestnika koncertne mojstrice (prosim lépo), shujšal ene 5 kil in bolj malo spal. Ja, bilo je zanimivo, pa tudi lepo... utrujajoče in neverjetno na-jedajoče; in kaže, da bo še kar nekaj časa tako. Še najbolj hektičen pa je bil prejšnji teden, v katerem sem poleg vsega že naštetega uspel imet še po pet ur orkestra na dan. Fun indeed!

transformed or what?

Po mediocre koncertih v Gimnaziji Kranj enkrat takrat, ko sem zadnjič uspel spisat blog, sem imel z mojo ljubo Marto L. Lamovšek (o tem prvem l-ju s piko se moram še pozanimat) zanimiv dan iskanja luči in nastavljanja objektivu kjer me je Cosmo bejba herself med drugim uspela preleviti v (almost beleviable) bad boy-a. Rezultate najinega (vedno zabavnega) druženja si lahko pogledate v mojem face book profilu (če ga mate), sta pa med drugim tudi fotki v tem postu in na desni nastala tistega dne.

Večere v razgreti kamrici sem si (ožet kot cunja) vsaj poskušal lepšati z na sveže zloadanimi oddajami So you think you can dance-a (priporočam!), ali pa epizodami Sex and the city v družbi že simboličnih cigaret. Kako ironično – kar se mi ne dogaja v življenju (čeprav bi mogoče rad? lol) nadoknadim z oddajami, ali pa samo idejo v družbi Nadie predebatiram/zapijem in zakadim, ter v kratkem pozabim. And the scary part is – I don't even care anymore. Kljub temu sem odločen, da naslov mojega naslednjega bloga (ali pa vsaj tistega čez kak mesec, ko bom skakal po obali Španije) ne bo NO Sex and the city. Četudi bo stanje ravno tako (?!) – si bomo pa izmislili drug naslov...

our favorite fashionistas...

And speaking of sex (and the city). Z mojim (zadnje čase zelo zgovornim in opinionated) cimrom Cicekom lol sva si premiero tega filma, v angleščini duuuh, že teden preden je prišel v Sovenijo (očitno Graz le ni tako popolno selo za kakršnega sem ga imel. Lažem, ga imam) ogledala v Royal Uncut English Cinema. Enostavno si nisem upal (kaj šele želel) gledati nemške verzije, ker sem se bal, da obstaja možnost, da bo Carrie jodlala. Tega pa si naša SJP ne zasluži, lol. Kar se tiče filma – vsem lubiteljem serije se bo le ta zdel definitivno as perfect as it gets, tisti drugi, ki pa jim serija itak ni všeč/je ne poznajo (in jih ne razumem...??), pa ga tako ali tako ne bo -do/-ste šli gledat. Am I right, or am I right? Sam sem se tistega večera nafilal z romantiko za naslednje pet let (kolk eni malo potrebujemo, a?), sem pa obljubil družbo pri ogledu (ko bom zu Hause) tudi moji sekici, tako da – I'm screwed. Pa saj se mi zdi, da morajo nekje doma še ležati (beri skrbno inu v vrsti stati) škatle inzulina, ki jih je back then potrebovala babi...

V petek sem se, na željo mojih dragih prijateljev, ki so preleni, da bi me prišli obiskat v Graz, spet peljal s cugom v belo Ljubljano, kjer sem (vsaj poskušal) izbrisati/pozabiti na vse spomine preteklega tedna, lol. Saj je zelo veliko lepih, ampak vseeno – it was a bit too much. Pozabil sem vam še omeniti, da grem čez poletje (poleg že znanih destinacij, haha) še v París (kjer imamo koncert) inu Nico, kamor me je povabila moja ljuba Silvička. Pa saj sploh ne vem, kaj non-stop nekaj jamram; meni pa je res lepo, ne?

I'm ready for more action...

Po nič kaj pretežko pričakovanih 5 dodatnih vajah v tem vlažnem in soparnem tednu, bomo v četrtek zvečer v Grazerkongressu s Simfoničnim orkestrom KUG-a izvajali prav lep program, tako da če želite slišat tisti lepi solo Aline in Matty-ja, ste lepo vabljeni. Igrali pa bomo Mozartovo Simfonijo v C duru (better known as »Jupiter-Sinfonie«), Schoenbergovih 5 komadov za orkester (Op. 16), ter Suite in Terzett/Duett from the Opera Der Rosenkavalier by Richard Strauss.

Se vidimo.

p.s. V ozadju pa nekaj, kar me je (kljub vsemu) vedno uspelo spravit v dobro voljo... Enjoy!

noro!

2008-05-06T08:06:00.002+01:00

WAAAAAY too much going on at the moment!

Dolgo se že nisem oglasil, ker skoraj da nisem imel časa. Sej veste - Matty (kao) busy. Klassenabend vključno z mojim Griegom je bil res prav super. Sam bi mogoče lahko v prvem stavku igral z malo več domišljije, but people seemed to really enjoy and like it anyways. Po koncertu smo ChiChi presenetili z večerjo @ Hae Jung's apartment, kamor je vsak prinesel eno ali več stvari, ki jih je naredil doma (po maminem receptu). Dejstvo, da smo imeli 2 predjedi, glavno jed in 3 sladice priča o tem, da smo si za prehranjevanje res vzeli čas. Ko pa se je domov privalil rahlo (?!) opit mož naše ljube južnokorejske prijateljice, pa smo se počasi pospravili domov. Afterall, it was 2.30...

Po komorni prejšnji teden (mislim, da je bil torek...?), sem se spokal v našo zeleno deželico, kjer sem: -malo bluzil,
-se menil za koncerte (za katere še kar NIČ {kaj nič, še manj} ni dorečeno)
-pa bil sem v Trstu, kamor smo primarno šli zaradi želje po šopingiranju, a nas je ta kaj kmalu minila,
-parkrat (!!) dobro jedel in
- na sploh se imel suppa

V petek zvečer sem se odločil, da bi se že spodobilo it pogledat še mojo preljubo familijo (just in case, da me kdo drug ne bi prej videl kje v Ljubljani, lol), ki so me (bojda) po tem dolgem mesecu in pol že prav nemogoče pogrešali. Diskusije na to temo kdaj drugič, ok?

Čez vikend sem se ukvarjal s družinskim podmladkom (afterall, na otrocih svet stoji al kaj že...) pa tudi s tistimi, ki (pravijo sami zase) so že na odpad. Po dolgem sem spet (ob kavi in čikih, v sede) užival v svežem blejskem zraku in se pripravljal na dan D.

Včeraj smo namreč imeli vaje z Revisjkim orkestrom Gimnazije Kranj (kar je na orkestru gimnazijskega ja zadnje čase samo še ime, saj je v grobem sestavljen kar v akademskih krogih... BASTARDS, ane? lol), saj imamo v sredo in četrtek tisti so called Veliki spomladanski koncert. Tokrat bomo izvajali filmsko glasbo, med drugim pa boste lahko uživali (?!?) tudi ob mojem solu iz Out of/in Africa (vedno zajebem s tem naslovom...). Koncert, ki si ga boste tisti brez kart lahko ogledali (ali pa tudi prisluhnili?) v sredo, se začne ob osmi uri, a predlagam, da se v avli gimnazije nahajate malo čez sedmo, saj je vstop prost, therafore - loads of people always come (to the concert I mean)...

Če boste pridno ploskali se vidimo po koncertu.

Zdaj pa grem vadit. Danes me Bečan pelje v Graz na uri k ChiChi. Gawd, zakaj imam občutek, da mi tokrat ne bo ploskala, tako kot je 2 tedna nazaj po Griegovi sonati?? I better work (my ass off)!!

Adieu!

popravek

2008-04-22T23:12:00.003+01:00

Dear reader[s]! lol

Post pod temle, je bil spisan danes, se pravi 22ga, oz. zdajle že 23. aprila, tako da kar lepo prebrat. Ni staro (in nezanimivo)... lol

As for the music in the background - če vam ne sede, enostavno stisnite pause. Predvidevam, da bi to lahko ugotovili brez mojih napotkov, a vseeno. Meni se je komad dopadel, pa še v kontekstu je, mater.

Se vidi, da zadnje čase ne razmišljam preveč 'out of the box'. Nccx, nccx - sram me bilo.

Kakorkoli. Matty je zdelan in zaspan, zatorej - čokata zverina says lahko noč*

pleše s potepuškimi psi ali mademoiselle de bucharest

2008-04-17T20:19:00.012+01:00

Točno en teden, 3 dni, par ur in še nekaj več sekund nazaj se je pri meni oglasil Lóránt s svojim hard diskom (!?!) - baje ni našel 'ključka'... Prejšnji dan sem ga namreč prosil, da mi (preden odletim na Dunaj) prinese kako kakovostno muziko, ki sem jo čisto mimogrede v velikih količinah zasledil na njegovem kompjutru. Med 2. kopiranjem fajlov na moj že tako skoraj popolnoma zaseden laptop (fashion photos need some space/love too) je uletela še Agnieszka, ki je med grizenjem granola bara tlačila svoje cote v moj velik kufer. Ker se je celotna 'misija: prenesi datoteke na Matty's iPod' izkazala za - nemogočo, sva se z mojo ljub(k)o poljsko Nemko odločila, da bova raje lovila naslednji vlak. Skočila sva še do trgovine, si še na dnevni svetlobi ogledovala in občudovala moje nove Onitsuka Tigerce (sedaj sem uradno centless aka broke), nato pa se s prvim škripajočim tramvajem napotila proti Hauptbahnhofu. Seveda nisem pozabil niti na 25-kilsko Diorjevo torbo by ChiChi, ki se je (kljub svoji izjemnosti!) izkazala za precej neuporabno in prekleto težko. To, da sem klel, vam je verjetno popolnoma jasno.

American smile anyone?

Na poti do Dunaja sva se zabavala s sendviči, sms-i, neumnimi debatami in posnetki Elle Fitzgerald in Louisa Armstronga (ever heared the Porgy & Bess album?? I looooooove it!) . Na postaji naju je zvečer čakal Philip, ki nama je (poleg neverjetno trendish in fancy stanovanja) postregel še z nekimi Jamie Oliver style špageti, kozarcem dobrega rdečega vina in - pralnim strojem. Agnieszka je namreč po pitju soka črnega ribeza prav inteligentno (ah te blondinke...) tetrapak veselo vrgla v kovček. Rezultat - rdeče so bile (kakopak) samo moje stvari. Imam pač srečo.

Ob 3.55 naju je zbudilo pet različnih budilk, temu že tako prelepemu jutru pa so sledili še rally po dunajskih ulicah z norim taxistom, lovljenje zadnjega uporabnega U Bahn-a in malo kasneje meeting of our gang na letališču točneje pred pultom za check-in. Najbolj se mi je dopadla neka stevardesa (gospa je bila že kar v letih in več kot očitno naveličana vsega), ki je čisto nehote(?) s svojim glasnim odštevanjem minut do zaprtja 'šalterja' spravljala ob živce vse tiste, ki so še čakali na oddajo prtljage. Cute...

v 'njenem domu'

Ob devetih (v beli Ljubljani so nekateri ob istem času tolkli po budilkah, ki so kazale osem in the morning) smo se po kratkem, food-less (it's official - Matty hates cheap flights) letu znašli na Bucharest Baneasa International Airport. Sliši se lepo, zgleda pa malo(?) slabše in predvsem - manjše. Po kratkem čakanju in vdihavanju (ne)osvinčenega bencina je po nas, bleda in skuštrana, z velikimi ''M by Madonna'' sunglasses iz kolekcije za H&M, v spremstvu dveh taxijev prišla our very own - ChiChi. Kljub temu, da je bojda imela a rought night, ker 'jo je skrbelo za nas' (erm... riiiight), se je potrudila in nam nudila 1st class touring 'round the city. First impression? Prašno...

Odložila nas je v Cristman hostlu, kjer se je v 'tisti čudni šprahi' z lastnikom zmenila, da lahko tam tudi vadimo in nam do popoldneva dala fraj. Najprej smo se razpakirali; beri zložili hrano (aka bonbone, čips, tone čokolad ipd.) na mizo, ostalo pa pustili v kovčkih, saj je bila soba tako majhna, da nam drugega ni preostalo. Celoten "kompleks" je pravzaprav obsegal 5 sob, od katerih so 3 oddajali, nudili so nam free internet (med čakanjem na odprtje maila bi človek lahko doštudiral fiziko. Sem omenil, da to ni bil moj najljubši predmet v gimnaziji?), vrelec za vodo in likalnik. What else can one wish for?

Ker se nam je ta ** zadeva zdela preveč utesnjujoča, smo se spravili na ulico. Zunaj je bilo 24°C, se pravi kot nalašč za naš pohod po Calin Ion Erou Street (zgolj ulica, kjer smo stanovali, da si ne bo kdo tega zapisoval pod stvari 'to see'). Najprej smo se ustavili v menjalnici, kjer so naše lepe evre zamenjali s smešnim denarjem aka leiji. Ste vedeli, da ima vsak bankovec plastičen logo? C'mon. Takoj za tem pa smo se, ker smo bili vsi more or less jet legged, spravili v prvo restavracijo, ki smo jo zagledali. Recimo, da ni nikogar motil ne usnjen vijoličen ambient, niti adult-only pridih, ki ga je prostor definitivno imel. Sam sem samo čakal, kdaj se bo izza kakega vogala (po tleh) priplazila kakšna mična romunska princesa... I mean striptease-ta. Očitno smo pustili premalo napitnino!?!

whatcha lookin' at?

Po kosilu se nas je vseh pet violinistov naenkrat spravilo ogrevat in vadit na tistih bornih 50-ih kvadratnih metrih. Definitivno nekaj novega za okoliške prebivalce. Po dodobra pretegnjenih členkih in komolcih smo se pod vodstvom Yigonga, ki je za Stefana že enkrat igral, odpravili do domovanja g. Gheorghiu-ja. Če se ne bi dečko ustrašil vsakega usranega (potepuškega) psa, ki ga je zgolj gledal in če ne bi skakali z ene strani ceste na drugo, ker 'nas bodo drugače zavohali in lovili', bi verjetno do Stefana potrebovali celo manj časa. Kakorkoli, na vratih nas je pričakala simpatična gospa v 70-ih(?) in nas v fransoščini pospremila do dnevne sobe.

Sam sem za maestra igral prvi in vse kar lahko povem je, da me je profesor popolnoma prevzel. Pri svojih 84-ih letih, se je obnašal kot nekdo, ki se bliža abrahamu. Dal mi je polno energije, super idej, novih lokovanj in prstnih redov... Kljub temu, da sem igral še ne totalno navežbano Polonaiso, da je tip govoril v romunščini, ki mi jo je prevajala Silvia, da se me poslušali vsi sošolci, od katerih se tudi sam učim, sem bil - miren. Niti dva vnuka, ki sta se motala pod klavirjem in na vsake toliko pokukala izza sprednje noge instrumenta me nista motila. V celoti mi je dala lekcija novo mero zagona, idej in zavesti, da bo treba delat še boljše.

Po uri Yigonga smo peškali do Filharmonije George Enescu, kamor nas je ChiChi z možem povabila na koncert njenega prijatelja, čelista Marina Cazacuja, ki je s pomočjo Orchestra simfonică a Filarmonicii GEORGE ENESCU pod taktirko Myrona Michailidisa izvedel Blochov "Shelomo". Kljub temu, da je orkester igral resnično dobro, solist pa še bolje, smo vsi - od prvega do zadnjega na vsake toliko zakinkali. It was a long day afterall .

naš pes čuvaj aka gremlin

V pavzi smo prišli, do zaključka, da bomo 'di-viin home' aka dvorano, ki ji je po zmagi na tekmovanju George Enescu leta 1970 zagotovila uspešno kariero in jo še mnogokrat kasneje gostila, zapustili in se raje odvlekli čez cesto na tradicionalno romunsko večerjo. Ja, tudi tega nam ni bilo treba plačat. ChiChi je resnično poskrbela za 1a program.

Spanje na fedrih mi je bilo od nekdaj interesantno, zato se niti nisem preveč pritoževal na mojo vzmetnico. Moj jogi sucked balls, ampak sem preživel. Po dobro prespani noči smo si privoščili pošten zajtrk (veliko belega[!]kruha, različnih sirov in jogurtov), nato pa so spet sledile ure kod Stefana. The old bloke is fun, da pa 'nas vse nese' (če ne samo parkrat v IQ-ju, pa še nekajkrat v letih), smo pa ugotovili že dan prej. Silvička in Diego (beri mož) sta seveda vsemu skupaj prisostvovala, malo prevajala, snemala, slikala ipd.

Na kosilo smo tokrat odšli v Rim. Nismo leteli v Italijo, da ne bo pomote, a se samo sprehodili čez cesto do Restaurant Roma s tipično italijansko kuhinjo (duuuh), kjer smo si po sprejemljivih cenah (Romunija ni tako cheap, kot se sliši... lol) in v prijetnem ambientu privoščili al the specialties. Goody, goody indeed.

our maestro - then

Sledilo je vadenje v pajzlu, reševanje sudokuja in kajenje DJARUMa za živce, poslušanje ure od Hae Jung (s pianistko) and then - the moment of truth. Moja ura z Grieg sonato, ki je bila še precej(!) sveža, prvič sem igral s klavirjem, nikol slišal komada prej, pa še ChiChi me je malo prej napsihirala, naj (kljub temu, da tega nisem še igral zanjo) fajn igram in je ne osramotim... Hmmm, nicely put. No, the lesson was great! Pravzaprav sem igral tako dobro, da se je Silvička odločila, da bom namesto Debussyja na Klassenabendu (ki je v četrtek 24.ga aprila v Florentinersaal ob 20h - vljudno vabljeni, dragi moji! lol) igral kar to sonato. Maestro mi je dal veliko napotkov, dodatnega dela, kasneje pa sta skupaj z di-voo določila še nov program za vse v razredu. Saj veste, ker ga že tako ali tako nimam dovolj. Stefan je predlagal, da naredimo v vsakem letu programa vsaj (pazite zdaj to) za dva solo recitala. Se pravi, da lahko samo še mažemo svoje cvetoče konice prstov in molimo, da nam znese? Jajks...

Po uri, sem se gospodu zahvalil, plačal ure, nato pa smo se peške spravili do pekarne po svež kruh in pecivo, šli pregledat cene rož, ki naj bi mu jih kupili naslednji dan, nato pa se ga na našem betonskem vrtu z dvema zvezdicama ob še toplem kruhu, svežem kozjem in kravjem siru, cigaretih in družabnih igrah (ja, dejansko smo se šli pantomimo) napili z romunskim pirom. Fun night...

če slučajno kdo ni verjel...

12.ga smo se po jutranji kavi in čiku, malo debatiranja in filozofiranja odpravili na zadnje ure k že 15x omenjenemu profesorju, kjer smo se po kosilu še lepo pofotkali (saj veste, za arhiv pa to...), mu izročili šopek za 116 faking lei-ev which equals 32.7930159 € (sam ne jamčim za točnost menjalnih tečajev, ki jih uporablja računalo. Preden opravite kakršne koli transakcije, na katere bi lahko vplivale spremembe menjalnih tečajev, preverite veljavne menjalne tečaje lol). Craaazyyy!!

Po uri Hae Jung smo se še enkrat zahvalili, poslovili v 23-ih različnih jezikih in se pred bajto usedli v čakajoč kombi, ki ha je po nas poslal ChiChi's friend. Po poti smo zvedeli, da je 'the guy' eden najboljših igralcev v Romuniji, ki nas je hotel presenetiti s predstavo, a zaradi zdravstevnih razlogov ravno tega dne ne bo mogel nastopiti. Je pa vseeno poslal karte za gledališko predstavo in obljubil, da se nam bo oddolžil naslednjega dne. How nice. Pred predstavo smo šli še na pijačo; punce so se ga nalivale z martinijem, medtem ko smo fantje pri 32°C raje zadovoljili z velikim pivom. Res je bilo hot in and out there!!! Dojna, tisti trenutek not in Louis Vuitton, se je pod mizo mastila z neko svinjarijo, mi pa smo ob lahkotnem chit chatu ugotavljali, če bomo kaj razumeli.

yeah, still an idiot... lol

Predstava je bila odlična. Igralci so govorili v štirih različnih jezikih (romunščini, francoščini, italijanščini in španščini), tako da sem razumel vsaj ein bischen. Po koncu smo se še slikali s celotnim igralskim zborom, nato pa se odvlekli na veliko fancy večerjo, za katero se je izkazalo, da je bila plačana s strani Silvijinega prijatelja. Ah, ja... res nam ni bilo težko. Tam smo še naredili približno 100 slik, in se ob glasni romunski narodni muziki tudi parkrat zazibali (v mojem primeru na stolu).

Nažrti kot svinje direkt pred zakolom smo se spravili v kombi, ki nas je zapeljal še po najlepših ulicah Bukarešte in nam razkazal mesto @ night vključno s parlamentom, old style hišami wealthy moža in gospa in parki. Niiiicee! Ker nas je naslednji dan čakala ekskurzija (vsaj tako nam je bilo rečeno) smo se spat spravili že malo čez dve.

Ob 11h je bilo na seznamu bujenje gnojev. Sam sem namreč že od pol osmih naprej surfal (oz. to vsaj poizkušal) na našem ultra počasnem internetu. Ja, bil sem v tisti gumijasti obleki, mel s sabo podmazano desko, a - valov ni blo od nikjer... Čez pol ure nas je po še eni porciji svežega sira in še odskakajočega kruha on Sunday, non-working day in many countries of the World, pobral kombi, nato pa smo se s ChiChi in Diegom, ki smo ju pobrali pred hotelom Lido, odpravili v muzej romunskih hiš na odprtem. Tam smo lahko občudovali, se učili (ali pa se vsaj pretvarjali, da na stvar približno interesira) o različnih vrstah gradnje, običajih in kupili home made pecivo.

Matty - polit cucek

Mene osebno je veliko bolj zabaval tenis (ja, dejansko sem skakal naokrog po igrišču, a NE v shorty shorts, da ne bo pomote) v nakem fancy športnem klubu afterwards, kjer smo se srečali z Radujem - the actor I was telling you about. Privošili smo si še fajn hladno pivo, nekaj svinjarije v stilu čips, kokice, pečene hrenovke ipd., nato pa smo se na poti nazaj ustavili še v muzeju in hiši Georgea Enesca, kjer smo se še založili z novimi notami in cd-ji. Ko je sonce zašlo, smo se poslovili od naše drage Silvije, ki je še istega dne potovala nazaj v Strasbourg, medtem ko smo se ga mi po našem late and relaxing eating out prav kvalitetno zapili na domačem vrtu. Oh, kako lepo je biti mlad...

Zadnji dan v Bukarešti je bil gnil. Naše načrte šopingiranja je preprečila suša v denarnicah, sicer je pa itak padal dež, tako da smo vsaj imeli razlog, da smo ostali doma in prihajali k sebi. Saj veste kako je z aziati... ne prenesejo ravno alkohola. It's true!! Ker so se punce iz svoje sobe morale spokat do enih, smo vse skupaj znesli v najino sobo in se nato na dveh neudobnih posteljah poskušali zmenit za prostor. Sam sem se na koncu zvlekel na tla in z iPodom v ušesih zaspal do časa odhoda.

Sej potem pa veste, kako gre, ne? Lepo po vrsti; trola, doooolga kava in čik pavze na letališču, let s turbulencami, rahla zamuda prihoda na Dunaju, sporočilo ChiChi, da so her babys (na žalost) preživeli let in se odpravljajo spat, udobna postelja @ Philipp's, faking zboljena budilka ob petih (waaay to early), cranky iskanje pravih cifer na U Bahnu, nato pa še kratek večkrat prekinjen spanec na vlaku Wien - Graz. Overall - I had a blast! Hkrati pa resnično upam, da bom "obisk" lahko še kdaj (v kratkem) ponovil. Držite pesti.

Tako, zdaj pa imam dovolj - prsti mi cvetijo, pa (tokrat za spremembo?) ne od tipkanja, marveč od obiranja strun. V četrtek Klassenabend, jutri druga ura z mojo fav. profesorico, ki je danes pohvalila mojega Griega (mogoče je bila malo utrujena, a? lol) ipd. In translation - Matty is back! Se čujemo...

stara mama, elastični povoj in green fairy

2008-04-08T18:02:00.023+01:00

Nedelja je čas, ko si Matty 'u ranu zoru, kad svane dan' vzame (max.) 20 minut časa za pogovor s svojo one of a kind familijo, ki že pridno inu vzihčeno(?) [takoj po prvi nedeljski maši] čaka, da jih ljubi sine klikne na Skype-u. Da, vsakodnevni ritual pogovarjanja o hrani, službi in vadenju smo prekinili že lani, ko nam je še moja stara mama (beri prababica, ki ne dela drugega, kot se sprehaja po domu za ostarele, je zmiksano hrano in zna biti nemogoče cinična in zabavna) predlagala, naj si najdemo nov hobi, saj naj bi bila tema neinteresantna in sila utrujajoča celo njej. Go figure. Sedaj se slišimo 1-2x tedensko in se imamo še bolj radi, saj se imamo vmes dejansko čas pogršat... Riiight.

Kakorkoli, ko sem jim povedal za nesrečo (se pravi mojo NE-sposobnost sprehajanja po ravni površini), so mi mati predlagali, naj nogo namakam v mrzlo vodo, v katero naj bi prej nalil še malo jabolčnega kisa. Erm... no, to sem preskočil. Sem pa gleženj resda povil, a ne v liste zelja (kot sta to z Marušo improvizirali na morju), temveč v plain and simple - elastični povoj.

didn't see 'her' for quite some time now... lol

Zvečer sem, udobno nameščen v moj extra mehak jogi, z nogo v zraku v 132. pogledal Moulin Rouge. Saj veste - da slučajno ne pozabim kakšega dela besedila. Kakorkoli, ostajam pri trditvi, da je to eden najboljših mjuziklov and a must see movie, h kakovosti katerega pripomore tudi Kylie Minogue starring as the green fairy. Funny shit...

Včeraj sem due to moja površnost pri branju pošte zastonj v 76% počasnejšem tempu kot ponavadi pešačil na šolo. Predavanje je bilo prestavljeno na petek (ko me tako ali tako ni). Toliko o mojem (dobrem) namenu prisostvovanja k orkestralni igri. Pfff...

Glede na ogabno, deževno in megleno vreme, sem se odločil, da najbolje, da s še ogreto(?!?) nogo pridno odskakljam nazaj moji kamrici naproti, kjer sem do poznega popoldneva pridno drgnil po strunah moje ljubice. Sem že omenil, da postajam rahlo nervozen?? Nov program, ki naj bi ga enkrat v naslednjih dneh odigral g. Stefanu Gheorghiu je on its way. Upanje na dobri uri ostaja... lol

Moje ein bischen melanholično počutje in razmišlanje o interpretaciji Griega in Wieniawskega je prekinil mail ga.spe (tako je pred nekaj leti sklanjala Maruška...) Michaele Brenneis, ki mi je sporočila, da me g. Götzel (ex Wiener Philharmoniker) vabi na masterclass v Trento to poletje, ki se bo odvijal direkt po festivalu v Santanderu. Se pravi, da se mi ni treba prijavljati, niti skrbeti glede avdicije in posnetka, ki naj bi ga poslal do konca meseca, saj so me vprašali(!!), če sem pripravljen pridno vadit in imeti ure z že omenjenim gospodom in med drugim tudi s 1. Kontertmeistrom 'Dunajcev' - Volkhardom Steudom (če sem pa to prav sklanjal... Geez!!). Plus tega pa je še vse - for free. I like! Seveda sem replay s prekomerno cukreno vsebino v mikrosekundi poslal naslovnici in preostanek večera preživel na movie nightu @ friend's house...

Danes sem s sposojenim kolesom prigonil (ja, gleženj še kar boli...) domov okoli 9h. Ciceku seveda ni bilo nič jasno, saj sem imel prejšnji dan namen spati v lastni postelji. No ja, se mi zdi, da bom imel za to še več kot dovolj priložnosti...

Čez cel dan sva se z našim harmonikašem menjala pri vadenju, vmes pa sem si še uspel vzeti čas, da sem pogrel zrezke, in končno pojedel še zadnje liste motovilca, ki ga je prejšnji vikend v anormnih količinah 'samo zame' nabrala, spucala in oprala moja mami Nataška. lol Jutri namreč že potujem na Dunaj, od koder bom v četrtek nekje ob 6ih vzletel in zaspal -Romuniji naproti.

da cityyy...

Laptopa s seboj NE bom vlačil, saj močno dovmim, da bom imel poleg prisostvovanja k vsem uram in vadenju čas skakati po Bukarešti in iskati kak signal. Bom pa pridno preverjal mail, zato don't hesistate. Just write, my darlings... lol

p.s. as for the song choice - moram se malo pripraviti na spremembo, se vam ne zdi? Zdi se mi, da bomo zadnji dan šli tu da sitiiiii, se ga malo napili in plesali... Can't wait!

pomlad, metulj(čk)i in zvit gleženj

2008-04-06T09:43:00.008+01:00

Končno je tu tista prava pomlad - z močnim, toplim soncem na sinje modrem nebu, s tulipani, zvončki in regratovimi lučkami na ( še ne)obdelanih gredicah v parku, segretim betonom ob poldnevu, občasni kratki plohi in metuljčki (v trebuhu). Popoldanske kave v centru mesta ali pa night cap v M1 samo pripomorejo k boljšemu počutju inu feelingu tega enkratnega letnega časa in glede na to, da naj bi bilo prihajajoče poletje eno najbolj vročih ever, že vsi pridno pazimo na (količine) stvari, ki jih mečemo v usta (kakšna sprememba po tistih mastnih praznikih...), se športno(?) udejstvujemo in delamo na naših (v mojem primeru čokatih) postavah. Saj se še spomnite, ne? Poleti bomo paradirali... že nekje, že v čem, že kako.

Christian Dior logo bag. Nice, huh?

Pretekli teden je bil uspešen v večih pogledih. Di-vaa je pohvalila mojo zagnanost in način dela, mi zaupala svojo vintage Dior bag, s 30-imi pari(!!) čevljev (ki jih bom veselo trogal v Bukarešto, saj bo sama s seboj privlekla še 2 kovčka cot), Lucjina diploma je bila več kot uspešna (pianist je bil tudi nad mojim obračanjem not, ki so se mimogrede neverjetno NEprimerno vihale in obračale, zelo navdušen), prav tako tudi večerja afterwards, ponovno sem začel tečt v bližnjem parku in nasploh trenutni letni čas zelo dobro vpliva name. Vse lepo in prav, če si ne bi včeraj na poti domov, prav nerodno in čisto po nepotrebnem zvil gleženja.

Sedaj se kot zadnji cripple (someone who is unable to walk normally because of an injury or disability to the legs or back, op.p.) vlečem po sobi, jem painkillerje in razmišljam, da bi jih zvečer (ko Cicek pride nazaj v najino Steierische kamrico) zalil s sladkim muškatom. It hurts so much! Ampak no go, ne skrbite - s taktiko mixanja tablet in alkohola (kateri je 'oh, še kako' naklonjen moj bližnji sorodnik!?!) bom še malo počakal. S tem bomo eksperimentirali, ko bomo stari in res nič več ne bo prijelo.

my ankle jesterday at aprox. 10.32 a.m.

Due to moja neuporabnost in nezmožnost skakanja okrog (ja, tokrat sem dejansko primoran več ali manj počivati), so moje možnosti izkoriščanja današnje sončne nedelje zreducirane na vadenje, kuhanje, reševanje sudokuja in sončenje pred blokom/na okenski polici. Yay indeed. In ker me je slednje strah (kaj če padem dol [s stola]??), I might as well just cook, eat and get fat... lol

Trenutno se spravljam k obiranju vratu moje lesene ljubice. Na list sem si napisal program, ki bi ga bilo danes dobro pregledati in navadit, pa sem ugotovil, da mi niti ne bo tako dolgčas. Mogoče sploh ne bom jedel... Ampak resno, v Bukarešto nesem ganz neu Program, tako da najbolje, da (po eni nogi) odskakljam do violine in začnem. Mogoče pa bom jutri že lahko (od)šepal do parka, če ne pa vsaj do faxa, kjer bom našel nekoga, ki me bo potolažil in mi kupil lonček vroče čokolade...

Končno sem našel komad, ki sem ga iskal odkar smo pred nekaj leti z našo vrlo plesno skupino zastopali slovenske barve na tekmovanju v Hannovru. Nataška - do you remember? lol

Matty, (supposedly) a driven and motivated student

2008-04-01T19:45:00.008+01:00

S Cirilom sva v Graz priletela v noči z nedelje na ponedeljek in se po razpakiravanju in pospravljanju sobe uspela še prepričat, da internet connection deluje. What can I see – internet (still) is my drug. Don't hate, don't judge... Sem konec koncev samo preprost fant iz malega, še bolj preprostega mesta; valjda me je zasvojilo – tako mlad(!?!) in naiven. lol

Včeraj sem se po zgodnjem jutranjem bujenju s Cirilove strani (te bom v kratkem kazensko prepovedal...) spravil k ogrevanju prstov in vadenju Paganinijevih caprice-ov. Vzrok glasnemu prepucavanju je bil namreč prihod ChiChi.

Ob štirih smo se v polnem številu kot ponavadi dobili na razgovoru, razdeljevanju urnikov in novega programa – ja, tega očitno ne bo nikol konec... lol Ker je Silvia imela čas (mali gipsy je zamujal) in ker se je meni zdelo, da sem more or less pripravljen pokazat, kaj sem se med 2-tedenskimi počitnicami naučil, sva imela uro kar right after. Delala sva Griegovo sonato, za katero sem ugotovil, da je precej lepa in všečna. I like it a lot! Po uri sem kopiral note za razred in se nato odvlekel domov, kjer sem do poznih ur (med drugim) delal na temle postu. I know, I should be medicated, a zapomnite si – people around the world have now (thanks to čokati Matty) been enlightened. Tipkal in pogovarjal po telefonu sem se še pozno v noč; očitno ste resnično bili potrebni male vzpodbude pri neignoriranju in malo večji zainteresiranosti in - me ... ermm, včasih se (še) sam sebi zdim egotrip(skega tipa). Strange...

Glede na to, da brez di-vee res ne morem, sem jo danes šel ˝obiskat˝ še enkrat. Tokrat sva delala na Wieniawskijevi Polonaise brillante, za katero se zna zgoditi, da jo bom izvajal prav v Santanderu (poleg te bodo izbirali namreč še med Debussy ali Grieg sonato, pa Tchaikowskijevim Waltz Scherzom in Ravelovim Tziganom). Uri so prisostovali še Diego (the husband), Yi-Gong, Tibi s tatekom (ki mi je prav iz srca čestital za avdicijo) in seveda never fogettable Dojna in Luis Vuitton; čeprav se mi zdi, da je bila tokrat torbica Versacejeva. Hmmm. Bom zadevo še malo raziskal indeed.

pa sem res bil v taki pozi?? Matty confused...

Ker ne morem iz svoje kože, sem se seveda odločil, da bom (ravno zaradi [ne]potrebnih poslušalcev?) Polonaiso kljub temu, da sem jo dobil dva tedna nazaj odigral najbolje kar (at the moment) zmorem. It went great actually. ChiChi je zadevo na koncu ure komentirala z naslednjim stavkom: ˝Matiash, I have to say I noticed you're even more driven and motivated than usually. I like that. Good job!˝ se nato obrnila k Diegu in s tistim super francoskim naglasom rekla še: ˝Big progress, no?!˝ Povabila me je še na Lucjino (beri Wucjino) diplomsko, ki bo jutri popoldne in mi hkrati še rekla, da mi bo dala še dodatno uro. Matty's (fabü) life @ that very moment = happy, smiley and - sunny.

Tekom tega sončnega popoldneva sem se dobil z Lórántom (never before mentioned harpist from Hungary), s katerim sva po nakupovanju potrebnih sestavin v neki turški trgovini (you wouldn't believe, kaj vse sem tam videl... naslednjič vzamem s seboj fotoaparat, majke mi, ker mi drugače ne boste verjeli. One can't make that shit up!) ustvarjala never before made recipee za hitro(?!) študentsko kosilo. Let's just say, da se je celotna kuha s predvidenih 15 minut zavlekla na dobro uro in da bo naslednjič zadeva s precej večjo mero začimb in uporabo normalnega riža imela malo več okusa. Hopefully.

Načrti za današnji večer? msn, sveže narezan ananas in kaka episoda Will&Grace. Talking about addictions...

Bogataj juniors na udaru...

2008-03-26T20:55:00.014+01:00

Obljubljal sem (vam) post, pa nikakor nisem prišel do časa, da bi enega inu lepega, dolgega spisal. Glede na to, da se nisem oglasil skoraj cel mesec, sem se resno pokoril med velikonočnimi prazniki – s prato, poticami in jajci (ali pa parhi, kar vam je ljubše)... Let's recap, shall we?

1. Marcivici time (3.-6.marec 2008)
Naša draga di-vaa se je v Graz privlekla (beri priletela z avionom) na prvi delavni/šolski dan po semestrskih počitnicah. Seveda je pričakovala, da bomo vsi tipi topi pripravljeni in zglancani. Konec koncev smo imeli (razen tiste male avdicije v Berlinu?!) tako ali tako ogromno časa, ki smo ga kakopak vsi vestno posvečali svojim lesenim ljubicam. No ja... O tem bi se verjetno dalo razglabljati. Če so bili sami rezultati tako 'drop dead marvellous', bi bilo najverjetneje potrebno vprašati ChiChi, pa se takih tem raje izogibam(o).

Kot se za prvi dan novega semestra spodobi, je Mrs. Professor s seboj pritrogala 5 kil novih not. Yaaaay!! Ermmm. The thing is – we all already had loads of program. Ampak življenje, sila lepo seveda, je imelo (s Silvijo vred) za nas drugačne načrte. Sam sem dobil novo sonato (pravzaprav dve; Grieg-ovo drugo za 'at the moment', Franck pa pride na vrsto za slednjo), enega novega Wieniawskega (just in case – da slučajno ne bom pozabil na up and down bow stacatto. Yuck!!), 8 možnosti za naslednji koncert (če koga spisek le teh zanima, naj se oglasi...), 2 Paganinijeva caprice-a (Nr. 5 and 16) in nalogo, da se do Njenega naslednjega obiska naučim Glazunova na pamet. Ja – s tem sem že nekaj časa odlašal, zdaj pa – moram!

Lekcije, ki jih je kot vedno nadzorovala 'Dojna in Luis Vuitton', so šle pravzaprav super. Celotna Debussy sonata je (bojda) concert ready (hvala bogu, saj JO igram 23ifI'mNotWrong), Glazunow is almost there (ta almost zajema zelo širok spekter... let's just say, da mi od šeste strani verjetno že prekomerno izpadajo lasje. Impossible to memorize!?!), med drugim, pa si je moja ChiChi vzela tudi čas za naš trio – prisostvovala je namreč naši uri s Chaom in mi (kakopak) podala par res uporabnih idej, novih lokovanj in nasvetov: med drugim 'naj bom malo manj zadržan' (?! Sam imam pa vedno občutek, da pretiravam... lol), ter naj v roke vzamem nov izvod not in še enkrat poiščem 'tiste prave' prstne rede. To sva naslednji dan najprej izvajala skupaj na dodatni uri, kasneje pa še sam doma. Super občutek – en teden pred koncertom menjat (skoraj da) celotne prstne rede in štrihe (lokovanja op.p.). I had fun practising them...

Ker je bila silno dobre volje, nas je Silvička (while staying in Graz) parkrat častila z večerjo . Govora je bilo o naši avdiciji v Berlinu, pa o pohvalah Tchabe, načrtih za prihodnost, med drugim smo izvedeli večji del njene življenjske zgodbe and I gotta say – I admire her even more now. Po izpraznjenih buteljkah vina in Crêpe(s) Suzette (sooooo good!!), pa smo vedno še udarili eno debato o programu, nato pa se poslovili in spokali domov.

Crêpe Suzette = delicious

2. Ignoriranje Matty-ja...
... se zgodi vsake toliko. Pa ni govora (samo) o moji družini. Ker se zgodi, da sem precej zaposlen inu pozabim na sms-e in telefonske klice (ki jim tudi sicer nisem ravno naklonjen), se zgodi, da mi ljudje vračajo milo za drago. In ne, ne bom jokal, niti otožno gledal ali/in se pritoževal. Let me just say that I understand (afterall, I'm the president of forgetting stuff like that), pa da vam zamerim! lol

3. Vaje con la orquesta
Med drugim, sem imel ves ta čas between Marcovici's lessons, trio rehersals in urami s Chaom še predavanja in pa cream of the crop (?!) – projekt z orkestrom. Ker sem sedel next to our Kozertmeister, sem seveda part dejansko moral znat (skorajda) na pamet. Včasih si zaželim, da bi sedel na kakem predzadnjem pultu... No ja, me ta ideja tudi takoj mine.

Če ne bi bilo Toby-ja in Midori, ki sta (nič kaj veselo if I might add) na drugem pultu pridno drgnila po strunah in me zabavala s svojim sarkazmom, bi se mi verjetno zmešalo. Let me explain – slaba zasedba, precej dolgočasen program in worst of all – dirigenti študentje. Aaaaaa!!

4. International week ali bad food days
Glede na to, da smo s triom predstavljali naš super fax lol, so nas v imenu rektorja povabili na dve(!) svečani kosili – prvo pred koncertom v ponedeljek, drugo pa naslednjega dne. Ker se kot skromni inu preprosti študenti temu nismo mogli upreti, smo z Almiro in Tilnom direkt po vaji odšli do restavraciji v parku. Že po zrečenem naravnem pomarančnem soku se nam je zazdelo, da zna biti zadeva na low budgetu, zato smo se odločili, da ne bomo pojedli vsega, ampak - samo malo. lol Saj veste, da bi nas v primeru slabosti sililo na stranišče - samo malo. Dejstvo, da sem bil tistega dne redni obiskovalec wc-jev je bilo dovolj, da smo naslednji dan tisto pasjo procesijo preskočili.

As for the concert – now that was something. Glede na to, da smo bili zadnji, da smo bili v 'hiši' že 2 uri in pol pred našim nastopom, smo bili nekaj trenutkov pred odhodom na oder en malo živčni. A takoj, ko smo stopili na oder, je vsa trema izpuhtela nekam v zrak. Prijatelji, ki so prišli poslušat in držat pesti (ja, tudi dva iz Slovenije sta prišla... read and learn), so pripomogli k prijetnemu vzdušju v dvorani, ki smo ga nato poskušali nadaljevati tudi sami.

Glede na to, da so koncert posneli, se zna zgoditi, da bomo zadevo uploadali na youtube, tako da vas bom o tem še obvestil. Lahko pa rečem, da tako dobro še nismo igrali. Publika je bila navdušena, rektorji z vseh akademij so nam prišli celo pet hvalnice v 'backstage', pa tudi smo bili z rezultatom več kot zadovoljni. Seveda po poslušanju posnetka človek najde napake in stvari, ki jih bom(o) izboljšal(i), a v defaultu je bila stvar dobro zastavljena in še bolje izpeljana. Chao was happy and proud in ravno to (pa tudi nove ponudbe in termini za koncerte) je pripomoglo še k malo bolj razvlečenemu nasmešku na mojem obrazu. Wiii...

my new best friend...

Koncert orkestra čez par dni je (prav tako) bil izpeljan. Baje je bil štrajh zelo dober, ostalo pa malo manj. No ja – bo pa naslednjič boljše, ko pride Alina, da bova spet skupaj muzicirala. Hermina (chief Dirigentin, lol) je po samem koncertu prišla do Toby-ja, Mids in mene in se nam 10 minut zahvaljevala, češ da smo zelo pripomogli k končnemu uspehu koncerta. Hmmm... Če tako pogledam, sta bila za mano kar uspešna tedna; no ja – še vedno pa me je mučila ena stvar – rezultati berlinske avdicije.

5. NEWS
Na dan mojega odhoda iz Graza me je klicala ChiChi in me spravila v slabo voljo – še več bom treba vadit, saj sem NAREDIL! I friggin' passed!! And loved every second of it. Ko me je čez dva dni klicala še enkrat, mi je povedala, da se sploh nisem zdel navdušen. Verjetno bi znal biti problem v tem, da same novice v tistem danem trenutku nisem takoj sprocesiral. No ja, nisem dojel spljoh, za kaj se je šlo. Važno, da bo zdaj še bolj 'jebal ježa'... Ampak moram priznat – it's all worth it!

Praznikov samih ne bom opisoval, saj če bi radi brali o poticah in pirhih, v roke vzemite kako domačo kuharico (sam sem imel v mislih knjigo...). Kot rečeno – jedlo, ležalo in gledalo v ekran se je na veliko, probably tudi malo poredilo, zato imam v naslednjih nekaj mesecih novo nalogo; spet bomo tekli po Grazu, da bom poleti lahko nase navlekel kake miniaturne Aussiebum kopalke in z njimi plus violino paradiral po plaži kje v Španiji. lol No ja, ali pa se vsaj sprehodil okoli kranjskega bazena.

why don't we have those in music?

6. ANOTHER BOGATAJČEK WINS IT...
Moja ljuba sekica se je včeraj v Gorizi udeležila mednarodnega tekmovanja in (pazite zdej to) – zmagala. Jah kaj naj rečem – the bitch knows how to work the shizz on that chello. Če pa zdej še kar ne bova nikoli skupaj igrala, ji pa kratkomalo odvijem glavo. Marjan, kmalu prinesem kake note. Saj veš – da ti ne bo dolgčas...

Tako, tale recap je malo(?) presegel dovoljeno število besed in znakov, ampak kurac – važno da ste na tekočem. Enjoy the snow/rain/sun or whatever the sky has in store for us, pa se mogoče kmalu slišimo. Pusa!

popravek

2008-03-10T14:50:00.001+01:00

Koncert drevi ob 19:45 je prestavljen v Palais Meran - Florentinersaal... če je seveda kdo mislil priletet.

Vstop prost, tako da pridite prej, da boste sedeli.

p.s. koncert se snema...

berlin is 'da bomb'

2008-02-22T12:16:00.010+01:00

1. Oh te ženske...

Če me spomin ne vara, je (bil) prav ta isti stavek del ene tistih mastnih (as in dragih) modnih slovenskih revij (katero ime mi je trenutno tuje), kjer se je novinar[-ka?] izživljala nad neumnostmi starih znank rumenega tiska, MTV-ja, družabne scene in filmskega platna. Jaz pa bom zo isto frazo uporabil za opis dogodkov tik pred letom Graz-Frankfurt.

Moje drage sošolke (Tibi je že čakal na letališču s staršema), so seveda (zadnji) avtobus pred letom skorajda zamudile, ker so v bližnji izložbi videle tako, ampak res takoooo lepe MIU MIU čeveljce, da so se nujno morale ustaviti in jih nemo opazovati. Čemu je to trajalo 12 minut, mi še ni znano, a važno, da sem sam zopet imel priložnost umirjenega prepiranja in prosjačenja prijaznega(?!) avtobusarja, naj jih le počakamo, saj bi bil sicer to tako ali tako (v očeh ChiChi) most probably moj problem. Ko so se končno s 15 minutno zamudo prav počasi v tempu Valentinove modne revije iz 90-ih primajale k avtobusu, sem jim lahko povrhu vsega še zlagal kovčke v prtljažnik minivan-a. Oh te ženske...

hmmmm...

2. Airports are fun

... hrana na letalu pa okusna. Ko smo (tokrat točno) prispeli v Frankfurt, smo si najprej ogledali vse duty free trgovine, prevohali 251 različnih parfumov (moj nos je odpovedal nekje pri 36-em), prebrali nekaj časopisov, rešili 2 sudoku-ja in se ubijali z angleško izpolnjevanko sinonimov. Priznam, da sem vedno mislil, da mi bo šlo to malo bolje... Well, sledil je še kratki(?) sprehod po tekočih stopnicah in tistih premikajočih se tleh (saj veste o čem govorim, ne? lol), zatem dve pijači na ogromnem letalu družbe Lufthansa in preden sem uspel izkopiti iPod – we were in Berlin.

3. Cold wind + London like pršenje = Berlin in February

Jet lag je že sam po sebi problem, če pa te v novem mestu pričaka še sivo in mrzlo, nič kaj prijazno vreme, poleg tega pa naslednji dan še pomembna avdicija... Let's just say I believe it's not good for my general well beeing shall we?

Zadekani in premraženi smo se s pomočjo zemljevida (U und S Bahn-a) in javnih prevoznih sredstev nekako privlekli pred Hochschule für Musik Hanns Eisler Berlin, kjer so nam prijazno odprli Kammermusiksaal II, kjer je naslednji dan med drugim potekala avdicija. Še preden smo dodobra oglasili violine (to je tokrat trajalo več kot pol ure, saj so spremembe temperature škodile tudi našim dragim lesenim ljubicam...) in se uigrali, se je na vratih naslikal Aimo, naš pianist for the audition – sin dive herself, med nami bolje poznan kot Mr. 'Amazing'. The boy just loves that word... Everything is amazing with him; včasih pa tudi crazy (amazing). lol Sledile so 4 ure vaj, preverjanja in živciranja. It was fun indeed.

4. Hot pot in hot head

Hot pot or less commonly Chinese fondue je bila tokrat naša izbira za night of eating out. Z nekaj ‘berlinskimi’ prijatelji naše Ying Hua smo se (zdelani in zaspani – my head was friggin big!) odpeljali do pred kratkim na novo odprte chineese restavracije. Kakor zabavno in cool je že izgledalo kuhanje in lovljenje vse tiste hrane po velikih posodah pekoče in nepekoče juhe(?), ter lomljenje s paličkami - I'm too old for that shit. Ravno zaradi tega (in čisto previsokih cen) sem nam naslednji dan v bližnji trgovini kupil kilo in pol špagetov, omake in zelenjave in nam naredil - pašto. Še azijati so vsi govorili: »Goody, goody«... lol

zajemalke pa ni na sliki...

5. ***** Polish 'hotel'

Ker je bila za prenočitev zadolžena Agnieszka, mi je bilo jasno, da bom ponovno primoran napenjati možgane in dekodirati poljščino all night long. Deklici, katerih imeni sem seveda (kot se zame spodobi) pozabil, sta bili prav ustrežljivi in prijazni. Hmmm, mogoče sta se z vsemi čaji in postrežbo poskušali odkupiti za stanovanje, ki je izgledalo, kot da bi ga pred kratkim zadela bomba – prahu in svinjarije. Yuck! Ker se mi z vsem skupaj ni dalo preveč ukvarjati, sem se enostavno spakiral v posteljo (s katere sem malo prej 'pomedel' nekaj ostankov čokolade, čipsa in lončkov jogurta) in upal, da bo Aimo z govoričenjem o njegovi 'amazingly lepi novi punci' čimprej utihnil. Afterall – we had an audition the next morning.

6. Audition and Mr. Péter Csaba

Zjutraj sem se zbudil nekaj čez pol osmo – brez budilke. Zaenkrat se še odločam, če je bil vzrok temu M&M bonbon pod levo lopatico (lol), ali pa 'zgolj' živci. Hmmm. Kakorkoli, po kratkem urejanju pregostih las, umivanju mojih 'free Willy' zob in ravnanja zmečkane srajce (slišal sem namreč, da ljudje poslušajo tudi z očmi. Strange, I know...), sva se z Aimom [sklanjal prav??], bojda da 'looking amazing' spravila na podzemno. Opomba za vse tiste, ki jamrajo, kako so trole v Ljubljani drage: dnevna karta v Berlinu stane 6.10€, so shut the f!*°% up! lol

Na akademiji sva bila že nekaj pred deseto, tako da sem se imel čas v miru ogret, pripravit in sprostit, saj sem bil na vrsti šele ob 11h. Pravzaprav tokrat treme skorajda nisem imel - spljoh. Igranje z Aimom je bilo sproščeno, sledil mi je vedno in povsod, me v vsakem trenutku dobro podpiral – kratko: I like playing with him a lot. And apparently he does too, saj je rekel, da komaj čaka, da me bo spremljal na Klassenabend-u nekje aprila. Matty likes!

with this product - discussions come easily...

Glede na to, da sem v sobi pričakoval večglavo žirijo, sem se ob pogledu na kind-looking voluptuous (bojda spanish for fat, lol – heard this one in a sitcom) Pétra samo nasmehnil. Sam sem mnenja, da tako dobro, kot sem igral na tej avdiciji, še nisem igral, ever! Bil sem popolnoma sproščen, in the mood (to represent), zato sem več kot vesel, da lahko rečem, da sem z nastopom zelo zadovoljen.

V intervjuju me je Csaba spraševal o družini, zanimivejših(?) stvareh, ki jih ni prebral v življenjepisu, pa o načrtih for the future, izkušnjah... Seveda s tem delom avdicije nisem imel nobenih problemov. Čudno, da sem sploh utihnil. Ko sem se z nasmehom na obrazu odgovarjajoč na zadnje vprašanje odpravljal iz KMS II, sem si prisegel, da se z rezultatom ne bom obremenjeval. Važno, da sem se predstavil v najboljši luči, ter da sem s tem maximalno zadovoljen. Glede na to, da so poleg berlinske na vrsti (oz. že bile) še avdicije v París-u, Londonu, Helsinkih, Budimpešti, Pragi, Madridu in na Dunaju (open up to 30 years), se mi zdi to še najbolj logično. Če pa se slučajno zgodi, da bom sprejet, le verjemite, da bom to z odebeljeno inu veliko pisavo obeloznanil tudi tukaj.

7. Matty the page turner

Ko sem po parih minutah umirjanja adrenalinskega vala prišel k sebi, me je Aimo prosil, da mu obračam note. V bistvu je bila izkušnja čisto prijetna, obenem pa sem lahko še primerjal nastope sošolcev (s svojim, lol). Okoli 3h, ko je z intervjuja prišla še zadnja – Ying Hua, smo se odločili, da uspešen dan proslavimo in style. So we went for the cocktails... Na poti do ZDF caffe-ja smo si ogledali še novega Bugattija, poslikali Ferrari trgovino in nakupili buteljke vina za zvečer. Saj veste – glasbeniki...

Philharmonie @ night. Schön, huh?

8. Merlot/ discussion night

Glede na to, da je Aimo predčasno zapustil da big sitiiii siiitiii, da sta clean polish girls imeli naslednji dan tudi neko avdicijo, je večer minil precej mirno. Najprej smo se hoteli spraviti do filharmonije, kjer je Alban Berg Quartett izvajal svoj last ever koncert. Glede na to, da je to 'samo' (eden) najboljši(h) quartett(ov) EVER, je bilo skorajda razumljivo, da so bile karte že 4 mesece prej – sold out. No ja, zadovoljili smo se z dvema buteljkama francoskega merlota, sam pa sem na pobudo Agnieszke ravno njej pomagal z Wieniawsky-jevo Polonaiso. Nekje ob 2h zjutraj smo ugotovili, da bi znalo butanje iz zgornjega nadstropja pomeniti, da naj se počasi umirimo...

9. Shopping & sightseeing ali Tibi goes locco

Po jutranjem(?) tušu in sadnem čaju, smo se odločili, da imamo do taking off-a še ravno toliko časa, da gremo za 4 ure po mestu. Ker ga Tibi še ni videl, smo se odločili, da zadevo skompenziramo(!!) s pregledovanjem novih cot. Nekje med Energie, Jack&Jones, Boss in Diesel trgovino sem dobil občutek, da fanta to mogoče ne samo ne interesira, huje - tudi blazno moti. Po nekaj minutni skoraj da (pre)glasni razpravi, zakaj bi nekateri (vsi vemo who I'm talking about, ne?) zapravil za hlače toliko kot on v enem letu zapravi za celo garderobo (he's from Romania btw. Not that it makes any sense...) sem uvidel, da dečku ni pomoči. And I was nice; niti nisem odgovoril na tisto vprašanje, čeprav mu bom drugič rade volje...

Po pregledu KaDeWe-ja (Kaufhaus Des Westens, ki je btw bigger than life), smo se odločili, da je zdaj res že čas za ogled Brandenburger Tor, Sony centra, pa tudi Berlinske fiharmonije, kamor smo uleteli ravno during Lunchkonzerte. Let me explain – vsake toliko se v času kosil v filharmoniji odvijajo free koncerti komornih skupin. Ljudje, namesto na malico, pridejo v house of music sprostit svoje misli in uživati. Ležali in sedeli so povsod - po tleh, na stopnicah, v garderobi, pa na ograji... Pravzaprav me je cel prizor precej prevzel, saj je bilo tam več ljudi, kot jih je v Ljubljani ponavadi na kateremkoli abonmaju. Sad... Ampak izkušnja Danae Quartett-a v avli Berliner Philharmonie on the other hand, je bila great.

big, BIG airport...

10. Maraton po frankfurtskem letališču

Letalo iz Berlina je imelo 15 minutno zamudo, naš naslednji let pa je bil v originalu 3 minute kasneje. Sama izvedba potovanja oseb x od izhoda y do gates q pa je bila v takšnem časovnem intervalu leider neizvedljiva. Ampak se nismo vdali; v duhu pravih šprtnikov smo se podali na nekaj kilometrov (?) dolgo progo z ovirami. Ko smo premočeni inu zadihani pridrveli do izhoda, nas je z memorable pozdravom 'Oh, the final four. It's really nice of you to come – we were waiting for you..' pozdravila dolgonoga stevardesa. Manjkal je samo še aplavz potnikov na letalu, a smo se zadovoljili s kozarci šampanjca in stekleničkami Warsteiner Premium Verum piva malo kasneje.

11. The di-vaa call

Naslednji dan me je klicala ChiChi in na telefonu visela več kot 15 minut. Če vam zadeva ni čisto jasna – to se under normal circumstances ne dogaja. Govorila sva o avdicija, baje da je na nas zelo ponosna, vsem sem moral sporočiti, da nas ima rada in nam pošilja poljube. Ermm... Razsvetlila me je z novimi načrti, comming soon novim programom, njenim travel planom in meni najljubšim – work related 'izletom' v Bukarešto v aprilu, kjer že imamo rezerviran hotel in čas g. Stefana Gheorghiua. That just reminds me – I gotta practice!! AAaaa...

12. Extra stuff - IMPORTANT! read carefully...

Za vse tiste, ki mi govorite, da vas nikoli nikamor ne povabim. Natop na opening night koncertu of this year's International Weeka v Stefaniensaalu 10. marca je - potrjen. Naš trio bo nastopil kot zadnji performing the complete Smetana Trio. Verjetno mi ni treba razlagat, da je to zame friggin BIG deal, tako da mi bo kako stiskanje pesti (v dvorani) še kako dobro delo. Hitro vpišite v koledar, pa se vidimo...

new post at last...

2008-02-15T15:39:00.009+01:00

opomba: Glede na to, da se je tale pisarija začela pred točno enim tednom, se ne nahajm več v domači dnevni, marveč v svojem Marcusu (sej veste – my fancy stol pa to) sredi moje Steierische kamrice, kjer bom čez par trenutkov naprej najedal sosedom s predrkavanjem programa za Berlin. Please DO understand, da se mi ni dalo popravljati vsega skupaj, sem se pa definitivno hotel oglasit, 'cause it was tooo long since I wrote anything, zatorej – go for it.

Sedim v dnevni sobi, pijem jagodni sok (so NOT stylish) in nažigam nekatere najlepše arije v izvedbi Pavarotti-ja. I know – strange, a zgleda, da sem le malo po fotru... Glede na to, da se vam kar dolgo nisem oglasil (shame, shame on me!) in da sem bil (kar se neumnosti tiče?) precej dejaven, I better start.

za Valentinove navdušence...

V četrtek zvečer (se pravi pred enim tednom, ne?) sem se precej urejen inu nadišavljen v spremstvu še bolj opedenane sekice in Bečana napotil v belo Ljubljano. Vzrok: recital malega Lorenza. I gotta admit it – the bitch is talented, lol. Saj veš, da je to zgolj dobronameren inu hudomušen nick, ne Domen? Pa če se ne spomnim... note od Uspavanke bi pa tudi jaz imel, bitte. In mi je prav vseeno, če tamala pravi, da ne bom teh petih tonov obračal. I like the piece, in basta! lol

Glede na to, da je Domen nastopal v prvem delu in smo v pavzi ugotovili, da imajo v CD-u v sklopu Srebrnega abonmaja koncert Dunajski filharmoniki (!?!), ki so (mislim da) tokrat drugič gostovali v naši zeleni deželici, smo pograbili vse rokavice, šale, kape in plašče, ter v tempu hitrega kasa odpeketali (sam sem bil tokrat bolj tih – Onitsuka Tiger, jes...) nasproti Parlament-a. Kot ponavadi smo tudi tokrat prileteli ravno med pavzo, tako da mešanje med 'pomembne' (?!) Slovence ni bilo nemogoče.

Kot ste mogoče že ugotovili, kart nismo imeli, se pravi, da smo se enostavno delali neumne, kar pa zna biti pri polni dvorani težko... Zakaj mora biti Gallusova dvorana do konca napolnjena ravno takrat, ko jaz nimam karte?! Grrr. Ker me je seveda najprej s stola vrgel invalid (kdo pa drug), malo za tem nek stari foter, ki je (bojda) imel karte (še zdaj mi je žal, da mu nisem rekel, naj mi jih pokaže), sva se z Nejcem kot dva Cigana (fraza!!) podala čisto pod strop balkona, od koder sva koncert spremljala - s parketa. My ass still hurts!! Ampak it was all worth it – Dunajčani so afterall (one of) my favorites. In tudi tokrat niso razočarali, zato bi g. 'what's his face' (novinarja Dela) prosil, da se v oceni drugič malo bolj osredotoči na koncert kot pa na politiko. Če se že ravno 'gremo' kulturo... Pfff. Orkester, je s svojo prefinjenostjo, odličnim sodelovanjem, neverjetno muzikalnostjo in čutom za lepoto ob pomoči (za moje pojme) izvrstnega Ivána Fischerja izvedel nepozaben koncert, ki ga še dolgo ne bom pozabil. Potem naj pa še kdo reče, da vedno samo kritiziram... (and there was a false note, you know)

remember her?

V petek zvečer sem se v družbi prijateljev (ja, to so tisti, ki so prosili, da jih navajam kot x-e oz. z začetnicami njihovih imen, which I btw find totally offensive..) po parih kozarcih (tokrat ni bil v igri sok) spravil na pustovanje. And this time Matty was bad. Well, shit happens, pravijo. Važno, da se po takih zadevah vedno sam s seboj zmenim (what I did [wrong]), dogodek malo premeljem, prežvečim in - izpljunem.

Od nedelje do četrtka je Matty (v družbi prav tistih istih xy kolegov) dopustoval v Čatežu. No ja, tam smo preživeli še najmanj časa – vključno z bazenom. Kaj morem, če pa mi pretiran vonj po kloru (otroci, ne lulajte v bazen, jao!), umazane ploščice in voda, ter pogled na porejene upokojence niso ravno thing on my 'to do' list?? Da ne govorim o tem, da sem si prišel tja spočit (oči)! Sicer si s tem nismo delali nikakršnih problemov. Šli smo v Interspar in (vsak dan) nakupili za več 10€ hrane in sokov (če verjamete ali ne, smo v 4 dneh spili samo ¾ buteljke vina – ob večerji 1 dcl vsak), monopoli (ki nam je krajšal čas v poznih večerih), vsako dopoldne smo se z gledanjem hrvaške RTL televizije poneumljali in si kurili male sive celice z vsemi možnimi serijami, ki jih v Sloveniji že nekaj let več ne predvajajo (The nany, Under one roof, Full house etc.), dvakrat skočili na 'obisk v Zagreb' (Energie hlače bom verjetno res moral iskat v Italijo, če jih bom hotel kupiti z lastnim denarjem), točno tolikokrat obiskali tudi bazen (enkrat smo zdržali pol, drugič pa celo[!] uro - impressive, I know), se pogovarjali, kuhali in se imeli prav super. Next time we're gonna travel somewhere, I can feel it. No ja... Če ne bo šlo drugače, pa bomo spet obiskali katero od slovenskih mondenih 'letovišč'. lol

Ker v Čatežu z vadenjem nisem ravno pretiraval (sort of speak), sem si vikend, razno enega nočnega izhoda v soboto, kjer sem bil več kot 3x (z dveh različnih strani) oklican za prasca [?!?Looong story. Ampak mogoče pa sem res nesramen? Ali pa so samo določeni osebki malo preveč občutljivi...], vzel za mojo ljubico in najin program. Geeeez, veliko ga je. Sploh po tem, ko sem enkrat ta teden odprl mail in ugotovil, da bomo s triom najverjetneje (zaenkrat velja 90%) igrali na opening koncertu International Week-a v Grazu (koncert bo 10. marca – I'll keep you updated, k'nede). AAAaaaa!!! Ja, kot da nisem že zaradi tega Berlina dovolj napsihiran. About that. Prosim vas lepo, da držite pesti v ponedeljek ob 11h. Matty needs that! lol In če še niste ugotovili ali slišali kje drugje – grem na avdicijo za all expences paid 1 month masterclass v Španiji. Oh, kako bi znalo biti to lepo...

are we ready?

Včeraj je bilo valentinovo. O tem ne bom izgubljal preveč besed, saj si lahko na najbližjem stojalu vzamete en izvod Blogorole (kdaj bom začel zaračunavat tako reklamo, nccx nccx. lol) in jo pridno prečitate. Afterall, kaj naj jaz s svojimi (trenutno?) ciničnimi stališči bluzim o ljubezni. Ko pa me bo enkrat (spet) zadela... Be aware. Kajti pripraviti si boste morali par injekcij inzulina, robčke in veliko čokolade/sladoleda. Jah, that's how we do it in Matty's world – true romantics pa to. Mhm... lol

Ker sem se trudil z nadoknajevanjem na kratko samo še nekaj stvari, ki sem jih izpustil, pa bi vas mogoče zanimale:

-'to see' movies playing @the moment: Gone, baby, gone in Atonement

-new song on the page: Kristina Kovač – Život je ljut (check da spot na youtube here. Sooooo süß!!!). In ja, seveda se mi ta komad non-stop vrti na iPod-u, duuuh. Sej veste, valentinovo, cuker, srčki, sam v Grazu... lol

-4 fashion updates – see www.style.com

-Štempiharji bi mi radi podtaknili novofundlandca ('moja' Dolce bo kmali dobila male kepice; baje od 6-8), za kar sem jim seveda ZELO hvaležen. Let's try to talk to my mom first... again

-zadetaodlajfa ima danes birthday, tko da bolje za vas, da ji čestitate...! lol Martica, you know I <3>

concerts, shoes in ščene(tek)

2008-01-28T14:13:00.000+01:00

Peketanje (mojih lastnih) koncertnih čevljev* po graških ulicah me blazno iritira. Mogoče je problem v tem, da vedno, ko se zavem tega zvoka (ki kakopak obtiči v moji glavi) znova pridem do zaključka, that 'something's gonna happen'. Dobro bi bilo tudi, če bi človek vedel kaj točno ga čaka, but that's not (always) the case. Včasih je melodija trdega (še skoraj) svežega usnja in zlizanega, utrujenega betona mehka, melodična, spet drugič nervozna in energična. But once you step on the (red) carpet... nobody cares about the shoes and the side walk. It's all about music!

(* problem tiči v usnjenem podplatu, ne pa visokih petah, da ne bo kake pomote...)

puppies are cute indeed...

Četrtkov koncert KUG Orkestra je bil na veliko presenečenje (vseh) izveden prav dobro. Še solistka, ki je prejšnji dve vaji prav dolgočasno mrcvarila Beethovna in njegov prvi klavirski koncert, se je na koncertu predstavila v precej lepši, smoky (?) luči. Mahlerjeva 1. simfonija je izzvenela v vsej svoji (uro in pol dolgi!) mogočnosti, prav tako kot nekaj vrstični solo Aline in Matty-ja, ki sta bila po koncertu med drugim prav lepo pohvaljena, prosim lepo. Glede na to, da sva z vsem vodenjem najverjetneje izgubila od ene do dveh kil, je bilo to (skoraj da) pričakovano.

V petek zjutraj sem delal na tem, da bi si v bližnji prhodnosti lahko kupil novo (koncertno) obleko – služil dinarce z igranjem na diplomi nekega wannabe dirigenta. Tudi 23€ je nekaj (za 10 minut....). Kasneje sem se (po vajah z Birgitko, ki je spet pozabila ene od dvojih not) spravil v domačo kamrico vežbat Mozarta in Debussy-ja, ki sem jih izvajal popoldne. Preoblačenje iz fancy cot v preveliko žametno trenerko bi se marsikateremu zdelo neumestno, a povem vam, da so tiste ill-fitting hlače PRECEJ neudobne.

Klassenabend (za katerega sm izvedeli 3 dni pred dogodkom samim!?), je bil bolj ali manj... meeeh. Med tem, ko sem bil s francosko sonato precej zadovoljen, bi si za izvedbo Mozarta najraje odrezal kak prst. I didn't like it. Kljub prigovarjanju Birgit, da je bilo super – I didn't buy those bananas... Tudi drugi sošolci, so se svojemu nastopu posmihali, čeprav se je v očeh vseh videl tisti vprašaj – »je to pravzaprav res smešno?«. Hmmmm, let's just say, da bomo do Berlina še prekleto dobro vadili. Afterall – we have to represent! Kdo bi vedel, mogoče pa je res dober nastop rezultat Marcovicijinega nadiranaja in psihiranja pred slednjim samim. Hvala bogu, da je ChiChi bila že daleč daleč stran od poštne številke 8010, saj bi mi verjetno namesto flying kisses v glavo (po Mozartu) vrgla kako torbo; ali pa kovček... Dojno? lol

...but maybe I want a cat? lol

Zvečer sem se dobil s Petrom – kolegom violinistom, s katerim sva (skupaj z njegovima staršema in ostalimi člani funny orkestrčiča, o katerem ste brali pred nekaj dnevi) vse od 7h, ko smo imeli tonsko vajo, pa do pol 4h zjutraj zabvala goste na Techniker Ball-u v Grazerkongress-u. Never again!! Ever... Čeprav, sem že nabral za hlače Bossove obleke. Mogoče še kdaj... Ampak ne v kratkem. Let me explain. Zadeva je izgledala nekako takole:

- dekletca v belih satenastih oblekah (katere bo polovica verjetno uporabila na lastni poroki – sem omenil, da so izgledala ceneno in nasploh nikakve?)
- pingvinasti fantki v prevelikih frakih, s Hitler-like hairdooji

- neumna koreografija - cvetenje rož (beri punc), moški paritveni ples ipd. so samo nekatera od imen izsekov vrhuncev plesnega ustvarjanja v tej Steierische prestolnici (??)

- (t)isti invalidni dirigent s prvih vaj, ki je na koncu igral violino (aka iskal note) medtem, ko sva s Petrom z igranjem v mikrofon poizkušala le to preglasiti

- sendviči po 2.80€ (!?!)

- omrtvičenje leve roke nekje med drugo in tretjo uro (kasneje sem si [o]hladil z mrzlo vodo in do konca večera enostavno malo manj vibriral)

somewhere in Brasil...

Glede na to, da sem četrtek in petek več ali manj preigral, sem se odločil, da si bom nedeljo vzel fraj. Pot v Ljubljano je bila zabavna (vlaki so mi bili od nekdaj všeč, ja...!?), sicer pa sem več ali manj zadevo prespal, tako da bi opisovanje le te prepustil vaši bujni domišljiji. V pomoč – sanje so bile vroče; lol beri Matty se je sončil nekje v južni Ameriki (or at least it looked like Brasil...).

Trenutno sedim v baru sredi Ljubljane, kradem internetno povezavo in prav po Carr Bradshaw-sko pišem tale kratek(?) blog. Edina stvar, ki mi manjka, je tisti še kako stajliš cigret, ki pa so ga (v našo korist, ja!) ukinili že pred časom. Očitno se bom za popolno izkušnjo moral kdaj z mojim dragim hp-jem sprehoditi do M1 v Grazu, kjer bom za eno kavo zapravil toliko kot za kosilo v Ljubljani, ampak kdo bi računal...

deadly, but SOOO stylish, lol

Zunaj je oblačno in mrzlo. To vem zato, ker sem še do pred kratkim v družbi tamale, Domna in drugih akademikov (kok smo pa fancy... sami intelektualci, lol) na mrazu pred(!!) Konobo pest(o)val v rokah malega ščeneta (poimenovali smo ga Agi) – pasjega mešančka, ki je tako cute, da bi ga človek kar posvojil. Btw, ponovno sem prišel do zaključka, that chicks digg guys with puppies. But since I still like to see my mom (from time to time) bom s temi pasjimi(?) radostmi za enkrat počakal...

Zdej pa na kosilo. Matty lačn!!

drinking with our professors is FUN

2008-01-23T23:35:00.000+01:00

Domov sem prišel pred parimi minutami, si z ustnic zdrgnil zadnje ostanke pitnega rdečega vina na ustnicah, si spotoma umil še čekane, se zvlekel v mojo več kot PREveliko trenerko in se zvalil pred računalnik. I just came home from Chao's 'End of semester party' - ja, tukaj nas naši dragi profesorji povabijo ob koncu semestra k sebi domov na večerjo... spraznit bife z alkoholom med drugim. Danes sem na mizi preštel 25 flaš rdečega in 15 belega vina. Dobro nam gre, right? ChiChi came too. (S)he invited her(self) as well. To je zgledalo nekako takole:"Hey, my darling. How are you. I've heared I'm gonna see you tonight at your party. How sweet of you". Kaj naj rečem - some people just know how to be cute/obnoxious (your call... I didn't say anything).

little black (shirt) is always the right choice

It's always cool to see your teachers pissed (aka drunk), dancing to 'La camisa negra'. Tokrat sem salso učil le Agnieszko in my favorite - Silvičko. She knows how to moove. Good for her. Seveda smo še prej (ko vino še ni tako močno prijelo) obdelali vse resne debate - vse od tega, da mi/nam želi res vse najboljše v Berlinu, pa do tega, da bi res rada videla, da v marcu (med naslednimi počitnicami... ja, te imamo v tej homie krščanski inu jodlarski deželici čestokrat) letim to Bucureşti to meet her god-like (as she put it) teacher, Mr. Ştefan Gheorghiu. Sama je stavek oblikovala nekako takole. "It would be very nice if you would see him before he dies. [nice, huh?] Don't get me wrong - he's already 82 years old and in a very good shape. He's for me the best violin player in the whole world and you could learn a lot from him. It would definatelly be a once in a lifetime experience...". That said - Matty shall work; resnično in s srcem, pa se mogoče opogumim in 'stopim' do Njega himself.

Chao je (kot večina mojih znancev z daljnega vzhoda) v alkoholiziranem stanju - smešen. Cute & fun, but then again - smešen. Resda se ni zvijal po dnevni sobi ob 'črni srajci', a rdeča lica in še bolj nasmejan obraz kot ponavadi so pričali o tem, da se ima v (naši) družbi prav lepo. Glede na to, da je perfektno skuhal neko jota-like zadevščino (ki sem jo po celem dneve neprehranjevanja zmazal v parih minutah), sem ga moral povabit na kozarec tistega rdečega vina (that he bought himself, lol), ki je prav lepo in redno (s)tekel po pristonih grlih.

tasty indeed...

Verjetno se večina sprašuje, zakaj sem po temtakem že doma (trenutno že v pižami). Well the thing is - we have a concert tomorrow and I wanna 'represent', tako da bo še najbolje, da se počasi spakiram v mojo super klein aber sehr shönes Bett. Med drugim v petek na nekem javnem nastopu igram še berlinski program, tako da bo dela več kot dovolj. Pa še kak Moon river bo treba si pogledat. Pffff, pomojem tudi... To bomo lepo igrali z lista, kot se za Ball-ske glasbenike spodobi! lol

mi mi mi mi miiiiii

2008-01-22T18:45:00.000+01:00

At point, ko ti di-vaa herself začenja po zraku pošiljat poljubčke, se človek (radostno) zave, da ima probably(?!) a damn good lesson. Vesel sem, da je bilo temu danes tako. Celotna zadeva je bila preety unreal, ChiChi je celo navrgla stavek v stilu "s takim igranjem greva lahko na kakršnokoli tekmovanje", kar me je samo še podžgalo. I liked every second of it. Recimo, da se mi je s tem opravičila za nepotrebno (?) nadrkanost prejšnji teden, ko je prišla samo za en dan v Graz --> nadreti nas uboge, pridne učenčke that is. In her skinny jeans if I might add. lol But di-vaa is better than ever, polna energije, ki jo razmetava na naših urah - just the way I/we like it. Berlin program je očitno torej (skoraj da) že pripravljen. Manjka še malo več "siecherheit", ki pa jo bomo lepo pridobivali v začetku naslednjega meseca - with loads of practice, mhm.

tyson & naomi

Prejšnji teden je bil locco. Koncerti, vaje z orekstrom (seis horas por día!!?!) - zna se zgoditi, da bo četrtkov koncert dokaj uspešen, vaje lastnega programa in komornih. Nicee! In ravno zaradi tega sem se odločil, da čez vikend (beri za slab dan) skočim v Ljubljano in se - zluftam. Imel sem veselje videti svojo lastno sis', ki je vsa nova aka upicanjena v visokih štiklih poizkušala (saj veš, da se zezam... lol) to "work that bod of hers" po ljubljanskih ulicah v spremstvu Bečana. Naj priznam - she's preety good at it. Verjetno zna k temu pripomorati dejstvo, da jo je na njeni poti usmerjal Matty himself, lol. Med drugim sem kofetkal tudi s Silvom, ki je bil tudi prekomerno urejen samo za srečanje z mano. Hmmm, maybe it's just me!? Očitno se bo treba po novem šmekat za easy night out v našem (vele)mestu. No problem, right?? Takoj, ko si prislužim nekaj dinarjev za novo 'opravo', ki sem si jo/jih že skrbno izbral s fotk različnih mens show-ov latest fashion week-a na teljle strani, vam sporočim, vas nazovem and then we can all go out, playing our-fancy-selves. And if I may... Dontella (the lion face, kot jo nesramno kličejo moji prijatelji, lol) - you rock!! <3 Wiiii!!!

Ko se v poznih večernih urah (s predolgih vaj!!) privlečem v mojo izbico, si preostali čas rad polepšam z raznimi oddajami. And let me tell - I've got a new addiction! Matty soooo proud... Našel sem jo, ko se je ravno dobro začela. Oddaja se kliče 'Make me a supermodel' (of course it does, ane? lol), vodita pa jo former (super)models Niki Taylor in Tyson Beckford. In če še ni očitno - I fucking lurv it!! Ne vem kaj je z oddajami na Bravo TV-ju, but they always get me hooked up. Saj veste - poznamo še Project runway s Heidi Klum, ane.

I really DO enjoy the stuff she sends
down the runway...

Včerajšnji večer sem imel eno in edino vajo z orkestrom, v katerem bom igral na petkovem fancy Ball-u. Glede na to, da sem predvideval, da bo to VELIKI simfonični orkester s skladbami tipa Rosen aus dem Süden by Strauss, sem bil kakopak precej presenečen, ko sem v sobi zagledal 5 violin, čelo, kontrabas, flavto, klarinet, klavir, bobne, sintisajzer in - resnično nesposobnega dirigenta. Bilo je grozno, v vseh možnih besedah. Zabavno indeed, a grozno... lol Predstavljajte si vse možne cheesy komade tipa 'Blue moon', 'Yesterday', 'New York, New York' v romantični ameriški komediji. Naj se popravim; v slabi, low budget ameriški tragikomediji. Bad, bad... Petkov večer (igramo od 10h do pol 4h!! Zjutraj, ja...) zna biti precej zanimiv. I'll just have fun with it, saj drugače ne bom preživel. lol

...the bew music in the background pa je mix Dvida Guette za Club Fg (RadioFg). Enjoy!

let's get wet!

2008-01-15T19:10:00.000+01:00

Večer po koncertu je bil - super. Mogoče, ampak samo mogoče je k temu pripomogel naš nastop, nad katerim so bili vsi navdušeni. Mi vemo, da bomo s časom še rasli in se bolj "čutili" a smo bili z včerajšnjo S/s-metano prav zadovoljni. Chou je bil ves vzhičen, da so profesorji prišli do njega, nas hvalili ipd. As long as people liked it... Mi smo (na odru) uživali. Že sam aplavz na koncu je največja nagrada za glasbenikovo delo (poleg konstruktivnih kritik seveda. Gotta love those). Ravno zato je tisti 'bravo' ali pa kričeč 'wuuuuu' (not buu!!?! lol) še kako cenjen in dobrodošel; če si ga seveda zaslužimo...

O uspehu sem seveda moral nujno obvestit mojo drago malo (ki jo prav močno pogrešam), ki se ravno v tem času poleg čela posveča - matematiki... Ah, kje so tisti časi. I'm feelin' you, sis'! Samo navrzi si Bedingfield-ov Gotta get thru this (accoustic version, seveda!) pa bo šlo.

Ponedeljek 14.-ga sem zaključil z eno episodo Will-a & Grace (kaj morem, če pa sem s Carrie&Co. že prišel do konca? It's just a matter of free time before I'll start all over again, lol) malo čez prvo uro - smiling, of course.

'wet' is back

The day after: psychadelica!! Di-vaa prileti v Graz jutri, tako da je bilo potrebno kar precej dela (beri obrabljanja prstov, čiščenje ušes ipd.). Glazunov napreduje, Debussy v boljšem stanju, Mahler skoraj že prebran - bomo to počeli jutri na prvi vaji. Joyful, joyful... Oh, kako bomo plavali med vsemi tistimi črnimi stranmi. Should be fun. Za tem pa bom preveril še splošno počutje v sobi 3.12 z Dojno na čelu. If you wanna know what life in Louis Vuitton (dog) bag looks like - come'n'see.

Due to moja (razbolela) S-asta hrbtenica, sem se danes v vsej svoji čokatosti podal 15 metrov down the road. Ja, po dveh letih in pol(?!) sem ugotovil, da imamo tam bazen. Bravo Matty! In glede na to, da se mi je v tistem trenutku zazdelo, da nimam že tako preveč izdatkov, sem si privoščil en blok (10 ur/obiskov!) v bazenu. No, pa je ena od stvari, ki sem si jih za to leto zadal že skoraj opravljena. Now all I have to do is swim like a Mexican crossing the border. lol Šala mala... To do list je pa še zelo dolg (in neobkljukan - zaenkrat stvari samo dodajam), tako da se ne bat, da ne bi imel o čem pisat... Nimate te sreče. lol

It's almost eight. Matty mora spakirat kopalke, brisačo in kapo (to zna vzeti precej časa, ja !?!)...

See ya!

Probam na kratko?

2008-01-14T10:31:00.000+01:00

Zdi se mi, kot da je bilo novo leto pred dvemi meseci in da sem v Grazu že ever since. Naporni tedni so za in pred mano!

V ponedeljek sem po 3-tedenskem premoru videl mojo drago ChiChi, ki je bila "novemu začetku" primerno - nadrkana. Ja, vsi smo imeli super(?) ure. No ja, saj določene stvari je celo pustila pri miru oz. jih je pohvalila. A ker ne more iz svoje kože, nam je prav veselo naložila nekaj dodatnega dela - da nam slučajno med vajami orkestra vsak dan (ki se začnejo v sredo), kjer se bomo ubijali z nekaj več kot uro in 10 minut dolgo Mahlerjevo 1. simfonijo (did I mention the concert is on 24th? Of Jan, ja!?!), vajami in koncerti naših komornih skupin, ter vadenja njenega "starega" programa ne bo dolgčas (?!?). Ja, to je bila ena od možnosti, priznam. Mogoče bi celo kak dan lahko spal kot normalen človek. Moram pa povedat, da sem dobil freakin' perfect komad - Poeme by Chausson (v izvedbi meni ljubega Oistrakha ga lahko poslušate tukaj). Zdi se mi le, da ga bom začel brati enkrat februarja, ko bodo vsi koncerti za mano.

Danes imamo v Palais Meran-u s triom koncert -Smetana, we're gonna make u proud (hopefully)! Tudi Chou se zdi, da moramo zadeve (glede na to, da imamo namen tekmovat) pospešit, zato nam je dal še tri dodatne trie, ki jih lahko(?!) navadimo do marca. Wiiiii! (erm...) Danes zvečer (beri 14.januar) se torej stiskajo pesti za trio Smetana/Art/Boem... Imena očitno še nismo našli.Vse še v stanju nezanimanja/odločanja.

i miss my hair...

Če bomo igrali dobro se zna zgodit, da navržem posnetek na blog. Ja to pa bi blo nekaj, a? lol

Februarja letim v Berlin. Zaenkrat povem samo to, da imam do takrat še veliko dela. And by 'veliko' I mean loads. O tem, kaj bi se iz tega lahko oz. bo izcimilo, pa več po zadevi sami. I don't wanna jinx it. lol Ne, da verjamem v te stvari, ampak rad delujem po načelu - najprej doseži, nato govori. Se splača - ker če temu sledim, se ne potrebujem kontradiktirat (a imamo to besedo v slovenščini sploh? Hmmmm...).

Koncert KUG orkestra zna biti zanimiv. Predvsem zato, ker bom sedel na prvem pultu, zna pa se celo zgodit, da bom vodil - meaning, I gotta know the part od zadaj naprej, kar pa se v tem danem trenutku zdi ein bischen(!?) utopično. No, dosti jamranja - saj mi je prav lepo. I enjoy every second of it.

V petek sem se once again ostrigel, se pravi, da bom z mojim planom puščanja dolgih las (for the last time?) začel - zdaj. At the moment Matty's trying to pull of a pepper look (al nekej takega said the guy in Hairgott. Btw, tam se ne strižem več!! lol Recimo, da malo preveč [o]cenijo svoje delo). Good luck with that, right?

... and my free time :)

Še tole - v centru Graza, natančneje na Jakominiplatz-u, smo dobili novo restavracijo; ChiChi's... A moram še kaj dodat??

Cicek je nehal vadit, se pravi, da je soba naslednji dve uri all mine. Ljubica, kje si...?

češplje, vozli in zdravo prehranjevanje

2008-01-05T20:46:00.000+01:00

Pijem Fructalov sok iz suhih in svežih sliv (ne, nič mi ne plačujejo za tole excellent med vrsticami oglaševanje...), poslušam novo playlisto (ki je pravzaprav ista kot stara - z razliko novega vrstnega reda that is; saj pravijo da je navada železna srajca, ne?) in se še odločam, če mi je natur češpeljin nektar sploh všeč. Hmmm... is it just me, or did this sound really weird? Kakorkoli - Matty se @ this very moment počuti rahlo worn out. Obstaja možnost, da problem tiči v masiranju Marušinega hrbta. Še zdaj se sprašujem, če je bil vzrok vozlov v hrbtu moje sestrice včerajšnji bowling ali zgolj tisto blazno naporno(?!) učenje tekom dneva. But a ("perfect") bro's got to do, what he's gotta do. Me pa resnično zanima, kje so vsi kandidati, ko bi bilo treba zmasirati mene. Saj veste - nekaj urno stanje pri miru, v naši so damn beautiful violinski pozi(ciji) zna biti škodljivo ali/inu celo boleče. Plus tega povzroča visoko (aka močno) ukrivljenost spodnjega dela hrbtišča. "No wonder my butt looks that big, če imam pa zaradi te violine čist S-asto hrbtenico" je nekoč pripomnil meni še kako ljubi fantič... lol

watch your wrists boys and girls...

Včerajšnji večer je bil absolutely fabuleux(se) and just for your info - I never (ever) use this term in offline/normal/actual life. Se mi samo zdi, ali ima dejansko nek rožnato-perjast pridih? Erm... lol Če se vrnem k prvotni ideji tega odstavka - our bowling night exceeded. Preden so me Nejc, Maruša in Marjan (od včeraj naprej naš novi & redni soigralec) pobrali v centru sem se dobil še z Žakom na piru in čaju. Da obrazložim; glede na to, da sem najprej naročil veliko točeno in se nato šele nekje med 32. in 33-im požirkom spomnil, da naj bi se v tem very času čistil in pil sok, sem si za tem (zaradi čiste vesti) naročil še en planinski čaj z limono (in obilo cukra). Nadoknajevanje (v SSKJ-ju tega termina žal ne poznajo) zna biti zanimivo in zabavno, sploh z ljudmi, pri katerih ti po dveh dneh ne-srečanja nikoli ne zmanjka besed. I concider myself lucky...

Takoj za tem, ko smo pobrali Lucijo v Župančičevi jami, smo se znašli v Areni, kjer nas je že čakala - še čisto sveža(?) steza 26 z žirafico. Ja - toliko o sokovih. Naj v svojo obrambo povem (I need telling myself that), da mi gre danes boljše. Matty = good boy. Po dveh igrah (izgubljanja) sem ugotovil, da sem due to moja (kopirana) ljubica popolnoma zapostavljal igro keglanja. But it sure was fun. Zdi se mi, da je problem v tem, da sem tehniko dobrega metanja kugle zaupal vsem, ti pa so to zadevo pridno nadgrajevali in poglej poglej, all of a sudden I suck - balls.

pribežališče lačnih (v noči)

Po naporni(?!) igri smo se pokurjenim kalorijam (ja, seveda) primerno založili v McDonalds-u. Ni boljšega od "čikna" in velikega pomfrija ob pol 2h zjutraj, a ko sta Lucija in Marjan začela namakati pomfri v McSundae, mi je bilo jasno, da je (vsaj mojega) nočnega/zgodnjega prehranjevanja konec; finito!

Jutri potujem. Naj povem, da tokrat s seboj nesem dve(!) veliki škatli hrane (Kaj?! Saj sem ena velika, čokata zverin[c]a. lol) - my momy always seems to amaze me s svojo zmožnostjo količinskega nakupovanja. Visa, hvala. Poleg tega moram s seboj nesti še (vsaj) en kovček cot in čevljev. Hvala bogu, da imam Cirila, ki mi bo v zameno za kako dobro domačo klobaso to znosil gor. All I can add is - tender wrists, tender wrists...

p.s. I missed this song (Matt Houston - Merci)

just another day

2008-01-04T17:30:00.000+01:00

Moji januarski dnevi so ponavadi en sam suffer; ravno tisto zanimivo in zabavno razmišljanje o novih ciljih, idejah in podobneih bananah se kar naenkrat prelevi v obupno in glavobol povzročujoče dejstvo, da sem/smo spet na začetku. Da bo potrebno še veliko (če ne še več!) dela, navdihov in družbe slash pomoči prijateljev. Ravno zato sem se danes, takoj po vadenju, taxi-ranju moje drage matere k in od zobarja, tuširanju in nekem random prehrajnevanju in še malo dodatne vaje za vsak slučaj (5 stran koncerta od zadaj is giving me the creeps. I know, I know - počasi pa daleč. Izi ko pasulj, če le ne bi bilo tu problema deadline-ov. Marta, I know u're feelin' me. lol) poklical Nejca (the conductor, aha) in se zmenil, da gremo zvečer skupaj z Marušo in Lucy na en bowling. Yes - it's been a while. Tako bom po kakih dveh urah (in mogoče kozarcu soka - po novem se šparam...) obkljukal vsaj dva "have to" aka priporočena dejavnika za - boljši jutri.

V ozadju se vrti Chasing cars by Snow Patrol. Zamenjati moram playlisto or else...

trenutno stanje... SAD, I know

Če ste se že kdaj videli na televiziji, mi boste verjeli oz. veste, da je to blazno neumen in nič kaj prijeten občutek, ta filing pa je še toliko bolj bebast, če se decemberski kocert aka Ruski večer naenkrat vrti na aprox 6 postajah. Ermmmm. Če bi kdo rad slišal koncert brez piskanja mobitelov, šumenja pri mešalni mizi ipd. naj vas razvselim z novico, da bo koncert najverjetneje ponavljan konec januarja ali v začetku februarja in our very own Slovenska filharmonija. Vljudno vabljeni (al kaj že).

V nedeljo se vračam v Graz. Joy of joys!! Po resnici - I miss my tiny little room (and by room I mean my own space). Mrs. Marcovici nas pride "obiskat" že takoj v ponedeljek, tako da imam občutek, da bo vikend še zanimiv. Jep, zabavno bo. V januarju imam 6 koncertov (od tega enkrat igram na Ball-u v Grazer Kongressu, tako da če se komu plešejo valčki... I'll be there all night!!) katerih oglaševanje tako kot reviews sledijo v naslednjih nekaj dneh. Ravno danes sem dobil neko super mašinerijo (beseda naprava se mi je zdela vse prej kot intelegentna. Maybe it's just me...) - mp3/waw recorder by Edirol Roland, ki so mi jo v zameno za globinsko čiščenje notranjščine moje denarnice poslali iz USA. Therafore - od sedaj naprej bi Matty teoretično lahko snemal vsak koncert in ga nato dal ocenit škrtaški publiki - mojim prijateljem, ki jim je bencin do Graza prevelik strošek. lol Well, since that's not going to happen (točno tako), pa obljubljam, da bom mogoče uploadal kakšen dober(!) koncert, na katerega bom ponosen. Jah...

work that (photoshopped) face, Carrie (lol)

Večere v Grazu si bom po novem krajšal z novimi-starimi prijatelji(cami) - Carrie,Charlotte in meni naljubšima Samantho in Mirando - people with extremely cynical views and/or confident, strong, outspoken personality impress me!! Če kdo še ni ugotovil - moja perfect sis' mi je za božič kupila "škatlico presenečenja"- vseh 6 sezon te kultne serije (that I hate to love). Moram priznati, da bom močno pogrešal the W&G bunch, ampak nič skrbi - their time will come (soon again, lol).

Ja, življenje (problematičnega?) samskega glasbenika zna biti prav zabavno... Right?!

a new beginning...

2008-01-02T22:46:00.000+01:00

Za nami je, končno! Bilo je lepo, naporno, delavno in zabavno. Govorim (vsaj) o parih tednih pred novim letom. Ure s ChiChi, vaje, praznovanja, obiski, zavijanja daril in pisanje kartic, hrana (all tons of it... fitness here I come - first thing next week), koncerti in čas zase in prijatelje. Priznati moram, da sem se kljub temu, da tistega pravega "prazničnega duha" ne čutim oz. doživljam že od daljnega leta 1996 (ko so mi moji ljubi starši @ my tender age of 9 povedali, da Božiček pač ne obstaja - včasih se zdi, da je zadeva pustila na meni trajne posledice...) imel zelo lepo.

Looking back na preteklo leto se mi zdi, da je bilo precej uspešno. Všeč mi je (bilo). Seveda sem s prvim januarjem odprl novo poglavje, za katerega se zna zgoditi, da ga bom dajal na ogled malo bolj pogosto, who knows. Je pa definitivno, da sem ravno s tistim very dnem začel razmišljati o tem, da bi bilo (na) določene stvari pametno pozabiti (I can at least try, don't you think?), kljub temu, da so bile v tistem točno določenem času, kraju (in stanju... definirajte sami) nekaj posebnega. It's not like I want to forget - it just may happen to be good for me. Naši cilji in želje se spreminjajo; sam ugotavljam, da bom sebe gnal še bolj, tako da ne bodite presenečeni, če vas s podočnjaki do kolen in zdelanimi konicami prstov kdaj na cesti ne bom prepoznal - I've got eyes condition; po domače... napol sem slep (or at least I think so). Sam sem prepričan, da je naša usoda v - naših rokah. Screw the stars! Njim sem bom (mogoče) zahvaljeval po cheesy romantičnem zmenku na kakšnem pomolu - za razsvetljavo seveda. btw - nobene bojazni... lol

2008 zna biti prelomno. Popravek... To leto BO za nekatere posebno - v vseh aspektih. In če bo slučajno kakorkoli special zame (pa tudi če bo šlo za najbolj neumno in random zadevo po katerih sem poznan) - vam sporočim. Uživajte, imejte se radi, pa vsake toliko pridite v Matty's world pogledat, če the writter še živi. I'll try to do my best with updating.

Carpe diem!

urs trully, Matty

baje še obljubljene...

2007-12-08T16:44:00.001+01:00

Zadnjič sem bil opomnjen, da sem že dolgo nazaj obljubil nekaj fotk z dopustovanja na Pagu tistega daljnega sončnega poletja 2007. Ker se takrat nisem spravil napisat enega bizarno dolgega posta (kar bi definitivno bil), tokrat samo tistih par najbolj normalnih (ja - vem, da težko verjamete) slikc, ki naj govorijo same zase...

p.s. I'M COLD!

postcosmatične travme in "polomljena" violina

2007-12-03T19:08:00.001+01:00

No, pa smo dali to skoz - post cosmo krizo. lol Že samo dejstvo, da vsi prijatelji zadevo vidijo pred teboj in jo nato komentirajo po sms-ih nakazuje na zelo neugodno situacijo na moji strani, s tem da niti ne omenim dejstva, da je neka slovenska trobentačica zadevo privlekla s seboj na fax - v Graz, ja. Ermm... No pa saj ne bom lagal; celo priznam, da sem - attention whore. Always have been actually; ni čudno, da so mi kot otroku v Preddvoru sneli gugalnico, če pa sem se vedno drl, naj me ja kdo gleda - nič kaj praktično. Še takrat, ko so mislili, da se me bodo znebili in imeli svoj mir (za sajenje solate na vrtu), sem težil in opozarjal na svojo tehnično izpopolnjenost guganja z nogami!?!?! I rocked it!! lol Ahhh, kje so tiste stezice...

V soboto sem šel po dolgem času spet ven in ponovno ugotovil, zakaj moji receptorji nikakor več ne zaznavajo oglaševanja partyjev v Grazu. 'Cause they all suck balls!! Domov sem se odvelekl po dveh Heinikenih in zaporedno vrsto (pre)slabih house komadov. Važno da sem "daroval" (like I had any choice!?!) 9€ za treatment obolelih z aidsom. I'm just such a good person. Riiiight...

i like anotherone better...

V nedeljo, ko sem enkrat pred dvanajsto odprl violinski kovček me je skoraj kap. Žica pri struniku se je pretrgala in vse (kar bi moralo stati - napeto in pokonci) je ležalo na trupu violine oz. je štrlelo v zrak. NOT a preety sight indeed! Po parkratnih globokih vdihih sem se spravil k sebi, preklical pol Graza in na koncu le dobil nekega violinskega mojstra, da mi je zadevo zamenjal, ponovno - napel in še mastno zaračunal. Jah - that's life. Sem vsaj lahko zvečer šel k Chou-u na uro - Smetana is turning out great btw. Ja, s triom sem imel vaje v soboto in tudi nedeljo. No, očitno se je izplačalo, saj nas namerava Chia poslati na par tekmovanj starting schon spätter this spring. Wiiii!!

Ker je zunaj nečloveško mraz in (vsaj zgodaj zjutraj in ponoči) enostavno nevzdržno, svojo rit zvečer lepo parkiram za mizo in pišem razne prošnje za poletne koncerte in recitale. Ja - če kdo želi posodit kako veliko akustično dvorano (aka Slovenska filharmonija, Unionska dovrana etc.) za eno noč in še nabrati sponzorje za "podporo" solistov (ja, trio tudi pride v poštev), naj se kar javi. No?... .. NOone?!?!? No ja, bomo pa še sami malo poskušali.

Danes bom verjetno spet iz močno zaprašene(?) škatle z vsemi sezonami ven potegnil kak dvd Will&Grace, se udobno namestil v mojega Markus-a (tako se namreč imenuje moj novi stol iz ikee, ja!! lol) , še prej pa si natočil kozarec vina (purchased today, jaja... po pameti seveda - I know!), odprl vrečko tortilj e basta. That should be fun...

p.s. V ozadju pa "oldie" that I like - David Guetta - Belive (UK Club MIX). Če bi se kaj v tem kontekstu vrtelo v soboto, bi plesal!! lol

sugar-plum fairy in modrostni zob

2007-11-28T22:35:00.000+01:00

Zbudil sem se z razbolelo in malo(??) otečeno dlesnijo. Moj modrostni zob se ne vda, niti ga ni strah mrazu, zato se vneto baše in rine skozi mojo že tako ali tako tender zobato odprtino. lol Še dobro, da kljub temu lahko še naprej prav veselo ližem moje Kinder Schokolade (alle 8 Riegel, natürlich).

V Grazu že vse diši po cimetu, kuhanem vinu in - božiču. Prezgodaj, I know, ampak there's not much I can do about it. Razen dejstva, da se neumornemu nakupovanju na široko izognem (vsaj do vikenda, ko bom našel nekaj časa, da porabim tisti težko priluženi denar. Rabim nove kavbojke, pa kako jakno, pa ...). Na poti k Neubau sem v bližnji trgovini s kuhinjsko opremil v izložbi opazil neke lutke aka okraske - kičeraj, kar konkretne velikosti, ki bi najverjetneje bil popolno xmass darilo za mojo ljubo mamiko. Na koncu sem opazil prav posebno in nič kaj pretirano nakečirano zadevico, ki me je spomnila na Tchaikovsky-jev (meni ti pridevniki s tujimi imeni enostavno ne gredo - get over it!!) Dance of the sugar-plum fairy (slednjega lahko ta pravcati trenutek poslušate v ozadju, če le ni moja vrla spletna razgledanost kje zatajila), ki me vedno spomni vseh tistih lepih in special trenutkov v tem posebnem let... Ok - dost, da ne bo kdo inzulina potreboval.

where's my friggin' fairy?! lol

Lately veliko prostega časa (kar ga pač imam) ponovno preživljam ob Willu in Grace. They are just special, aren't they? lol Kaj pa vem - včasih, as in zvečer, ko se ves nasikan, utrujen po celodnevnem faxu (in otekel??) privlečem v domačo izbico, se prav prileži en shot že (pre)večkrat videne epizode. Sej po delu ali dveh pa preklopim na kak album Diane Krall in sem na relax, prosim... Since I have no more drink in my room!?! Nezaslišano, I know... Glede na to, da po novem živim zdravo in sem; kako že rečejo?? Aja, "vrtnar svojega vrta". Riiiight. No, zdaj vsaj vem, kaj bom naroču Mr. Božičku. Ja kaj?! Moram razmišljat out of the box (se pravi outside my kamrica?). Kaj pa če dobim obiske?? Jih bom s cedevito postregel? I don't think so.

Jutri uradno postanem decembrski cosmo boy - sam sem si nadel nadimek "kozmič". lol Sem sicer mislil, da vas bom lahko že razveselil (?!?) s kako fotko extra, pa se z Martico še nisva našla, tako da to še sledi. Vi pa le lepo kupite revijo in pošljite scane, haha. I just hope the pic doesn't turn out ugleh. Držim pesti, se držim za zob in nestrpno čakam na kak (pozitiven) odziv.

And I'm out.

p.s.1 Pa sem mislil, da kratki posti nikakor niso my teng... Pfff. lol
p.s.2 Če ne berete bloga redno vam verjetno ni kapnilo, da s/z (skoraj) vsakim postom menjam komade... It's all thought out, ja!! Smo profesionalci [lol];

ermm...

2007-11-27T19:35:00.000+01:00

Vsake toliko se zavem, da pravzaprav ni vse tako rožnato (ta izraz mi je bil vedno glup!?) kot se zdi. Imam namreč problem, da stvari vidim oz. interpretiram po svoje; jaz vam rečem - moja glava je cel stroj. Kaj se vse tam notri dogaja, ne... Kakorkoli, priznal sem si, da sem (poleg dobrih lastnosti!! op.p.) tudi tactless, včasih nesramen, (very!) needy, skoraj vedno iskren, nekaterim (upam, da ne večini) se zdim aroganten (mogoče me le ne poznajo in dojemajo mojega delovanja in humorja?) in do sedaj sem bil sposoben spacat skupaj le eno zvezo, ki je trajala nekaj mesecev, medtem ko so vsi drugi poskusi propadli po... parih dneh. V bistvu sem nehal analizirati tudi to - it's just not good for my general well beeing!

Težaven gor ali dol; na vsake toliko mi uspe (po naklučju?) naredit tud kaj - lepega. Če ne drugega, pa zaigrat (se mi zdi). Če je with my heart in it, sploh ni nobenega problema - se potrudim, samo da se tisto drugo bitje mogoče počuti malo - special.

Hotel sem se samo zahvalit vam - meni ljubim bitchezz, ki z mano vztrajate in me prenašate (čeprav me morate včasih preverjat, ane Blaž in Melody? lol) in se že vnaprej oprostit, za ta bizarno kratek in čuden slash nič kaj Matta-like post.

Love me, love me... lol

francija, sneg in nova violina

2007-11-18T18:13:00.000+01:00

opomba: dolgo, drugač ne gre. lol

..::čekiranje : Graz::..

V četrtek me je navsezgodaj moj dragi cimer uspel odpeljat na letališče. Glede na to, da je bilo "potovanje" dolgo natančno dva dni in pol je bila tudi prtljaga temu primerna - nikakva. Z violinskim kovčkom v roki in torbo na ramah sem prav veselo in zagreto stopil v stavb(ic)o Flughafen Graz. Ker nism imel s sabo nič posebno velikega, sem vse vzel s sabo na letalo. No ja- except for the dve flaši of "faking-draga-voda" (kot jo je poimenoval Blaž lani, ko je za tiste bore 1/2l z vitamini inu okusi obogatene[!?!] tekočine plačal nekaj več kot €... he survived btw, lol), katero so mi odvzeli cariniki(?). Si prav predstavljam kako so se še cel dan (z nasmehom na obrazu) nalivali z njo. Nesramno!! Še dobro, da je bilo mojega fav parfuma (paco rabanne) notri samo še tretjina, sej bi naj mi drugače, po besedah določene obilne, ter blazno prijazne in človeške(?!?) gospodične, odvzeli tudi to. NO GO!! I was ready to smack her in the face, a to (hvala bogu) ni bilo potrebno.lol

..::štrajk SUXXZ!!!::..

great guy...

Let do Frankfurta je bil pravzaprav prav kratek in je služil - spanju. G. pilot je zares lepo letel letalo (sej se tako reče, ne??). Sploh nisem čutil, kdaj smo pristali; še dobro, da me je zbudila neka wannabe Julia Roberts in Preety woman - mudilo se mi je namreč na vlak. No ja, at least that's what I thought! Ko sem po:

1. podiranju svetovnega rekorda v preskakovanju ovir aka kovčkov

2. izogibanju nič hudega slutečim upokojenim turistom

3. bizarno počasno vožnjo s tramvajem

končno prispel na Frankfurt (Main) Hauptbahnhof, sem seveda ugotovil, da je moj že težko pričakovani rezervirani sedež na vlaku relacija Frankf. - Strasbourg due to Deutsche Bahn Streik - canceled. Se pravi, da sem se naslednje tri ure prekladal po postaji. Najprej sem grel okončine v McDonlad's-u, se na to prestavil v knjigarno, kjer sem gledal naslovnice (zanimivo, ja), nato v gigantsko "cajtng-trafiko", kjer sem predelal vse od Men's Health, GQ, Details in si celo privoščil Hommes international Vogue, ki sem ga nato bral na vlaku, ki je sicer imel še dodatno 50-minutno zamudo. Vmes pa sem se vsake toliko hodil hladit na peron - saj veste. Vročina v trgovinah je enostavno neznosna... Riiiiiight!?!

..::République française once again::..

Izstopil sem še na nemški strani in sicer v Kehlu, saj me je tam s svojim smartom pobirala Silvička, s katero sva 20 minut zatem v družbi njenega moža Diega že sprobavala violine v ateljeju Jean Christophe Graff. Anf guess what - Matty got himself a new baby. Ja, sem ponosni očka kopije Stradivarijeve violine iz leta 1729, sicer narejena(?? mogoče zgolj popravljana...) pri gospodu Adolfu Stowasser-ju v Grazu. If that ain't bizzare...

Kakorkoli, miss (wannabe) Stradivarius ima ton, da se reče, mehko barvo, pa še lepa je povrh. What else can a boy want? Not much... maybe an originial?lol

Ker sem se Jeanu baje dopadel, mi je ceno še malo znižal, hkrati pa mi še na novo (zastonj!!) ožimil lok, ker si baje zaslužim... Fine by me! Je pa res, da so očitno prave "zvezde" res vedno skromne in prijazne. Poleg tega pa je tudi sam občutek, da si (bil) nekomu všeč, oz. da si se ga kakorkoli dotaknil (govorim z glasbene perspektive, dragi moji) - prijeten.

Večerja @ Marcovici-Pagin house je bila... zanimiva. Smešno je bilo, da kadarkoli me je Silvia kaj vprašala je to zgledalo nekako takole:

ChiChi:" This paprikas pepper is good, no?"

Matty:" Yeah, I like them, they're good..."

ChiChi (prekine):" No, they're great!"
Ermm...

fancy store...

Zanimivo je, da sem trikrat (v dnevu in pol bivanja pri njih) čisto posredno(!?!) zagnal mali družinski prepir. Seveda nisem NIČ razumel, but I got the idea. Sej veste kako je z našo židovsko Romunčico. Vsake 10 sekund jezik opleta v drugem jeziku. And I understand just half of them, leider.

Prvič mi je Aimo (sin, sicer super pianist, ki je ravnokar dobil drugo nagrado na nekem velikem svetovnem tekmovanju) ponudil coca-colo, medtem ko mi je di-vaa herself natakala tiste pol dcl rdečega vina, ki mi je pripadal k obedu. Sem mislil, da mu bo izkopala oči. Drugič je Aimo omenil, da lahko ob filmu naslednji večer (ko sta the oldies odšla na nek family friends party) kar v dnevni jeva njegove spicy korean noodles. Well - NO GO... Tretjič pa je Aimo (po naročilu svoje drage mame) odpiral novo vino [da ja ne bomo žejni, ne], pa je čisto slučajno in nevede odprl neko najdražje belo vino v hiši in s tem g.Pagin-u (sicer največji faci v familiji) malo zvišal pritisk. Heeey... zdej se mi kar naenkrat zdi, da pa mogoče le ni bil problem v meni spljoh. Hmmm.

Po večerji prvega dne sem bil "primoran" poslušat posnetek Aimovega recent recitala. Sej nič narobe z dejstvom da sem v salonu poslušal odlično igranje, ampak ostali so bili vsak v svojem kotu, pisali pisma kolegom (katerim so "mimogrede" pošiljali ta very same CD... how lame is that? lol), medtem ko sem se sam (uro in pol!!) na fotelju vsake toliko prestavil z ene ritnice na drugo in molil, da bo čimprej prišla ena od udomačenih zverin(ic) in me napadla; ali pa se vsaj igrala z mano. Če bi bila sonata samo malo daljša, bi vzel najbližji lok in si vsaj poskušal prerezati žile. lol C'mon, ne morem jaz sedet pri miru!! Kje ste še to vidl?! Sem pa sicer z veseljem zgoščenko vzel s sabo (dobil v dar prosim lepo) in sem jo do pred kratkim poslušal. Tko da ne bo kdo mislil, da se mi je (čisto) utrgalo. Trenutno pa je na programu Tchaikovsky in njegova uvertura Romeo in Julija v izvedbi Dunajske Filharmonije. Imam občutek, da se bo vsak trenutek na vrata nalimal nekdo, ki ne bo tako navdušen nad mojimi novimi "boxi"kot sem sam. Dokler lahko, naj kar doni...

never again!!

..::the day after::..

Ker sem tako staro (bilo treba določene stvari zamenjat in jo zglancat, da se sija. Bo treba namreč mojo upokojenko dobro prodat, če hočem še kdaj kaj novega kupit za oblečt, ne?), kot tudi novo violino (malo zbrusil fingerboard - Matty's got petite hands, lol) pustil pri Jean Christophu nisem imel po zajtrku nič pametnega za počet, zato me je ChiChi odepljala v center where we spent our quality time together [ahahahah] - ŠOOOPIIIING.

Vse sva obletala - Hermes (kjer je kupila tekoče milo v vrednosti moje najdražje majice, op.p.), Cartier, Prada, Luis Vuitton... Najbolj zabavno je, da jo vsi prodajalci poznajo in ji na veliko in očitno lezejo v rit. It's ridiculous!! Je pa smešno, ker nobenemu ni bilo jasno who the fuck is Matty. Sem imel občutek, da bi moral kupit tisto majico z napisom "she's not my suggar mommy" katero sem si ravnokar izmislil.

you can make (and order) ur own here

Malo manj zabavno pa je bilo, ko se je mala Dojnica aka the gremlin odločila, da se bo usrala sredi pločnika. ChiChi me je poslala v neko trgovino (was it D&G?!) po robčke. Pfff. Seveda so mi rekli, da jih nimajo. Zato sem moral s psom, ki kljub moji čokati inu dworf-like postavi v višino sega nekje do mojih gležnjev (zjutraj that is...) čakat sredi najbolj "prometne ulice"... stoječ zraven dreka, da ga ja ne bo kdo zahodil!?!? Kako sem bil vesel, ko so se po ulici začele (ravno tisti trenutek!?!?) začele valit kolone dijakov in študentov, katerim se je ta prizor zdel neizmeroma smešen. Ermm...

Po ugotovitvi, da ji ni nič več všeč, sva se vrnila k avtu. Par metrov prej pa se začne Silvija dret "Allo, allo!", krilit z rokami in poskakovat sredi pločnika. It was her hairdresser - 50 metrov stran, 2 nadstropji višje, za stekleno panoramsko steno... Mislim, da ne bom nikoli pozabil stavka: "He's a MO, you know, but a really great man!" A moram še kaj dodat?

Po kosilu sva šla po violino, kjer sem dobil še en star kovček, v katerem sem kasneje trogal "upokojenko", za tem pa se vrnila na Rue Herder (ulica obviously), kjer sem najprej par ur prav zagreto (z metronomom!!) uigraval in se privajal novi violini, nato pa malo pred šesto imel še leçon. To je prišel poslušat tudi Diego, ki mi je med drugim dal par nasvetov glede drže. Nice guy... Marcovici je bila a bitch - as always, but in a good way. Veliko stvari za naredit, ja.

je še kdo rad v družbi ljudi s humorjem? lol

Po uri sem moral it v kuhinjo na spicy korean sranje. Seveda sem se temu upiral kot mačka vodi, a na koncu sem le posrkal tiste nudle iz župica-like omake, se vmes 4x skoraj zadavil, popil verjetno cel liter vode in prečistil vse sinuse [op.p. next day on the toilet: oooh my holly ass!!]. Zatem pa sem po javljanju prek neta gledal v družbi Aima in enega frenda 300. Please...

..:: Strasbourg-Frankfurt-Graz::..

Po porcije ptičje hrane (kosmiči in zrna z mlekom... meeh) me je Diego odpeljal do Hiltona, od kjer sem se z Lufthansa busom odpeljal direkt na letališče. Pot bi bila verjetno bolj sproščujoča, če se le ne bi pred mana nasral tisti egotrip od wealthy Indijca. Saj me spuščen sedež še niti ni tako motil - sem blazno prilagodljiv(?!). What??!lol Ampak he just wouldn't shut the hell up. Pretežno siv fotrček sitting next to him se mi je prav smilil.

Na letališče sem prispel pet ur in pol prezgodaj. Bugger!! Same old story - "rajcanje" v butikih na shopping boulevard (I looooved this perticular Boss shoes), branje revije (čevlje sem zasledil tud tam, ja - parkrat...), Natašine knjige, gledanje not, chit chat z neko Švedinjo curently living in the states itd. Če verjamete ali ne, sem kjub očitni časovni razliki skoraj zamudil letalo. Gužva!! Poleg tega pa še vsi tiste 1st class snobi, ki vedno preskakujejo vrste; grrr. Upam, da se je kateremu izgubila prtljaga. lol [I don't really care/mind that much]

V Graz sem (obviously) priletel brez bližnjega spoznanja "kako postati pašteta". Sej sem vesel, blazno... Edino kar me moti je dejstvo, da kadarkoli kam pridem vedno gledam ljudi, ki čakajo svoje družine, fante, punce, prijatelje... no ja - mene pa čaka taxist ali pa šofer avtobusa. I feel loved.

mislim, da se vam/nam kmalu obeta post -
Ahmen (& his camel friend Kenny):
the guy that was always there for me

..::kamrica yet again::..

Domov sem prišel zdelan ko kamela. Kratek tuš, malo čokolade in direkt ins Bett. Ko sem se zjutraj (ob 7h!) zbudil, sem z grozo ugotovil, da - sneži. Barely, ampak nekaj je vseeno naletavalo. C'mon, pa ravno sedaj, ko sem se sprijaznil z idejo, da mi bo mogoče jesen postala lepa! Mrzlo, mokro, grdo... I hate it!! lol Še vedno ne razumem romantične vsebine v mrazu. Maybe it's just me. No ja - ko se ga bom z Natalijo ob prvi priliki nalil s kuhanim vinom nekje v bližini tromostovja, mi bo verjetno popolnoma vseeno. Se zna zgodit, da bova (za)pela "Zima, zima bela..."

Ker sem se več kot očitno moral spravit v boljšo voljo, sem se z največjim navdušenjem priklopil na net, in na youtubu pogledal vse nove dele mojih must see oddaj, katerih nove dele sem v četrtek zamudil. Project runway Canada (s01.e06), America's next top model (s09.ep09) in prvi del original Project Runway s Heidi Klum (s04.ep01), ki se mi zdi pure comedy. Priporočam...

Popoldne sem preživel v družbi "ta nove" in špagetov s pestom. I(t) was preety fun indeed.

Plani za večer so pa so zaenkrat še nedoločeni. Čakam, da se zgodi kaj napredvidljivega in ne govorim o snežni sovi, ki bi se zaletela v moje okno... Think, think.

včeraj... danes, jutri

2007-11-13T19:48:00.000+01:00

Včeraj je bil izredno lep dan! Sonce je s svojimi močnimi žarki božalo pročelje najine sob(ic)e že zgodaj dopoldne, kar mi je samo še privihalo kotičke ustnic. Ne vem kaj mi je, a že nekaj dni se zbujam - vesel. Niti me ne moti, da Ciril že ob 8h nabija kakšno Scarlattijevo sonato. Zadnje čase imava namreč a deal, da se na približno dve uri menjava in prav zagreto vadiva, narediva kosilo (po možnosti celo skupaj) in back to - my baby. It's actually fun!

odpadek; LEP odpadek...

Ko sem včeraj po prepucavanju kadenze (mislim, da sem se eno uro zajebaval z dobro polovico strani, ker mi nikakor ni bilo nič všeč) stopil na razgret beton sem se (kdo bi vedel čemu) odločil, da tokrat vklopim vsa svoja čutila. No ja - s tem, da so bila ušesa rezervirana za iPod, na katerem so se vrtele stare slovenske (po)pevke. Ja, I know - it is strange, ampak kar naenkrat mi prav paše zavrtet kak slovenski evergreen... Vsaj peti so znale!

Anyway, back to razgret beton. lol Ker sem se pametno oblekel, me niti mraz ni kaj pretirano motil, tako da sem se res koncentriral na stvari, ki so se dogajale okoli mene. Mislim, da nikoli prej nisem razmišljal v smeri, da bi mi bila (pozna) jesen vsaj približno interesantna, ali pa mogoče celo - lepa!?! Včeraj pa se je (v meni) nekaj premaknilo. Mogoče je bila kriva Vilerjeva gospa (takrat še gospodična, op.p.), ali pa je bil le vonj po že skoraj popolnoma odpadlem listju, mrazu in travi. Čudno da sem se spravil ravno nad liste, ne? Ampak meni se je to zdelo popolnoma sprejemljivo. V glavi so se spet "premikale gore" - kot nekateri veste Matty rad od časa do časa (?!?) v svoji (veliki inu zapolnjeni!!) glavi dela vse mogoče scenarije, ki se enkrat navezujejo na resničnost, spet drugič pa z njo nimajo nobene povezave. Včeraj je bila zadeva ena lepa mešanice obeh. Razmišljal sem o upcomming uri s Chou-om, o zgodbi behind the music - kako bi jo najlepše in najpristneje predstavili oz. vsaj poskušali izraziti občutke, bolečino in žalost, ki jo je skladatelj doživljal v tistem določenem času (po domače sem - kompliciral; v tem sem res prvak...). Kdor je naredil domačo nalogo, ve da je govora o klavirskem triu Bedřicha Smetane. Posvetil ga je hčerki Bedriski aka Fritzi, ki je pri petih letih šestega septembra leta 1855 - umrla. Kot si lahko predstavljate, je trio prepleten s težkimi čustvi, lepimi spomini in spet - žalovanjem. In glede na to, da bi resnično stvar radi odigrali čimbolj čutno (za Fritzi, ane), to od nas treh zahteva precejšno mero energije in tudi domišljije.

Ob treh smo se dobili na vajah in vse do pol 7h drgnili prvi in drugi stavek.

jesenska pripoved? I can live with it...

Seveda smo rabili kar nekaj časa, da smo uskladili mnenja, (po)iskali detajle ipd., a smo na uro s Chio šli kar zadovojni. Lesson je bil namesto dobre ure dolg dve in pol. Na koncu sem mislil, da bom samo še padel s stola. A povem vam, da imam vsakič, ko delam(o) s tem tipom občutek, da lahko igram do neskončnosti. Oddaja tako neverjetno energijo, je poleg tega še zabaven in izvrsten glasbenik. And again - ko je igral, sem dobival kurjo polt. Njegove ideje so naravne in enostavno so damn beautiful (hvala za idejo Melody, lol), tko da mislim, da smo preskrbljeni. Še malo bolj se bomo navidili en drugega, se spoznali, in začutili, pa bo. :)

Danes sem - vadil... in jedel. Zunaj je spet mrzlo, kar name vpliva, erm... zanimivo. V glavi se samo vrti in dogaja, he he. Če bi zapisal vse na papir, bi me najverjetneje kdo poslal v kako ustanovo. Čisto zares... Matty can be weird, lol.

Zadnje čase imam probleme z memoriranjem dni - enostavno ne vem, kateri dan je "danes"!?! Jutri je (baje) že sreda, se pravi, da bo kmalu za tem tu že četrtek in s tem - Strasbourg. Aaaaa!! Ko pomislim, me spet malo stisne v grlu. Ponovno se bo treba malo(?!?) dokazovat in biti - seriuz. Potrudli se definitivno bomo, ne? Nobody wants to piss off our di-vaa. Poleg tega pa bo doma tudi mož Mr. Pagin, tako da again - no pressure (?!?). Think of me, bitte!

ta slika je kot moja glava -
strange, but I like it

Martica mi je danes sporočila, da smo Cosmo fantje (lol) končno potrjeni, se pravi da konec mesec ma da vsi letite v najbližjo trafiko po decembrsko številko revije, da je ja ne zamudite, lol. Se bom pa potrudil od Lamovšekove dekline izprosit še kako fotko, da boste vsi vi - moji redni bralci vidli še kaj več. Zastonj, haha.

p.s. Muzika pa za malo okusa Matty-jevega sveta. Hitro dat na iPod in na sprehod - vohat liste...

almost forgot....

2007-11-10T21:27:00.000+01:00

Ja santa luccia... sej mi pravijo, da se bom slej ko prej moral "priklopit" na Brain formulo (demenca in slab spomin... s proizvodom do izboljšanja mentalnih funkcij. Riiight). Skoraj bi pozabil omenit par zelo bistvenih(?!) dogodkov, ki temu mojemu prozac light like življenju dodajajo malo interesantnosti in adrenalina.

natalija, where are u? we gotta do sth! lol

[dan pred]Včeraj[šnjim] se mi je rahlo do pretežno dvignil pritisk, ko sem si zaradi Cirilovega prigovarjanja - naj že pogledam "tisto hudo blondo v BMW-ju" (ki je bila btw prav nikakva in žgoljava, ane...) z vrati avto-mobila skoraj odtgal (erm...) desno uho. It hrt lajk sonamabič. Ne bi rekel, da bi mi človek pokazal kaj interesantnega; nccx nccx.

... now rewind - tja nekam po rojstnodnevni žurki. Mislim, da se je pisal 27. oktober in v Ljubljano se je (samo zame) privlekla meni še kako ljuba Natashka, ki mi je prinesla darilo, katero je prišlo skupaj z objemom in poljubom. Kok je pa to bitje(ce) simpatično in fajn!! Človeku kar priraste k srcu, lol. Ohhh, ja - kaj bi človek brez prijateljev... Ok - zahajamo v dolge inu izčrpajoče monologe, tko da bom raje nadaljeval.

(zdelana) nataška & (bebast) matty <3

Vedno mi je smešno, ker se tako dolgo ne vidiva, pa najin odnos ostaja isti, če ne še bolj trden. In najbolj smešno je, da se vedno (po tistih 100-ih letih) vidva nekako takole:

1. Eden od naju vedno zamuja, tako da drugi čaka na tistem točno določenem mestu in se igra s telefonom
2.Vedno se zagledava čez cesto in vsaj 200 m narazen

3. Noben od naju ne ve, ali bi stekel drugemu naproti (saj se to dandanes zdi čudno in mogoče celo neprimerno ... ja, kr neki bluzim [lol])

4. Ko sva narazen še par metrov, se končno v torbo pospravi tisti že skoraj pregoreli mobitel, nato pa se - objameva in odkorakava v center; najverjetneje na (mehiško) kosilo.

In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Ob dveh ogromnih solatah (sam sem tokrat nekej improviziral in naročil tisto s piščancem, zelenjavo in - sojino omako. No, to ne bom več...) sva predebatirala kar par stvari, čeprav se mi zdi, da sem sam malo(?!?) preveč gobezdal. Nataša, sej boš drugič ti na vrsti - I promise!! lol Knjigo (s posvetilom, ja!!), ki sem jo dobil za darilo, že pridno prebiram in moram reč, da mi je všeč. Pankrt iz Istanbula by Elif Shafak btw. Priporočam vsem voljnim dobrega branja in so poleg tega odprti še za drugačne sloge pisanja. Obožujem, ko si pisatelji/novinarji privoščijo s pridevniki, opisovanjem in detajli... Moja ex profesorica slovenščine bi temu rekla (v mojem primeru) nepotrebno in brezpomensko besedičenje, ampak hey - okusi so različni, ne? Meni se pa ravno te stvari zdijo najpomembnejši element zgodb, saj si z njihovo pomočjo dejansko lahko človek zadevo zalo dobro igra v glavi. Well at least that's what Matty does.

i just love it....

Danes sem se, če verjamete ali ne spravil v fitness - se mi je zazdelo, da mi ne bo nič škodovalo. Po Glazunovu in Smetani, sem se napakal in napotil v direction Hauptbahnhoff. Ne vem, kako mi rata, ampak vedno (beri always, v vsakem freakin' primeru) se zbašem v tisti vagon, kjer je največ vreščečih otrok. Jaz ne vem več v čem je problem. A starši res ne smejo več "ukazovat" otrokom ali so le ti tako razvajeni in prebrisani, da se kar tresejo od tegobe kadarkoli kaka stvar ni ravno tako, kot so si jo predstavljali sami?!? Poskakujejo, krilijo z rokami, se pačijo in z občasno nujnopotrebno [prisiljeno] solzo, ki počasi steče z ličnice proti najbližjemu kotičku ust, spuščajo meni (in ostali "publiki") še kako neprijeten in glavobol-povzročujoč zvok. Gawd!?! Ne bom niti začel pisat, kaj bi z mano naredila moja mat, če bi sam pisnu in kej sikal, k sm bil frocek. To so bli časi - ni čudno, da smo taka fajn mladina gor zrasli, k'nede, lol.

Glede na to, da že komaj čakam, da pridem spet v Ljubljano in se med drugim vidim z Martico, sem mal iskal po netu slikce, da vidim kak dober detajl; sej veste - "smajlin vit jor ajz" and shit like that. Pa sem naletel na fotko fotografa Tony-ja Duran-a with model Leandro Maeder. And let me tell you - that's my new faw pic. Gospodičnica Lamovšek, kako se ti torej zdi ideja: cigaret? Jaz sem za, haha. Upam samo, da se ti ne bom zadavil tam na mestu.

maruška serious... for once (taken bymatty)

Jutri moja ljuba sestrica praznuje rojstni dan. Boljše za vas, da ji čestitate.lol Sam sem ji za darilo kupil čevlje s 12 cm peto. In ne - nimam nikakršnega namena se je znebit. Girl just loves those high heels. Valda ji bom to kot najboljši (in edini) brat tud omogoču, ane? She will work it, I'm sure... Ker darila nisem poslal po pošti (poštnina bi bila več kot polovica vrednosti čevljev!?!? in ne - nisem kupil čip čevljev!! Österreichische Post je draga zadeva...), sem ji poslal samo(?!) čestitko in pismo. Ja, ljubezen prava, ni kej... Mala - you know I love you!! Drži se (čela), ostalo pa boš že prebrala, lol. mwuaxca*

Zdaj pa pod tuš inu fen, zatem pa kaka stran knjige, malo (več) msn-iranja in poslušanja muzike.

Carpe diem!

new stuff!

2007-11-09T19:25:00.000+01:00

Ker se tale naš dogovor o kratkih in rednih postih enostavno NE obnese (le v čem bi bil problem? študenti naj bi imeli veliko časa, ane?!) in ker sem ugotovil, da si res nisem vzel nobenega časa za tale moj blogec, sem se odločil, da danes zadevo malo refresham. To izvajam ob brasilian music... Name deluje sproščujoče in mi "dviguje duha" [lol]. Če ne drugega se bom lažje spomnil vsega, kar se je zgodilo.

Kot vem, sem zadnjič pisal, pred rojstnim dnevom in zabavo. Joj, če bi vi vedli... Ko sem prišel v Ljubljano, sem najprej odložil prtljago @ Zhaque's, nato pa se po hitrem postopku sprehodil do Župančičeve jame, kjer sem si od Iztoka izposodu frak za slikanje z mojo Martico (termin najinega naslednjega podviga ja zaenkrat še obema neznan, prav tako tudi lokacija in ugotovitev, če sva našla dogo... ermm). Sem omenil, da sem poleg dobil še metuljčka in smešne lakaste čeveljce. Sem se počutil kot Pepel-ček, ko sm s tistim korakal po sobi in ugotavljal kako flowy je zadeva, haha. Ja kaj?! Še kaj drugega bom mogu naštudirat, preden se bo Mrs. Lamovšek vsa v elementu z objektivom zapodila nadme, lol. I just can't wait!

nicole goes ugly... lol

Zvečer mislim, da smo gledali nek film. Hmmm, kaj je že blo? Vem, da mi je bil všeč in da sem si zaprisegel, da ga priporočim. Ajaaa, The hours (2002; Nicole Kidman prejela oskarja za glavno vlogo). Priporočam vsem, ki jim trenutki slabosti, nepredvidljivosti indrugačnosti niso tuji. Naslednji dan sem se dobil s Silvom na pijač-i/ah. It was fun. Nadoknadila sva nekaj stvari, definitivno ne vseh, kar je še bolje, da se imamo o čem zgovarjat po msn-ju. lol Sem dobil med drugim za darilo woodoodoll, za katero pa še ne vem, na kom bi jo uporabil. Imam namreč par(?!?) kandidatov. Hmmm...

Po kosilu aka mojem tipičnem ljubljanskem obroku - pizzi v Foculusu, so se začele priprave za zvečer. No ja - po nekaj kavah in presedanju po mrazu tu in tam. Did you know that cold takes all the beauty of kofetkanje away?? I do now. Kdaj bo spet poletje, no?! We need sun and revealing clothes, lol. In ker nimam namena nabirat kakršnekoli zimske zaloge (aka maščobe inu želatinaste like tvorbe), mi je tale "zima thing" resnično popolnoma odveč. lol A sem edini, ki termina zimski čevlji in shiboots-ke ne razume oz. ne uporablja? Spljoh... Ahh, ta sneg in mraz. Predlagam, da Mr. Zoki nekaj denarja nameni raje kaloriferjem, ki jih nato lahko razpostavi po celem starem delu mesta. A ne bi blo to kul? (lol... me stupid) Jah, v primeru mrazu tudi jaz ne poznam več besede minimalizem in (crap) kampanj "save out planet" - fuck that!! Moram pa priznat, da sem ravno danes v Humanicu probaval neke škornje, ki so bili prav fakin' hudi. Sem se že videl sredi nekega skladišča v minimalnih gatah in škornjih (s čikom v roki), pred sabo pa Lamovškovo tamalo, ki bi se drla "Natalija, Matjaž... Natalija mouth!". Oh yeah, baby - I miss those times.

i didn't get my birthday cake:(

Zabava je bila (baje) super. Če povem po pravici, se je kaj preveč niti ne spomnim. Je Matty malo(??!) pretiraval z vodko(colo). No ja, če bi pil samo to, še sploh ne bi imeli nobenega problema (kljub temu, da sem bil v prve pol ure "primoran" spiti šest kozarcev) - tega smo navajeni. Potem pa sta vsa naspidirana priletela Melody in Blaž z dvema litroma vina (ne ni bil ohlajen...), pili smo še šampanjec in bilokaj [i suppose]. Jah, glede na to, da sem drug dan moral opraviti kar nekaj klicev (da smo sploh ugotovili, kaj je kdo počel... nccx nccx), sem se odločil, da je bilo to moje zapitje najstniških let, k'nede [lol]. 2 dni kasneje, na official bd, sem spil 1dcl vina od takrat pa abstiniram. Kaj naj rečem - dečko se je zresnu. I'm a man now - se moram "nazivu" premerno tudi vesti. Riiiight.

V nedeljo sem se nato vrnil v Graz, saj sem imel vaje s triom, naslednji dan pa je v Graz pri(stra)š(i)la ChiChi - nič kaj židane volje if I may add. Razpoloženju navkljub sva dejansko imela kar dobri uri, nato pa se je pobrala nazaj v Strasbourg z grožnjo, naj dobro delam(o), ter da se vidimo naslednji ponedeljek, saj smo imeli v torek (govorim o tem nekaj dni nazaj) Klassenabend - Matty igral Mozart concert No.1 in moram reč, da so bili odzivi super. Še di-vaa je na koncu povzdignila glas in se zadrla bravoo. Now that's nice. Čeprav moram dodat, da je malo manjkalo, da ji nisem during the generalka v glavo vrgel tiste nove 9000€ vredne violine (ki sploh ni moja...). She was a total bitch!! Ampak smo se potrudili in naredili vse, da smo jo tri ure kasneje na koncertu zadovoljili. Med pavzo je prišla v zaodrje in meni čestitala - zadnjemu. Je pa to zgledalo nekako takole (predstavljajte si resen, od čikov zjeban praskajoči alt z dodanim močnim francoskim naglasom): "Mathiash, that was really, really... really - GOOD [nekje med 2. in 3. really sm mislil, da bom pomočil hlače... NOT, haha. no ja - mal je blo "strah"]. Did you take any drugs before the concert?? moj wanna be smešen odgovor: "No, that comes afterwards..." nato pa še :"Well I have to say I'm really proud!!" And that's really all I want(ed) to hear. Am I right or am I right? Sem pa zadevo posnel, tko da se lahko zgodi (če jo po pre-poslušanju označim za prebavljivo seveda), da bo priromala ravno - sem. We'll see about that.

chia chou - man we all love and adore...

Violina od Muska ji ni všeč. Pravi, da zveni kot miza... Verjetno je fora tudi v tem, da sta z možem zame našla 4 ali pet violin, ki jih grem sprobavat v četrtek - jeste, Matty's goin' to France again. Tokrat bom letel, prosim lepo... Baje so violince zelo dobre pa še "ugodne". Hmmm...

Lesson Tria s Chou-om je bil - amazing. Kadarkol je odprl usta, je povedal nekej popolnoma "naravnega" in logičnega. Njegovo dojemanje glasbe je enostavno - genialno. Big man... Short, but BIG, lol. Že vidim, da se bom veselil vsake naslednje ure z njim. Moram pa tudi priznat, da sem imel srečo z Almiro in Tilnom, saj se mi zdi, da bomo skupaj lahko naredili res dobro stvar. And that's what it is all about - taking more (good) people and try to work together as one. And that's is fu#*!$g hard!! Imam pa feeling, da nam bo uspelo, če bomo hoteli. Včeraj smo že prav zagreto drgnili do devetih zvečer. Chia pride v ponedeljek, tko da mamo še kar nekaj dela. Busy, busy Matty.

Prejšnjo sredo sem se po koncertu orkestra z mojimi domačimi vrnil nach Slowenien. Ja, prav ste prebrali - moji dragi starši so se po 2 dobrih letih mojega domovanja v inozemstvu uspeli prikazat v Grazu. Pa sem že imel ideje, da se celo da zgodit, da se pojavijo na moji uri, ampak seveda je do univerze uspelo le Maruši - stara2 sta bila preveč zaposlena z nakupovanjem pizdarij v IKEI (kot da jih je že tako ali tako polna podstreha...) in ogledovanjem hiš v bližini. Pfff. Treba izkoristit počitnice, ane. Zdaj bi prav prišel smajli "nasilje". Kakorkoli, po koncertu, in pomivanju umazane posode @my place (go. mati je bojda enostavno preveč iritirala), smo se spakirali inu odpravili gorenjski prestolnici naproti.

idilično... but I still fucking hate cold!

V nedeljo smo imeli vsedružinsko praznovanje. Zdaj pa poslušajte ta scenarij. Mi smo res pacienti... Torej, glede na to, da nas imam v oktobru in novembru kar šest (stric-to-be Boštjan, jaz, deda, stric Igor, Maruša in Lara) rojstni dan [v to je vključena družina po mamini strani, op.p.], so se moji vrli relatives odločili, da bomo to praznovali vse naenkrat. Najprej s kopanjem v wellness centru Živa na Bledu, nato kosilom v Grajskem dvoru in Radovljica, nato sprehodom okoli blejskega jezera in pecivom v Preddvoru. Yes, it was fun indeed. Moram pa priznat, da je mala Lara vsak dan večji cuker. Enkrat mi je ta mala miš samo naslonila glavo na vrat in zaspala. Pol naj pa še kdo omeni kdaj, da je otrok jokal že samo, če me je videl. Pffff... Ya all bunch of haterzz!! lol Glede na to, da so (pre)nekateri člani malo pregloboko pogledali v kozarec (je blo treba zapit 6 rojstnih dnevov, no... razumite vendar!), sem se z Marušo, vsemi tremi bratranci in Laro odpravil na sprehod. Ja, veliko kalorij smo pokurili tistega lepega sončnega dne - there's no doubt about that. Rezervacije za naslednjeletno slavje začnem pobirat okoli maja... Seveda jih bom.

Danes sva s Cicekom skočila v Mediamarkt, kjer si je Matty ubavil nove zvočnike Z4 by Logitech. So prav lepa poživitev moje pisarna like mize. In white, prosim lepo. K orhideji pašejo, lol. Bodo indeed pripomogli k razvojo današnjega večera, ki bo najverjetneje minil v družbi kakega filma, čokolade in - deke. It's fucking freezing (outside).

just another crazy wednesday

2007-10-24T21:18:00.000+01:00

Po 12ih urah na faxu - od 8.14 u ranu zoru, pa vse do 20.22, sem se z otečenimi blazinicami na prstih in podočnjaki do kolen (začuda nič kaj preveč nadrkan) odvlekel domov. Če se slučjno komu to zdi normalno naj takoj zdaj zmanjša dnevno dozo prozac lighta, ja ?!?! Enostavno mi je vsega skupaj aprox 26 ur igranja zgolj v zadnjih treh dneh a bit(?!?) too much. Glede na to, da sem imel dones še malo "več" časa kot včeraj, sem si za kosilo privoščil - sendvič. Ja, res je bil dober...

drugače se [za rojtsni dan] pustim presenetit tudi s kosilom.
saj pravijo, da gre love skozi želodec... ne bi vedu (za1x)

Ko sem enkrat nekje med vadenjem programa za Marcovicijevo v 3.12 (njeni [dišeči] sobi) in triom v 3.23 šetal po Streich und Seiten štuku in se kuliral (beri hladil), me je (skorajda) napadla Malina - this romanian girl, ki me je (iz razlogov, ki so bili znani le njej) kar začela poljubljat, inappropriate grabit, me objemat... it was fuckin' strange!! Ponavadi je ona ena tistih, ki gredo mimo tebe, kot da si zadnji (golobji) drek nekje na Cankarjevem nabrežju. Tokrat to obviously ni bil the case. Stvar bi se mi zdela še nekako sprejemljiva, če me ne bi čez pol ure napadla neka (meni osebno še) nepoznana Slovenka, ki mi je obrazložila, da kok sem jaz baje fajn (je slišala). Just bizzare. Da ne omenjam, kaj so počele Španke med tistim ubogim a disreputable vagrant [aka bum] like "kosilom" z mano, mojimi lasmi in ostalimi... erm, stvarmi. Zakaj se mi to nikoli ne dogaja s kako drugo, (meni) special osebo?!? Tako, ob kateri bi take bedarije (mogoče celo) cenil... I suppose that is and will remain a mistery to me.

Jutri se ob pol 9h dobim z Birgitko, da se malo pripraviva za uro s ChiChi v ponedeljek. Mogoče pa mi/nama jo enkrat v življenju celo uspe presenetit. I worked my ass off. Hmmmm. We'll just have to wait and see.

Ko končava, pa se bom s Tilnom (čelist iz "Smetana" tria; you'll probably read more about him and the skeleton-like albanska pianistka Almira sooner or later) in nekim zaenkrat še neznanim bitjem (kako misterioso....) odpeljal zeleni deželici naproti. Can't wait!

where'd all the free time go??

Silvič, prepare your coins, ker ga bova kofetkala, lol. Maruša, Natashka, Melody in Blaž - mi pa se vidimo v petek! Love you guys!! Pa hvala za vse lepe želje, ki jih dobivam na mail. You guys are sweet :)

keep it simple

2007-10-23T23:14:00.000+01:00

Po skorajšnji izgubi vida (faking E Seite je "počilasezakadilainumiodletela" v obraz), due to way too much practising I suppose, sem se zavedel, da pozabljam na pomembne stvari v mojem življenju. In ne, ne govorim (samo) o pisanju tega bloga... Po nekaj ogorčenih mailih in sms-ih, kaj se je z mano zgodilo in naj že enkrat spraskam skupaj kak nov post, sem se odpravil na to "mojo" stran in se zamislil nad grozodejstvom -> I'm a lazy sonammabitch!! Ampak verjemite, da je tko samo kar se tiče keeping track on here. Marta mi je predlagala, da svoje poste približno 12.34x skrajšam, saj naj bi bila stvar lahkotnejša (in mogoče tudi bolj berljiva?). Kaj pa vem... nekako sem vedno (če sem se že spravil k pisanju) prav zagreto na dolgo in široko opisoval meaningless(??!) and random moments of my wannabe interesting life (poor sucker...). Ampak glede na to, da roman-like zadeve ne pridejo več v poštev (študirat, mularija!), sem se odločil za en mali kompromis. So from now on kratko in jedernato will (have to) do. Kadar pa bom našel kaj časa, obljubim, da si bom privoščil in s čimveč pridevniki orisal kako zadevo v stilu opazovanja paritvenega obdobja kura like golobov v centru bele Ljubljane...

Ok, na hitro torej. Glede na to, da še vidim, vam lahko potrdim, da je stanje na mojih prstih (oz. koincah le teh) - v pizdi!?! Včeraj sem drgnil drot aprox. 10 extremely exhausting hours, danes pa sem si privoščil 2 uri manj. Orkester, trio, orkester, Marcovici stuff, orkester... A sem omenu, da velik tudi v orkestru igram? Ja - malo(?!!) pretiravajo. Zakaj moramo delat program 5 (skoraj celih) dni, ne pa si ga vzet v izi - pol leta, kot to počnejo na drugih akademijah. Saj vem, da je to dobro za nas, ampak malo so ahead of them selves, če mislijo, da so vsi sposobni odigrat komade, ki jih v torek izvajamo... Leider, schatz. Priznam, da pri Hindemithu po 2h vajah tudi sam eno stran še bolj glissandiram kot kaj drugega. Bo treba malo pogledat. Why, oh why?!?

da ne bova objavljala iste... pic #2_matty the bad boy

Prejšnjo soboto, ko sem na hitro skočil v naše glavno meste[ce] (naše, ker mislim slovensko), sva z Martico imela ravno uro in pol časa, ona s sabo še fotoaparat, jaz pa cote, zato sva to izkoristila za malo zabave (beri švicanja. Marta kje so tiste k sm skakal??lol)... Z izidom zadovoljna za dobro 3. Bomo se drugič (še) bolj potrudili --->The real photoshooting is comming up this thursday. Bomo probal kej "pošmekat", ane. Plani so zanimivi, če pa bo kej prebavljivega za pokazat, pa bo le to tako ali tako objavil eden; če ne, pa drugi... Če bo pa super, pa oba. lol

V nedeljo je zame - velik dan. uradno se bom postaral namreč. In tokrat je to že - jubilej. C'mon!! Clap for old and untallanted! Ampak veste kaj - Matty bo še naprej naokrog hodil s pokončno glavo, visokimi ličnicami (wtf?!?), violinskim kovčkom (in rezervnimi strunami) v roki in nasmehom na obrazu (če ne bo ravno eden tistih sarkastičnih dni... it happens to me a lot lately!). Be aware if you don't stop by to say hy!lej ko se rima...

Aja - darila sprejemam tudi po pošti, lol. (da ne bo spet kdo mel kakih blazno izvirnih izgovorov, da živi v tujini. Sej sam ve, kdo je...nccx nccx)

mesto pumparic iz jelenje kože in najina (skoraj) pozabljena izbica

2007-10-02T18:43:00.000+01:00

V nedeljo enkrat po kosilu, malo za tem, ko sem se doma "kregal" za nov usnjen stol (če je že soba gadna, naj bo vsaj stol dober, je tako?), sem se v družbi mojih prijetnih staršev (zadnje čase sta res prav zabavna... nekaj se [jima?] dogaja; hmmm) in nabito polnega prtljažnika odpeljal v Ljubljano. Tokrat ni bilo nobenih pripomb - ne glede moje vožnje, glasnosti muzike (tokrat smo dejasnko poslušali CD. Drugače se moji majki usual postavijo lasje pokonci - therafore: poslusamo radio. Grega ima še posebej rada). in niti pogovarjanja po telefonu sredi križišča na Celovški. Bil je prav lep dan, ki je pričal nasmešek tudi na Cirilovem obrazu (ko je zagledal mene?). lol Po dolgem času me je valda vsakdo vesel (hmmm!?!). Kakorkoli - "sestali" smo se, ker je prišel čas, ko se bosta Matty in Cic znova zabavala(?) s kupi najrazličnejših not, prebiranjem nemškega gradiva in skript, fitnessom (Ciril je že hotel nekaj stavkat... nccx nccx), kuhanjem po smislu "kar ti pride pod roke" ipd. Ker seveda ne rabim poudarjat kako sva navdušena (saj je to samo po sebi umevno), naj rečem le, da je danes sreda, jaz pa sem že rahlo do pretežno utrujen. Kar lepo počasi...

feel it...

Pot do Graza je minila v znamenju oberkraina, klasike (sem voznika le prepričal, da je "moj" Glazunov tok lep, da ha je treba poslušat. Pa še Rachmaninov 3. klavirski koncert - live posnetek iz Bostona 1996 [bojda najboljši posnetek there is]... now on my page), nato pa je Cicek insistiral na još malo "ta goveje" (juhe?). Ko sva se pricjazila do naše bajte, sva ugotovila, da ni noben od naju poklical Nataške (naše čistačice. Ciril pravi, da je z juge, a ne znamo določit koordinat njenega rojstnega kraja; leider) in zatorej nimava ključa najine kamrice. Pa jo je šel moj ljubi cimer (po novem "taken" prosim lepo) iskat kar na dom, mene pa pred tem obložil kot kako (črno) ovco s pol tone prtljage, ki sem jo bil nato s svojim bogim (ali pač čokatim?) telescem primoran vleč 3 štuke gor!?! Matr ti, Ciril... lol

V tistih 15-ih minutah, ko sem čakal, da prideta "domov" in odpreta vrata, sem se sam zabaval s prebiranjem pošte, opominov (iz fitnessa in knjižnice...) in not, ki sem jih dobil od Dunajskih filharmonikov (sicer 1 mesec prepozno, ampak saj o avstrijski pošti pa ne bi izgubljal besed, a?). Ko sta Nataša (naglas je na prvem a-ju; just so you know) in naš oberkrainer prispela in mi odprla vrata, pa mi je dobesedno padel mrak na oči. Svašta!! Pozabil sem, da je bila najina soba pravzaprav čez celo poletje so called skladišče za cel štuk. Prenavljali so namreč sobe - beri prav grdo namontirali nove police, nam prinesli nove mize in omaro za podnjo. Torej predstavljajte si vso to "novo pridobitev" in prištejte še 3 omare "sosedov", stole iz kuhinje, mizo od ne-vem-kje, s tem, da vam je verjetno že jasno, da je bilo treba še trikrat po vso navlako v avto. Ja - moja mami me resnično rada zalaga s hrano. Kot da mi hoče s tem kej povedat, izkazovat ljubezen mogoče? "Sine, jest te mam tok rada.. lej, sm ti spekla pecivo..." Riiight.

Ker se je razpakiravanje in pospravljanje sobe zavleklo vse do 1h zjutraj (predviden zaključek je bi bil 3 ure prej), sem samo padel v posteljo v upanju, da se zbudim z nasmeškom na obrazu in Glazunov(om?! lol) v prstih. [Jap, ChiChi was in town - na prvi dan novega študijskega leta. Perfect, res!]. Edini problem je predstavljalo dejstvo, da nisem mogel zaspat. Spljoh!

Ko sem se zjutraj zbudil, se mi je zdelo, da sm spal vsega skupaj dve uri. But who cares. Skočil sem pod tuš in se po zajtrku aka banani z ljubico (ki je bila tisti trenutek še skrbno zavita v moder žamet) odpravil KUG-u naproti. Vmes sem se oglasil še na pultu Reiffeisen banke, položil nekaj denarja (da me ne bo še kdo terjal!?!), se nato praskal in padel v blazno globoka razmišljanja (o čem že?), ko sem čakajoč v polurni vrsti na faxu po 25 minutah in 8 sekundah ugotovil, da stojim v napačni. Smart boy, ni kej... nato zrihtal vsa potrebna potrdila za podaljšanje štipendije, se prijavil na orkester in se odpeljal (ja, na našem faxu premoremo dvigalo prosim lepo) v 3 štuk nasproti meni še kako ljube učilnice 3.12, kjer je že čakalo obvestilo, da ChiChi prileti direkt iz Francije malo pred pred četrto, za tem pa naj bi imeli prvi meeting. Kot da me lovi horda ponorelih devic (huh?! lol) sem hitrih nog izginil Schießstattgasse naproti; vadit - obviously...

Ker resnično nisem imel nobenega apetita, sem se odločil, da najbolje, da ta čas namenim "pucanju" kadenz in podobnim zanimivostim... It was fun, I'm telling you. Ob pol 4h sem se spakiral, si uredil lase (še kako pomembno!?!), nadel očale, lepše superge in se skidal ven.

ChiChi je vstopila (pre)nadišavljena kot ponavadi, višja za 15 centimetrov (čudim se, da si nikoli ne zvije gležnjev v tistih petah!), z Dojno (in LV of course) v eni in čikom v drugi roki. Dii-va anyone? Po kratkem "chatu", predstavljeni novi sošolki Agnieszki in nekemu malemu Italijanu, ki očitno še nekaj časa ne bo spregovoril, sem zvedel, da imam sam uro čez 45 minut, zato sem se prav veselo spakiral dol po ključ od proste sobo down the corridor. Glede na to, da je bilo očitno, da se Marcovicijeva ravno ne navdušuje nad mojimi lasmi (sem že omenil, da je ona kar se tega tiče a bit obsessed??), Matty thought she'll be givin' him a hard time about it. But that wasn't the case... Igral sem ji Glazunova in moram rečt, da ga tako še nisem igral. Ker je bila očitno zadovoljna z mojim delom (kar zna tudi dobro skrivat), mi je povedala polno fines in for, se nekajkrat celo zasmejala in na koncu rekla, da naj samo tako naprej vadim. Allegedly I'm on the right track. Aja, pa še to - "And be carefull with your Mozart tomorrow. I want it perfect!!". Riiight; jaz, optimist, pa sem že mislil, da bom tisti večer sladko spal.

dogs are in again.

Zbudil sem se zgodaj, narezal nekaj sadja, ga zalil z jourtom in posul z ovsenimi kosmiči. I like! lol Sledilo je ogrevanje, počasno vadenje, nato pa gledanje not. Če verjamete ali ne, mi branje not brez violine res pomaga. V glavi pač "igram" in poskušam spodbujat domišljijo k novim idejam. V okviru dovoljenih mej obviously... priznam; me zanese - še prevečkrat. Ko sva se z Birgitko nekaj pred dvanajsto že zadovoljno oglaševala, je vstopila Silvia in pribila: "Play!!" Talking about shitting my pants. Prva polovice strani was plain dead boring. Potem pa sem ugotovil, da gospa čakajo, da pokažem, kaj sem naredil čez poletje, zato sem se samo prepustil glasbi in igral. Po koncu, je stopila k meni, pogledala Birgit in rekla: "Gut, ha?" Baje je bilo to poletje zame odskočna deska. Well, hopefully it showed - I busted my ass off!?!? Kakorkoli, Mozart is dunzo!! Hvala bogu. Tega koncerta ne morem več žulit. Je pa predlagala, da ga posnamem, ker naj bi ga baje res dobro naredil. I will think about it.

Zvečer sem šel poslušat avdicijo v Palais Meran, kjer igrali trije Klessovi učenci - Karin, Maye & Blythe, eno neznano bitje, nato Kuschnirjeva učenka in zadnji še Yi-gong. Nekje na sredini Schubertovega dela (očitno si po 6h izvedbah še kar nisem zapomnil naslova... debil!) v izvedbi tistega španskega dekletca (the unkown one), pa se je zgodilo nekaj nepredvidljivega. Tip 3 vrste pred mano je imel epileptični napad. Kinda creepy!! Smo hitro skočili s stolov, ga spravili na tla, rekli zagreti violinistki naj neha igrat, poklicali rešilce (ki so se obirali ko stare mame!!), ga spravili v bolnico, nato pa nadaljevali z avdicijo. Moram reč, da sta bili zadji dve točki najboljši. Yi-gong je raztural s svojo "on point" interpretacijo in ogromnim soundom. Way to go, homie!! We proud! lol

Po avdiciji me je Silvička še vsa zagreta od ploskanja po koncu prosila, da ji nesem Dojno. Je baje imela neko operacijo ne-vem-že-česa. Strange... Ja - Matty goes Paris Hiltos zadeva!?! Z razliko, da je gremlin naučen srat out of Louis Vuitton torbice... All I can say is - še dobro, da je bila zunaj že tema!!

V naslednjih dneh se bom kljub žgočemu soncu (dejansko je tu prav toplo) posvečal branju novega programa. Končno sem dobil še preostanek not Glazunova (ki sem jih danes že žulil), pa neko fukjeno etido (that's a shocker, innit?!?), Schubertov Rondeau Brillant (zakaj vedno dobim komad, ke že nekje vsebuje frazo "brilijantno"?!? I'm not a maschine... lol) in Debussy-jevo Sonato. Ja, obetajo se zanimivi časi. Lahko še prištejemo Smetanin trio v g molu (read the story - it's heart breaking... delo pa temu primerno čudovito) in orkestrske parte aka Candide Overture by Bernstein in podobno. Ampak veste kaj - veselim se vsega tega. Konec koncev - it's what i love (to do). And FYI - (classical) music rules!!

p.s. če kdo ni dojel - podčrtane stvari so linki. Enjoy!

République française (26.-31.avg)

2007-09-04T19:02:00.000+01:00

Ah, Francija. Dežela “joie de vivre", neustavljive romantike in velikih ljubimcev… Francozi so znani po svojem lagodnem življenju - tudi spolnem. Najprej un caffe, nato pa en peu d'amour. V Franciji so (baje) vse ženske lepe in vsak kraj primeren za seks. Na žalost(?) vam tega ne bom mogel potrdit niti ovržti, saj sem sam tam imel popolnoma druge obveznosti. (Moja) ChiChi me je parkrat med počitnicami poklicala, vprašala, kako gre, kako in koliko vadim. Ker ji sami podatki valda niso bili dovolj, si je zaželela, da se ji pridem malo »pokazat« kar na dom. Vse kar je bilo treba pred tem psihično zelo napornim (veste, glasbeni pedagogi lahko svoje učence enostavno postavijo pred vrata, ko/če se jih/nas naveličajo. Se pravi NO pressure at all!?! Ja...) potovanjem naredit, ja bilo LE bizarno število ur z »deklico mojega očesa«, katere so me med drugim stale tudi kar nekaj živcev, pa tudi las.

Off the subject; stanje na moji glavi se izboljšuje, lol. Kar pa se tiče dolžine, draga Martica, pa te lahko razveselim(?) z novico, da lasje že ... rastejo nazaj. Ja – Matty se je ostrigel; na kratko!

the new hair doo looks sth like this...

Rewind.. Celoten projekt République française je bil dokaj going on zelo uspešen. Matty bil pohvaljen! Lahko samo rečem, da sem našo di-vo začel gledat z drugačnimi očmi. Presenetila me je in dokazala, da je še tako pomemben človek (z občasnimi [že znanimi] snobovskimi izpadi) lahko zelo iskren, prijazen in dober. What can I say, Silvia is da shizz!

..::Kranj-Műnchen-Strasbourg::..

Kot veste, je Matty Gorenc in to v najbolj grozni možni obliki... No, pa tudi če to ni popolnoma res – včasih res rad kaj prišparam (in kasneje zapravim še več na cotah, dvd-jih in podobnih bedarijah), zato se mi je zdelo popolnoma samoumevno, da bom k Marcovicijevi odpotoval s Zug-om. Ker se kljub prirojeni škrtosti(?) rad pritožujem in sem »ena prava bogica« according to Zhaque, sem si just in case privoščil t.i. Schlafwagen - 9€ pa res ni bil TAK strošek (čeprav sem več spal v parku v Strasbourgu; ZASTONJ!). Vibracije (beri tresenje) in škripanje do nothing for me. Seriously... Sploh kadar mam željo spat!

V Kranju je vlak z 20-minutno zamudu ustavil 5 pred polnočjo, kar je matki (še vsej zgovorni od dveh kozarcev vina, ki so ji ju namenili malo prej na nekem rojstnem dnevu) dalo dovolj časa, da je spet imela neke bizarne debate (sama s sabo?) o krajah na vlaku, varnosti, neki življenjski zgodbi s POP-a (ja, iz teh se res vedno da kak nauk potegnit!?!) etc., ki so se na koncu zdele smešne in nepotrebne še njej. S fotrom sta me še objela in rekla, naj pazim nase in bom pridn. Inzulin, anyone?

my roomie... Žiža

Ob pol šestih me je z udarci po oknu mojega vagončka zbudil sprevodnik. (Dobro da nisem spal na »pogradu«.) Le zakaj bi me še pustil spat pol ure, če pa sem tako lahko užival v neverjetnem (?!) sončnem vzhodu čakajoč Münchensko postajo. Sweet guy.

Sledila so še tri prestopanja, vožnja v obratni smeri, nuja po WC- ju (kamor sem bil zasledovan... geez!) in verjetno še marsikaj popolnoma nepomembnega in nezanimivega. i-Pod je prav švical v svojem »maratonu«.

..::dežela sira::..

Takoj ko sem malo čez deseto zjutraj (se)stopil s četrtega vlaka, sem ponovno ugotovil (to se verjetno samo meni dogaja?), da mi je francoščina noro lep jezik; in da je razumem približno – nič. Zato ni bilo čudno, da so se mi vse tiste njihove oznake in besede na raznik plakatih in reklamah zdele nadvse cool ampak tako tuje, da sem se popolnoma brez besed s svojim kovčkom spakal do glavnega iz/v-hoda in se zvlekel na najbližjo travnato zaplato. Tam sem se za naslednje pol ure utaboril, se po turško usedel in [kako turistično] na kolenih razgrnil zemljevid tega (nekdaj nemškega?) mesteca. Ugotovil sem, da je malo večje kot naša bela Ljubljana in da predvsem premore veliko več infrastrukture (today we're using BIG words, kids [lol]). Natovorjen kot kakšna kamela (sicer ne zastrupljena iz Savdske Arabije; obviously) sem se z ljubico, kovčkom in ruzakom hrane ovlekel v center mesta. Ker sem imel še do 2h čas (takrat naj bi se namreč dobil s ChiChi... riiight), se mi je zdelo popolnoma upravičeno in logično, da najdem najbližji cyber cafe in se malo priklopim. Ker mi je francoska tipkovnica totalno zjebala sistem in sem tako inteligenten, da sem šele po 5 minutah ugotovil, da jo lahko v bistvu preklopim na angleško in tipkam "slepo", sem skoraj izguvil živce z vpisovanjem tistega glupega gesla.

Po uri in pol interneta, ko se mi je vse skupaj zdelo že malo predrago, sem se spravil ven – poiskat kak kafič in »zajtrk«. No, s tem res nisem imel nobenih problemov – bilo jih je še preveč. Vsedel sem se v najbolj polnega (ta moja taktika se vedno obnese!), si naročil neko solato in kavo. And let me tell – eating by yourself isn't that scarry at all! Na začetku se počutiš malo nesocialno, a kaj kmalu ugotoviš, da res nikogar ne zanimaš. Ravno zato sem se posvetil svojemu déjeuner in se z revijo v roki (yeah, it was fashion, duuuh) relaksiral na toplem soncu.

Malo pred pol 2. sem se usedel na bus, ki je bil ta dan zastonj. Kako pripravno. Ker mi je deklič na informacijah glavne postaje dal narobne podatke, sem se vozil 4 km predaleč, ki sem jih moral nato prehodit peš! Loads of fun, vam rečem!? Ampak pravo presenečenje me je šele čakalo... Ko sem po cesti ustavljal vsemogoče ljudi in jih spraševal po smereh so bili vsi blazno prijazni in se (čeprav) v polomljeni angleščini ali nemščini potrudili in mi po možnosti še z nasmeškom na obrazu pomahali. Popolno nasprotje od tistega kar sem (due to pripovedovanja) pričakoval. Mogoče je the catch v violini, saj kadar je nimam s seboj, še vštopat ne morem nikogar!! Hmmm... Kakorkoli, minuto pred 14h sem se že dehidriran privlekel do Rue Herder 32, kjer domuje moja draga DI-VAA. Pozvonim in... nič. Pozvonim drugič. No go! Pa sem se odločil, da pošljem sms. Nekej v smislu »Matty že v Franciji, pred vhodom. Kdaj pridete?«. Čez 10 minut me je poklicala in mi razložila da je še nekje v Švici in da se vozi domov. »Pridi ob 6h, nič prej« . Nice, really nice! Mislil sem, da ji bom odgriznil glavo kar čez telefon. But then, to mi ne bi kaj preveč koristilo. Šel sem na »pumpo« po evian in se šel zleknit v park. Za štiri ure! Life is just so much fun.

We are such geeks...

..::ChiChi, gremlin in mačke::..

Ko sem se naslikal na vhodu »bajtice« moje Professeur-ice (? lol), mi je odprla čistilka, nato me je naskočila Dojna (aka naš mali gremlin), za njo me je prišla pogledat Tigra (ogabno zavaljena mačka... ko je [pri]tekla, sem mislil, da komu po tleh letijo briketi), nato pa se je izza vogla prikazala še Silvia herself. Menda je bila utrujena, zato je pustila tisti prijetni gospe, da me je peljala v mojo podstrešno sobo in mi vse razložila. Kmalu za nama je priletela še Mrs., saj sem dobil nepričakovanega roomie-ja; najdeno črno mačko Žižo. Perfect, res. Nato so sledila navodila Silvie, o vseh ključih od vseh vrat, pa zapiranju oken, da mačka ne uide (beri skoči 3 nadstropja dol), menjanju vode in dajanju briketov... »No, prob... Sure, I will« je vse, kar je prihajalo iz mojih ust. Želel sem samo pod tuš, se uležat in zaspat. No ja, plani so bili malo drugačni. Le sigh...

Čez uro (ko sem se že naspal in uredil!?) sva imela s Silvio večerjo. To je vsak dan zgledalo precej podobno. Dokler je še kaj drgnila po posodah in mešala hrano, sem se sam ukvarjal z gremlinom (ta cute stvarca mi je prav prirasla k srcu), nato se je obrnila, nadrla psa, servirala hrano, natočila pol dcl rdečega vina in mi zaželela Bon Appétit. Prvi večer nisva govorila skoraj nič. Ves čas je gledala, če jem in sekundo za tem, ko sem v usta pospravil zadnji košček pospravila krožnik z mize in ga dala v pomivalni stroj. Kaj kmalu je ugotovila, da Matty enostavno ne bo mogel biti tiho, zato sva se že naslednji dan zjutraj prav zagreto pogovarjala. All the fun was over, ko sta prišla tretji dan Yi-Gong in Yin-Hua, ki sta spet poskrbela za »tiho omizje«. Enkrat smo sicer padli v debato o »njem« (beri zdaj že bivšemu učencu Emanuelu... she really does hate him too now), a sem se je na dolgo in široko izognil. Raje sem se posvečal Dojni in ostalim predstavnikom životinjskega carstva. Dokler nisem ugotovil, da sem prekrit z dlakami (govora je o mačjih, ja?! lol), sem se imel prav fino.

gremlin rules!

..:: les leçons::..

Glede na to, da sem predvideval, da bom v tisti podstrešni sobici (ki je bila sicer boljše opremljena, kot moja domača... not that i noticed) nemoten, sem se prvi dan spravil vadit po večerji. Čez 20 minut (ko sem že prav zagreto drgnil Schneiderhan-ovo kadenzo) me kliče ChiChi sayin', da bi ona mogoče to malo počasneje in preverjala intonacijo. Ok, obviously she can her 4 floors up. Strange... Pa jaz prav previdno, počasi začnem in čez pet minut spet tisti najedajoči zvok (telefona?): »I ment with metronome...« Hmmm. Is she kidding or what? Tistega dne telefon ni več zvonil; in ne, nisem ga izklopil. lol So mi pa gospa takoj naslednjo jutro že pri zajtrku omenili, da bi bilo mogoče bolj enostavno (in predvsem ceneje?), če bi vadil kar v njenem salonu. »Ok, no problem.« And let me tell you – there was a lot of problems according to all the »suggestions« she had for me. Vsakič, ko je prišla v hišo (vmes je šla na telovadbo, pa v shopping, na banko), je imela kako idejo. En dan je likala (i know – strange, innit'?!) in vse kar sem slišal, je bil občasni »No!« (in french of course). Lot's of fun I'm telling you. Ampak rečem lahko le, da je vsaka stvar, vsak »practice like this« in vsak (občasno že najedajoči) »njet« pripomoral k tem, da se na urah nisva ukvarjala z drugimi problemi kot »le« muzikalnimi/izraznimi. Že samo dejstvo, da se ji je dalo kričat po tistih sobanah, se mi je zelo dopadlo. She want's me to do good!! In ravno zato, sem vse napotke, ki sem jih dobil za »boljšo vajo doma« vzel zelo resno in se ji parkrat zahvalil. Baje sva naredila veliko dobrega (!!) dela in rečeno mi je bilo, da sem (bil) priden dečko. Kok fajn! lol

..::the gang::..

Glede na to, da nismo imeli ravno obilo časa, ga z mojima fellow violinistoma nismo ravno preveč žurali. V bistvu smo šli samo enkrat ven na pivo, medtem ko smo gledali »music slash light show« pred katedralo Notre dame. Celotna zadeva je izpadla res zanimivo, izvirno in predvsem vabljivo za turiste (dejstvo, da sm se bil z njima že v drugo in da sem naslednji dan prišel še enkrat govori samo zase), ki jih/nas v centru nikoli ni manjkalo. Zadevo sem v bistvu posnel, a je vse skupaj izpadlo bolj borno, tako da vam lahko samo priporočam, da si zadevo ogledate »na lastne oči«, ko se bo pisalo naslednje poletje. It's preety nice.

sooo cute, lol. podgana mala

Pot domov je bla more or less preety boring. Silvička me je zategnila kar do Offenburga, ker je tko lahko še pobrala svojega moža, ki je ravno potoval z juga Francije. Dobil sem še 3 lubčke (po francosko al kaj že), nato pa zdolgočaseno čakal, da se pricjazim domov. Celotna zadeva je bila namreč blazno dolgočasna in nezanimiva. Vem, da sem jedel, poskusil neko novo Coca-colo (s kavo al nekaj podobnega) in skoraj kozlal, nato spet jedel - čips, ki mi tako ali tako vedno slabo vpliva na želodec, spil nek francözische energy drink, bral nemški časnik, poskušal spati, pa v miru poslušati iPod. Enkrat okoli pol 11h prišel v München in žalosten ugotovil, da bom moral na vlak za Ljubljano čakati še eno uro in pol. Poleg tega pa so me še popolnoma razp... –enili na blagajni, kjer so mi hoteli za spalnik zaračunat 60 fuc!&*g €!?! V Sloveniji je to prišlo 6x manj! Gospodom sem razložil, da si spalnik lahko kam vtaknejo (sem omenil, da sem bil takrat že rahlo do pretežno tečen, lačen [?!?] in premražen?), se spravil na peron in ob muziki (katera resnično lepša moj lajf) počakal na moj vlak.

Ker sem v vagon nabasal še dve turistki z Švedske, smo stole razpotegnili čez cel prostor in po kakšni uri kokodakanja zaspali vse do naše zelene državice. Ker sem jima obrazložil, da je to a must-see (Ljubljana/Slovenija namreč), sta se dekleti, ki sta sicer bili na their own little Europe tour-u, z vso prtljago zbasali z vlaka istočasno kot jaz. Ker sem res dobra duša (riiight...), sem z njima šel še do hostla in nato do hotela, jima zrihtal prenočišče (s popustom!!) in jih nato še odvedel do centra na kavo. Ob pol šestih zjutraj! Včasih se res vprašam kako kaj zdravje.

Shine those pearly whites!

Kakorkoli, očitno zmatran in ves pomečkan (govora je o stanju duha at that very moment), sem se literally odvlekel do Žaka, kateremu sem še cel dan najedal, ga vlačil po mestu, pa na kave in kosilo, ter mu srkal življenjski sok. I wonder why he's friend with me sometimes... Eni si pač priznamo, da smo naporni. lol

Čez dva dni se vračam v mojo izbico. Pa sej sem kar malo pogrešal tist zabačeni Graz. Silvička bo pridišala na fax že v ponedeljek, tko da si lahko predstavljate kako hektično zgleda moje življenje right now. No ja... čez dan mislim. Trenutno sem bolj na relax. Saj je že tema. Tko da zdaj pa res prav kmalu čisto zares začnemo na novo. See ya!

p.s. Za bolj fencoski pridih pa še nov komad... U like?

matty's back

2007-09-03T18:50:00.000+01:00

Baje je (bil) danes prvi šolski dan (bogi otroci, a jim ne bi dali še malo miru?), zato sem se tudi sam, kljub temu, da sem že star osel (iz meni zaenkrat še neznanega razloga) odločil, da bom naredil nekaj zase. Začel sem že "u ranu zoru", ko sem z Marušo in njenim kolegom Slađanom ob pol 8h že tekel na Šmarjetno goro (or was it Jošt?). Od zdaj naprej bom (očitno) bolje skrbel zase; alkohol je res že very much passé (kak izraz, jao!). In če se je slučajno kdo od vas v tem trenutku prijel za glavo in se sprašuje, če sem zbolel --> Matty's just fine. Melody, zdaj lahko prideš trimčkat v Kranj. You know you want to, lol.

Glede na to, da sem v odlični(!) formi aka telesni pripravljenosti (dragi Dino - NE, nisem se zredil!!), mi je naš mali jutranji podvig prav sedel. Zdaj je samo še vprašanje časa, kdaj se bom spravil jutri na kolo. It's not like I have anything more interesting or useful to do. No ja, vsaj dokler se ne dobim z mojo Nataško, ki si je (še zdaj mi ni jasno kako in kdaj. Baje se je med drugim učila za izpit!?! Riiiight...) končno pošmekala myspace. No ja, pošmekat ga bo(mo) še moral-a/i, but at least she's got one. You go girl!! LOL

a new begining...

Ker sem bil po športanju, poldnevnem posvečanju moji dragi (še vedno je v takem primeru govora o moji violini, op.p.), pogrevanju filanih paprik, branju (knjige!) in nažiranju z belim grozdjem še vedno tako dobre volje in poln énergie ([wannabe] francoski izrazi oz. njihova uporaba vam bodo nekoliko bolj jasna malo] kasneje. Saj veste, da na tem blogu ni nič naklučnega), sem se odločil, da se vam po nekaj-tedenskem izostanku (sem slišal, da je bilo težko...) spet malo oglasim in refresham mojo blog sfero. Nadoknajeval bom od zadaj naprej (last comes first, če kdo ni dojel), tako da bomo vse poste lahko primerno opremili s slikovnim gradivom. Nekateri mi pač po enem mesecu še vedno niso uspeli zapečt slik na CD, ane Nikolina? lol No, pa saj važno je le, da ničesar ne pozabim, right?

Matty's world je vključno s čokato zverino back. Let's hope, da (še) bolj zanimiv in vznemirljiv(?) kot prej. Welcome home, bitchezz!!

p.s. Jutri sledi prvi "osveženi" post - Francija (28. aug - 1.sept) Na slišanje

dancin'

2007-07-21T10:19:00.001+01:00

now that's idiotic...

matty - jezdec flamingov (hvala za idejo, evion[ček])

2007-07-17T21:33:00.000+01:00

Glede na to, da sem moral tale post spravljat skupaj 10 dni, zapisujoč odseke "interesantnega" dogajanja na morju v blokec, da sem vmes zgubljal živce v tisti prokleti hosti called Peroj, ter da sem po vožnji domov in vadenju Mozarta, Glazunowa in Tchaikowskega (ki so vmes skupaj z violino počivali doma) razdražen in utrujen, se zna zgoditi, da bo celotna zadeva imela kanček ironičnega pridiha. Poskusite (me) razumeti, bitte.

Naj, preden začnem s tem roman-like dolgim postom, omenim še, da sem pogrešal prav vse - violino, internet, pa tudi Willa in Grejsiko. Očitno tudi Matty ne more več brezsvojih malih razvad. Komaj čakam spet dooolge bele z mrzlim v kakem cute lokalu v Ljubljani with my
fav. bitchez.... I missed you guys!!

PAKIRANJE

Začelo se je že dopoldan; vreščanje moje mami namreč. Vzrok sem bil kakopak jaz (what a shocker, innit?!). Prejšnji večer sem še zadnjič pred morjem skočil v Ljubljano, kjer sva si z Žakom ogledala francoski krimič Ne le dis a` personne aka Ne povej nikomur (moram priporočit, ker je res dober film!), zato sem odhod v Kranj preložil na naslednji dan popoldan, saj sva prej še lutala po BTC-ju in iskala cool cote. Is it just me, ali zadnjih pet let nosim[o] iste stvari, četudi so nove?! Kakorkoli, ko sem malo pred četrto (due to slabo vreme) pritekel domov, so bili mati že ohlajeni. Očitno je ugotovila, da se name nima smisla kaj preveč huditi, saj stvar res nima kakega pretiranega učinka. Poslala me je v sobo vadit, saj je bila bojda živčna in je potrebovala mir in zgolj Marušo. Sam sem bil očitno že odveč (kot da sem se že kdaj sekiral). Ob 8h me je vlekla s seboj v Spar, kejr sva prijazni prodajalki na blagajni "pustila" 150€. Skočila sva še v Preddvor po ključe od parcele (kar se je zavleklo 2 uri), nato pa ugotovili, da bi bilo pametno odvleči svoje lene počitniške riti domov pakat. S psiharijami in dretjem skupnega pakiranja (naše družine) vam bom prizanesel. Naj samo pripomnim, da sem ob 3h, ko sva s fotrom na avto namontirala še kolesa, padel na posteljo in zaspal. Bilo je sladko, a kratko...

cipele, capele...

VOŽNJA

Čez tri ure (ob šestih, ja!?!) je že vsa družina izza zob vlekla ostanke energijsko polnovrednega zajtrka (I heart žitarice [in ja, poznam angleško besedo, duuh]), zehaje nase navlečevala najbolj udobne kose oblek tipa trenerke in podobno (v katerih ponavadi ne zapuščamo našega stanovanja) in se nato v družbi spremljevalnega avtomobila Barbare in Tatjane odpeljali "njivici" naproti. Vozil je Matty. Problem je tičal le v tem, da sem se moral due to kolesa na strehi in cca. 3/4 tone tovora premikati izredno počasi. No ja, vsaj dokler niso mati nekje pri Kobaridu zatisnili oči. Vmes smo se ustavili na bencinski črpalki (da ja na hrvaškem ne bomo kaj preplačali), kjer sem si seveda moral privoščiti največji sladoled. Le zakaj nisem malo prej raje pomislil in jedel domačega peciva?! Ga. Bogataj was furious [lol], ker "eni si pa prvoščimo". Se bom vzdržal (nadaljnega) komentarja.

PRIVESKA 1.

Moja stara2 sta bojda po novem "in" as they call, saj sta v našo kolibo povabila 2 mamini sodelavki. Barbara in Tatjana, ki sta ostali vse do ponedeljka (?), sta bili prav super in s strani podmladka izredno cenjeni, saj sta pomagali pri pripravljanju hrane, pomivanju posode, med drugim pa tudi kuliranjem Nataške (mamike that is). Z Marušo sva jima bila še kako hvaležna...

PRIVESKA 2. (pika je pravilno postavljena, saj sem z njo želel doseči t.i. stopnjevanje [lol], da ne bo spet kdo kaj pametoval)

Pol dneva za nami, oziroma direkt na kočerjo (na morju pri nas jemo samo 2x; zajtrk, nato pa vse do prihoda s plaže - nič. Therafore, ko-silo in ve-čerja sta združena v en obrok, got it?) sta se privlekla tudi najina frenda, Marušina sošolka Nežka in najin fellow musician oldie Nejc (bolje poznan kot Bečan). Cel teden smo ugotavljali, da nam je za nekaj časa (?!) skupnih počitnic v jadnem selu, kot je Peroj dovolj. Don't get me wrong, amapk saj veste, da je težko gledati ljudi 24/7, če tega človek ni vajen. Kaj pa vem, maybe it's just me. I'm always the problematic bitch.

ROVINJ

Prvič smo bili v tem cute, little mestecu še v polni 8-članski zasedbi. Tja grede smo se "mulci" zgubili, zato sem naseldnje pol ure vozil po makedamu. Bilo je prašno... Po skorajšnji izgubi živcev pri iskanju parkirnega prostora, smo se odvlekli v center, kjer sta si tamala in Nejc naredila tisti mali, henasti, pofejkani tattoo. Sam sem se odločil, da bom to vsoto denarja raje namenil sladoled. I'm such a sucker for ice cream... Ker (kot veste) večina ženskne zna počakati pri miru 2 minuti (kljub temu, da se na večino ponavadi vedno čaka), sva se z Bečanom nekje vmes znašla sama. Hvala bogu za napol razpadlega (nekoč) belega kosmatega še živega mačkam ki je bil Nežki tako interesantnen, da ga je morala slikati. He brought us back together. Ko smo po treh urah lutanja gor in dol po klancih ugotovili, da smo že rahlo utrujeni in žejni (!!), smo se počli dol v nek fancy lokalček called Zanzibar, kjer so me med drugim (kljub dejstvu, da nisem pil alkohola, saj sem bil the driver) razveselili - z moderno tehnologijo. No ja, vsaj tako se je zdela po tistih parih dneh svetil na sončne celice in; well that's about it. Na steni so namreč predvajali fashionTV, kjer so ravno imeli Elie Saab weekend. I like (with "Borat accent") . Matty felt home, vam rečem!

KARTE

To, da v Peroju (in okolici) nimaš početi drugega, kot se izležavati in utapljati (v alkoholu), vam je verjetno že jasno. Dejstvo, da pa je Matty bitje, ki mora vedno nekaj početi, pa je znano le nekaterim. Karte in kartanje so seveda lahko zelo zabavna stvar, sploh če se človek "igra" z ljudmi, ki to obvladajo. Ena, tarok, remi in poker so nas sicer zaposljevali, a s seboj prinesli tudi veliko kreganja, zategovanja "curl" in res sočnega(!) besednjaka. Še dobro, da nismo igrali za denar. Pfff... Zanimivo pa je, da vedno, ko se počutim like fooling around, vsi to jemljejo waaay too serious. What's up with that?!

sami sončki... right

EGOTRIP(i)

Da ne bo kakešnih ([pre]velikih) zamer, bom tole "podpoglavje" spisal kar se da imaginarno in nič kaj preveč specifično. Vsi se zavedamo, da ima vsak posameznik svoje lastne potrebe, razvade in stvari, ki smo jih navajeni in brez katerih težko delujemo. Sam celo priznam, da sem (kar se tega tiče) izredno težaven (!) in bom (četudi prikrito) vedno deloval tako, da bom na koncu zadovoljen tudi sam. Vse lepo in prav, dokler na en kup ne namečeš skupine prijateljev (ATTENTION!! Ne govorimo o Big Brother kind of zadevi), ki počasi, a vztrajno ugotavlja, zakaj jim pravzaprav odgovarja "le" tistih nekaj skupnih ur parkrat na teden. Don't get me wrong - počitnice so bili čisto zanimive [lol], a brez nesoglasij, občasnega kokodakanja in sikanja pač ni šlo. Je pa zelo zabavno gledat, koliko se je vsak posameznik pripravljen prilagoditi. And let me tell ya; it ain't much!! lol Predvsem sem ugotovil, da imam za naslednjih 10 let Peroja d-o-v-o-l-j. Se raje roštiljam na pomolu v Preddvoru, ki je napram naši njivici pravo mondeno središče. Sad, I know...

OBSESSION: Dario

Sprva mi ni bilo jasno, kaj je bilo puncama (tamali in Nežki) tako vabljivega in interesantnega v tisti konobi (bar/gostilna ob vodi I think) v campu, saj zadeva res ne izgleda okusno; še od daleč ne! Pozno v soboto, sem se odločil, da preverim v čem je "problem", saj sta mali2 komajda stopili do vode. Deklet(c)i sta se zagledali v mladega natakarčka (called Dario obviously), kateremu sta prav radodarno oddajala naročila in talali napitnine. He obviously didn't mind (that much). Naslednjih par dni sva se jima pridružila še midva z Nejcem, da sva tipa ja zmedla in mu poskušala vzbujat sume, če sta res samski. Veselo smo kartali, sončne žarke lovili s terase in se vdajali okusnim pijačam in piru [lol]. Dario je vedno postregel z nasmeškom na obrazu in idkrico v očeh. Too bad, da sta ga čez nekaj dni opazili na pomolu z "bližnjim prijateljem", kjer sta se zagreto "boksala", prerivala in na koncu še zmasirala, lol. Pa so šle fantazije o vroči(?) poletni romanci v p.m. aka plavo morje. Sorry girls - drugič se raje zapičite v kakega mladoletnega paglavca iz kolonije...

LEPA BITJA V CAMPU PINETA

...smo iskali in ugotovili, da so one of the endangered species. Bo treba priti nazaj avgusta na študent(k)e... NOT! Problem je namreč le(?!) v tem, da so bili v času naše prisotnosti v campu zgolj predstavniki otročajev, preko mulcev pa vse do nemogočih in najedajočih prepotentnih adolescentnikov (tja do vključno 16 let), staršev in upokojencev. Not my cup of tea, moram priznati... Vse kar lahko rečem je - komaj čakam Novaljo!!

BINE (& ANŽE) NIGHT

V sredo smo ugotovili, da je v Pineti nastanjen tudi Bine. Since he's one of the craziest dudes I ever had a chance to get to know, mi seveda ni bil problem zvečer še 1x priti v camp na še eno dozo zabušavanja. It's always fun(?). Na obalo je prišel z Anžetom (pri katerem trenutno tudi stanuje...), še enim kolesarjem in kazalo je, da bo noč še zanimiva. Bečan in Maruša sta se ga z njima veselo ulivala z Whiskey-colo, medtem ko je Nežka meni (the sober driver-ju) delala družbo z energy drinksi. Kdor pozna Bineta, mu je jasno, da te vedno spravi vsaj v nevarnost of getting your ass kicked. To je like minimum. Ampak saj vzame človek to v zakup (baje). Kolikor se spomnim, so na želeli pretepsti neki nemški paglavci (mleko jim je še curljalo po desni strani ustnic), katerim je Žalohar brez posebnega razloga pošiljal vse po vrsti v kurac, a so si kljub temu, da jih je bilo 20 (iz meni zaenkrat še neznanega razloga) "maščevanje" izbili iz opitih in neumnih mladih betic. Pussies!! lol Ker mu to seveda ni bilo dovolj, je z gobcanjem in dretjem ob treh zjutraj pripravil še svojo "gostiteljico", da ju je z Anžetom naslednji dan postavelika pred vrata... se pravi šotora op.p. Me zanima, kdaj bomo šli spet skupaj v Ljubljano žurat, da me ponovno ne bodo spustili v noben lokal... lol

Daaaaaaaariooooo...

KONCERT V MEDULINU

Glede na to, da smo izobražena (?!) inu umetniška na/u-darjna mladina, smo se odločili, da se odzovemo povabilu Marušinega sošolca Jošta in skočimo na koncert komornega orkestra Oktisimo v Medulin. Kot da smo imeli kakšno boljšo idejo...!?! Ugotovili smo, da ima zasedba na vsakem koncertu približno polovico novih članov. Temu primerno je koncert tudi izzvenel. Razen parih svetlih točk, je koncert izpadel dokaj flat. Nič posebnega, po čemer bi si ga človek zapomnil.

NE SPUSTIJO ME DOMOV!!

Bečan in Nežka sta v petek morala domov, midva z malo pa sva v tem videla priliko, da se rešiva tiste luknje in greva z njima v zeleno Slovenijo. Seveda mi je bilo jasno, da bo Nataška trd oreh, ampak sem se kljub temu odločil, da poizkusim. Z "bando" smo naumili neko crazy-shit zgodbo o tem, kako morava nujno domov, vadit stvari, ki so nama jih poslali za Trento, pa podpisat pogodbe za Berlin etc. Pa gre Matty poln zaupanja v svoje igralske sposobnosti, odločen, da starima pripravi cel šov. Naj povem, da bi si s tistim segmentom prinesel verjetno vsaj oskarja, na koncu se mi je utrnila fakin' solzica, tako sem bil prepričljiv, lol. G. in ga. Bogataj pa sta me pet sekund po zaključku tiho opazovala, se nato spogledala in se mi začela smejati v obraz. Res odraslo!?! Vprašala sta me, če imam pripravljen še kak scenarij in me v nasprotnem primeru naprosila, da se odstranim. Baje sem jima delal sendo. Right... Pa sem imel zagarantiranih še 5 dni "počitnic" v tisti džungli. Človek bi se kar obesil od veselja.

REŠEVANJE MLADEGA HRVOJ-a

Na večer, ko sta ga "opečeny" (Bečan) in metuljača wannabe metuljčica (tamala) pila z Binetom in Anžetom in sva mi2 z Nežko štela svetleč plankton v morju (seveda, ja), smo bili tudi zelo dobrodelno nastrojeni. Že ko smo malo pred 10 prišli v kamp, smo na nekem hlodu (quazi klopci) opazili neko malo, debelušno bitje, za katero smo predvidevali, da po vsej verjetnosti koga čaka, ali pa je zgolj asocialno in "hanga" samo s seboj. Ko so nas čez dve uri pazniki podili s plaže, pa je Nežka ugotovila, da stvar joče in vzdihuje. Kljub našim klicem, naj ga pusti pri miru, je kot prava Angelina naša "princeska" skočila do hloda in zgrožena ugotovila, da otrok (ki ga malo prej nisem označil s hlodom - tam je sedel, op.p.) ne upa domov. Seveda smo se odločili, da ga pospremimo , but let me tell you - it was fucking freaky! Mali nas je peljal čez nek creepy gozd in travnik, zato ni čudno, da sem začel razmišljati o morebitnih scenarijih (kar počnem itak vedno)...

a) mali je vaba, ki jo uporabljajo preprodajalci s človeškimi organi in v kratkem času bo nek Brazilec dihal z mojimi pljuči, medtem ko bo njegova bogata ameriška sestrična izbirala med Marušinimi in Nejčevimi jetri. Mrs. they're both fucked up!
b) Hrvojev tata nas bo obtožil zlorabe sina in nas spravil v zapor
c) I'm getting crazy

Hvala bogu se je okroglo bitje zahvalilo za spremstvo (plačala baraba ni nič! lol) že nekaj metrov pred domačo hišo in rekel, da bo po ulici lahko šel sam. Pa smo ga pustili v milost in nemilost temačne in srhljive ulice. Naj povem, da nas je vse skrbelo, da dete pride varno domov.

Čez par dni sva usranetka z Marušo enkrat popoldne srečala v kampu, pa še odzravil ni. Now that's a minus. Sem mislil, da mu bo mala oči izkopala, lol. Hvaležnost pa taka, pfff..

internet is my drug

IN 7. DAN...

je Matty našel internet. Z avtom smo se zapeljali do Rovinja (tokrat po magistralki) na kavo, odločeni, da najdemo tudi cyber caffe. Očitno smo bili pridni, saj smo zadevo dokaj hitro našli. Ves navdušen nad samo idejo tipkanja in pritiskanja po testaturi, sem se kar tresel od pričakovanja. Takoj sem zasedel comp z največjim zaslonom in se za 15 minut (9 kun) predal užitkom medmrežja, vmes spil coca-colo, odpisal na commente in parim poslal sporočila. People actually miss(ed) me!! Po zadostni količini (ne smem biti požrešen) sem se odmaknil in z nasmehom na obrazu zapustil sobico veselja. lol

MARUŠA d INVALID

Znano je, da nam Peroj, kar se poškodb tiče, ni najbolj naklonjen. Pred 11 leti sem sam (zahvaljujoč moji ljubi sekici) skoraj izgubil prstanec, par let za tem pohodil dva ježa (46 bodic), si porezal nogo in podobno; da o udarcih v glavo v neprimerno nizko streho pri umivalniku sploh ne govorim. Človek bi mislil, da pri moji višini ne bo imel takih problemov, lol.

To leto pa je bila očitno na vrsti Maruša. Ker se najini mami ni ljubilo nazaj na parcelo s kolesom (kakor je tudi prišla), je le tega z veseljem prepustila malo. Ta je s fotrom naredila ovinek v Fažano, izgubila nadzor nad vozilom [lol] (baje se ji je "stemnilo") in ruknila čez balanco na desno roko; sledila je še glava, leva noga, rit etc. Naslednjih nekaj dni je klela, ko se je z v zelje ovitim komolcem brukala po plaži. Way to go, sis! lol Naslednje leto ti bom pripel pomožna koleščka...

SANJE

Ne vem čemu, ne vem zakaj, a Matty sanja edino na morju. Saj vem, da se boste zdaj oglasili vsi, ki verjamete, da sanjamo vsako noč, a jaz enostavno NE. Ali pa se vsaj ne spomnim, like EVER. Letošnje leto sem očitno imel na sporedu more. Mogoče so se tako zdele le meni, vseeno... Prvo noč sem sanjal, da sem po žuru v Ljubljani prišel domov in v ogledalu zagledal my old self. Plešastega, zgrbančenega in vse! And let me tell ya - it wasn't a preety sight, spljoh!! Najbolj me je prizadela seveda - pleša. Gawd! Upam, da v Ameriki že kaj odkrivajo za ta moj(?) problem! lol

"... ej, ustrelila te bom, majke mi!"

Med drugim sem sanjal tudi o Matty-ju morilcu, pa Matty-ju žrtvi, killer bugsih in podobnem sranju. Enkrat samkrat, ko pa sem sanjal malo bolj sexy in interesantne sanje, pa me zbudi mati dereč se: "Matjaž, zbud se, pa nes marmelado na mizo!" Hvala, mami...

O POLETNIH ROMANCAH...

bom očitno zaenkrat še naprej zgolj bral v revijah in knjigah. Poljuba v dežju nisem sprobal (mogoče je bil problem le v tem, da ni deževalo?). V bistvu se mi ni nič dogajalo; spljoh! And the worse part - I don't even care. Nekako se še vedno prepričujem, da mi je tako, kot sem trenutno, še najlepše. Nobenih dram, občasen cute message meni osebno res cool osebici, da koga(?) [po]dražim, drugače pa nothing that interesting, seriously. Pa ne, da se mi ne da več!! Naaah, pomojem je ves čar ravno v tem, da nisem obremenjen s tem, kdaj se bo (tisto) zgodilo. Saj veste - metuljčki, pa izbruh vulkana, ognjemeti, utrinki and all that shit. It will come, don't worry. Kar vprašajte Melody! lol

BARVA

Po desetih dneh nastavljanja soncu, uporabe raznih krem in olja, domačega zvarka (ki btw NE deluje), švicanja in rdečih ram (zaradi prokletega luknjastega ozona!?!), se bi tudi vam vse skupaj zdelo passe. Believe me. Trenutno sem rjav, baje preveč, ramenke so že zlato zapečene, medtem ko se mi je hrbet nekako uspel svaljkati. Kdo bi ga razumel... V bistvu mi je res popolnoma vseeno. Saj me bo Martica lahko zretuširala, right baby? lol

KOMARJI & OTHER (ANIMAL) CREATURES

Kadarkoli sem se usedel v avto, me je bilo strah, da bom zbil kako majceno bitje. No, Jadranko lahko razveselim z novico, da sem samo obšel enega ježa, kateremu sem verjetno povzročil kake travme, but hey – ga je vsaj zbil kak drug voznik. Šala mala. Zvečer pa me je sicer na cesto prihajalo pozdravljat celo životinjsk carstvo – kune, lisice, galeb, mačke, kača in podobno. Smo pač malo pčasneje vozili in se vsake dva kilometra ustavljali. Očitno smo bili edini, saj smo vsak naslednji dan odkrili kako novo živalsko »preprogo«. Bugger...

Now the part Jurasova would seriously hate me for. Komarji... I fucking hate those annoying creatures – njihov zvok, pravzaprav že sama misel nanje me spravi ob živce. Moram priznat, da sem verjetno z vsemi spreji in ostalim anti male živali sredstvi pripomogel vsaj k eni luknji v našem rešetastem ozonu. Don't hate... Raje se spravite na tiste, ki so špricali mravlje v stranišču.

ZAKLJUČEK

Ležal sem na plaži (takrat za spremembo v senci), hangal s svoijm lepim zelenim tankim iPod-om in se v mislih že poslavljal od vseh in vsega, vključno s kremami, ležalniki in senco borovcev. You and me by Lifehouse je v ušesih izzvenel kot prvič – I love it! Komaj sem čakal, da se privlečem domov, pretipkam tole zadevo (da boste od nje še kaj imeli vi), se posvetim violini in se na koncu prav po kravje zleknem v mojo udobno posteljo.

Tako nekako je zgledal Matty-jev oddih v »Peruju«. Resnično povem vsem, ki ste prilezli do sem – Matty ma vas rad. lol It took a lot of work, ampak ko ste že ravno vi... naj vam bo.

Aja, saj res, za čisto pravi konec, pa vam napišem še par meni osebno najljubših izjav iz Peroja.

Maruša (na večerji v gostilni razmišlja na glas): A mineralna voda ma mehurčke?!

Bečan: Sej sem dirigent, sm lahko egoist. (right...)

Nežka: Moj popolni moški bi bil.. gay. No ja, ne čist. Hmmm

Pa še moja (o moji ljubi matki, ki mi je neki solila pamet, zakaj sem tako grozno izpadu, lol... btw - nič ona kriva): Je dve Oni prebrala, pa misli,da je psihologijo doštudirala! Jao!!

P.S.1 Melody, zanima me, kdaj bova primerjala ten. Predlagam, da se pred tem konkretno okopaš(!) v tisti tvoji samoporjavitveni kremi. It still won't work though, ampak boš vsaj imela občutek, da si kaj naredila, lol [sej veš, da je bila to zgolj zlobna šala in da Matty hearts you, right?]

P.S.2 Martica. I'm waiting for your call. V nasprotnem primeru se bova slikala v snegu. Nahhh...

P.S.3 Nataška, če si že z morja in ti je Žane že prebral blog, me pokliči. lol Princeska jedna...

P.S.4 Kave »oboževalci« in druga (meni osebno) pomembna bitja lahko rezervirate na že znano telefonsko številko – 040 12..... Pa ja ni kdo mislil, da jo bom izpisal!?! Lame..

Arrivederci, fucking đungla. I'm never comming back again!?! EVER!! ha ha

wish me luck

2007-07-05T00:00:00.000+01:00

Matty's off to Peroj...

Mogoče bi bilo fino, če bi za spremembo to poletje sijalo sonce in bilo toplo.

Barvo bom nabiral preudarno in zmerno, obljubim.

Slikal se bom, a zgolj in samo, ko se mi bo zljubilo.

Jedel bom veliko svinjarije. Pa tudi sardele in kaka zeljnata solata s krompirjem mi ne uidejo. Jutri je bojda na vrsti žar. Mmmmm...

Upajmo le, da me ne požre kakšno čudno (čokato?) morsko bitje. I know ya'll would miss the hell out of me (!?!)... at least I hope you would

Lepe, vroče, sexy in zabavne počitnice tudi vam...

your 1'n'only; Matty the čokata zverinca

p.s. 1 mogoče najdem v bližini kak net in spustim kako vrstico
p.s.2 v primeru, da se zaljubim... Oh wait, to se ne dogaja
p.s.3 you better think of me!! lol

peroj, pamžek in joške

2007-07-02T22:59:00.000+01:00

Pa smo spet tam... v Kranju. Dolgčas mi je, zato visim na netu in odštevam minute (ali pač ure?) v katerih bom spisal post, se vrgel na tla in začel delat trebušnjake. V četrtek gremo kar ob 5h allegedly[!!] (ah, moja mat in njeni plani...) v Peroj. In prosim vas, nehajte me že popravljat, ker se nisem zmotil. Ne gremo v Peru, temveč le tisti zaraščeni, vroči in neznosno dolgočasni Peroj (near Pula, my friends); po domače zajeten kos šume/njive, po kateri je razparceliranih par slovenskih vikendic (beri barak). Verjetno ni treba poudarit, da bom tudi tokrat spal v šotoru, ne? Glede na to, da nam ta vrli kotiček miru (kot ga rada poimenuje moja predraga mati) ne nudi niti elektirke, že zdaj razmišljam o gorah knjig in revij, ki jih bom trogal s seboj verjetno kar v kovčku. Odločil sem se namreč, da tolikokrat ne bom bothered (ali pač bovvered ? loool [i heart catherine tate]) in se zatorej tudi ustrezno opremil z vsemi tistimi malimi stvarmi, ki me razveseljujejo (vključno z alkoholom, ha ha [da slišimo komentarje, a Mel?]). Mogoče bo pa afterall še čisto zanimivo; mogoče celo najdem koga, ki v radiju 4.3 km premore internet. Hmmmm...

V soboto (kot nekateri veste) sem odigral še zadnji koncert v študijskem letu - Figarovo svatbo na gradu v Hartbergu, zaslužil par še kako potrebnih evrov in se z zastruplejnim(!?) želodcem (do NOT eat free food!! Sem vedel there must be a catch somewhere) privlekel domov nekaj čez polnočjo. Seveda je bilo potrebno pregledat še par stvari na netu, nato pa sem se vrgel na že slečeno - posteljo (sorry guys... no juicy details this time, lol). Ob 6h so mi naenkrat zvonile tri budilke; resnično sem jim bil hvaležen. Sem jim omogočil malo ekskurzije po sobi, pa kaj, ko niso utihnile!?! Je bilo potrebno vstat in se otovorjen ko zdelana vaška kobila "malo sprehodit" do prvega taxija. Seveda tokrat tam ni čakal noben. Čez par minut se je eden verjetno po nesreči (mogoče se je izgubil) pripeljal mimo, tako da sem s svojim kriljenjem in skakanjem opozoril nase in si priskrbel extremely drago vožnjo do Hauptbahnhofa. Kaj pa naj bi naredil, če pa se nisem mogel spravit skozi vrata tramvaja, tudi če bi prišel kak na postajo. Nekatere pridejo iskat starši, pa čeprav gredo domov z letalom in na Kitajsko. Watch and learn, mommy!! Matr. lol

Malo čez deseto sem že kot veliki jet setter (ki sam troga prtljago!?) klecal pod težo punkljev in se z zadnjimi močmi vlekel v center, kjer sem počakal na Žaka, s katerim sva se malo zatem že spravila na kofe na ex-pločnik (ki je, kot že veste, prestavljen k Figovcu), kjer sem si med drugim privoščil tudi 3 kepce sladoleda. So pa med drugim najini natakarci skoraj oči ven padle. Kdaj se bo folk naučil kako NE biti tako prekleto očiten? Pa saj je bilo zabavno gledat tisto zmedeno bitje, ki je kar stalo tam in me buljilo... lol

bags are in...

Če verjamete ali ne, so se oča uspeli pripeljat do Ljubljane in pobrat lastnega sina, ki je bil tega indeed zelo vesel. Na poti nazaj sem mu povedal vse, kar sem doma pri obnovi zadnjih nekaj dni z matko preskočil. Popoldne smo šli pogledat babi in deda, pa seveda tudi malo Larico. Sva tokrat brala knjigico - 54x in pol sva šla skozi tisto Rdečo kapico. Jo znam zdaj na pamet. Za tem sva pela in nabirala travo (don't ask), pa se smejala in jedla maline etc... Po novem me mali pamžek obožuje. Kdo bi ji sledil!?! Ko so jo po kakih dveh urah začeli pogrešati, mi je bilo nasmejano botroče odvzeto, zato sem se sprehodil do Use in jo vlekel na dolg, dooolg sprehod - se je imel Matty spet veliko sam s seboj za zmenit. Na poti sva srečala celo g. Naberja z njegovo spremjevalno skupino vred (veste, da je gospodič manjši od mene? Takih ni veliko...), pa ga naša mrcina očitno ni kaj preveč očarala, saj se je čisto nemoteno sprehajal naprej; Govorim o pesku, ja!?! lol

Zvečer sem ob reševanju križank in basanju z ribezom na balkonu (ja, v Preddvoru je tudi veliko stvari, ki jih človek lahko počne...) poslušal posnetek koncerta Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in ansambla Gregorji z gosti; do I need to say anything more? Moram pa reč, da je bil program (v izvedbi simfoničnega orkestra) zanimiv in definitivno bolj prijeten mojim ušesom. Videl sem napihnjeno Manco Izmajlovo v oprijeti zlati obleki (way to go, sister...), pa Derendico (to sicer malo slabše - videl namreč), nato pa z dedkom z vseh zornih kotov občudoval oprsje voditeljice Natalije Verboten. Še zdaj me boli trebuh... Za tem so na program navrgli še Romea in Julijo v izvedbe naših baletnikov. Zanimivo. je beseda večih pomenov, ja

I'll be spendin' much of my time here soon...

Danes so me celo pustili spati do 9h, nato pa je moja draga mami že začela psihirat kdaj bom kaj naredil. Pa sem šel vadit violino tja do 1h, z vmesnimi sesalnimi vajami (je treba mal pomagat po stanovanju ane, lol. Geez!!), zatem pa sem se po tuširanju z mrzlo ledeno vodo (sem omenil, da na meni šparajo? lol) dobil z mojo Nataško v mehiški na recapsih. Bilo je zabavno!! Komaj čakam, da se spravimo v Novaljo...

Popoldne sem due to glupo vreme posvetil violini in računalniku. Z malo sem pogledal zadnjo oddajo So you tihnk you can dance zatem pa še en film. Naj objavim samo mojo favorite dance točko večera, saj je frikin' beautiful.

Trenutno se sprašujem od česa me bolijo konice prstov. Hmmm... je fora v strunah, or could it be the never ending typing? Se bom takšnim in drugačnim vprašanjem posvečal jutri, zdaj pa še prebrat Lolitin blog, malo potelovadit, pol pa u panđule (tko pri nas doma mi to...).

cel freakin' roman[čič]

2007-06-27T22:13:00.000+01:00

Matty je bil (obviously) več kot pet dni zapored skoraj popolnoma odtrgan od sveta, beri brez interneta. Očitno se bo treba začeti navajati na dejstvo, da se čez počitnice najverjetneje ne bom oglašal... spljoh. Verjamem, da bo to tistih pet ljudi, ki (po commentih sodeč) redno berejo ta bogi mali blogec močno užalostilo, ampak obljubim, da se bom potrudil in vsake toliko časa spisal kaj pametnega; pomojem tudi...

Vikend je minil v znamenju kav, debat, pijač (ki so bile v pretežnem delu brezalkoholne!!) in sproščanja. Sem bil tam nekje v ponedeljek popolnoma zrelaksiran; v prevodu - težil [to seveda v dobrem smislu] sem na veliko...

"urban romance" ali
matty's gettin' all cheesy and romantic...

..::petek::..

V Ljubljano sem šel ob pol 11h. Glede na to, da je prejšnji večer deževalo, je bilo v mestu sila mrzlo, zato se je Matty (prav inteligentno if I might add) oblekel v dolge hlače, srajco z dolgimi rokavi in vzel (za vsak slučaj!!?) s sabo še jopo; kot da nisem imel že dovolj prtljage. Nekje na poti med Celjem in Ljubljano sem začel ugotavljat, da mi je pa vseeno malo vroče; predvidevam, da se je moj (takrat že popolnoma moker) hrbet s tem strinjal. Problem sem rešil tako, da sem šel na hodnik, odprl okno in počakal, da sem se - posušil. Tudi tokrat sem imel "srečo" s sopotniki. Nasproti mene je sedela še ena pisateljica, ki pa mi je bila malo manj interesantna (in bolj debela od prejšnjih), zato sva razen spoznavnih 5 minut bolj ali manj molčala. Sam sem imel dovolj dela z opazovanjem njenih otišancev in nohtov na nogah, ki jih je prav sproščeno sončila na sedežu poleg mene(!?!). V Ljubljani sem se dobil z Žakom (ki je bil med drugim ves ta čas moj host), s katerim sva se po hitrem postopku spravila pred borzo in v udobnih stolih razmišljala kolikšno plačo ima natakarica, ki mi je obrazložila, da po novem streže samo "toplo mleko". Sledilo je poležavanje doma. Počutil sem se kot krava, z razliko da sam nisem produciral nobenega mleka, se pravi da sem bil še malo bolj polenjen.

Zvečer se je v Tivoliju nekaj dogajalo (mislim, da je bil Pozdrav poletju en dan prej...), a smo due to nezainteresirana oseba dogajanje po hitrem postopku zapustili. Mlad folk, ki je bil v večini prav prijetno(!?) zamorjen wasn't our cup of tea. Sledila je 1.5 urna debata, nato pa sem (baje) sredi stavka zaspal. Kot ponavadi...

..::sobota::..

Kot ponavadi, ko se privlečem v Ljubljano, smo tudi tokrat spali/poležavali vse do 10h. So not my style, though... Sledila je mortadela in stoletni kruh, malo kasneje pa kava v Kafeteriji (that's a shocker, innit?). Popoldne sem Žaka zvlekel na Ilirijo (bazen, ja). Kdo bi vedel, da se tam ljudje še bolj obremenjujejo s seboj kot pa v lokalih in klubih... Tipi so kot pingvini racali (ta je bila izvirna, I know) naokrog, se šopirili, napenjali in napihovali, medtem ko je nekaj predstavnic nežnejšega spola na ogled postavljalo(?) svoje pomarančaste riti. Kolikokrat bo potrebno še napisati, da preden se odpravite ven v tangicah priporočamo (samokritičen) ogled zadnjice v ogledalu?! Vsi imamo svoje pomanjkljivosti, se strinjam..

jah, te poletne ljubezni... lol

Po parih skokih v vodo, obogatitvi tena [lol], 2x-nem nanosu kreme za sončenje naju je bazen z vsemi radostmi kratko malo - minil.

Zvečer smo se spravili ven. Dejstvo, da sem pri številki šest nehal šteti pijače, ki so mi jih častili drugi, vam je lahko jasno, da je bilo kar zabavno. Sam sem zapravil borih 10€ ( z vstopnino vred) a bil kljub temu prav prijetno dobro volje... Videl sem se tudi z Melody in Blažem, ki sta predčasno že poskrbela za dobro voljo. Vsak po svoje al kaj že, ha ha.

V ponedeljek se ni dogajalo nič kaj pretirano zanimivega. Parkrat sem bil na beli z mrzlim (počasi mi bo začela špricati iz ušes), težil Žaku, visel na telefonu in vmes celo nekaj vadil. Popoldne sva šla v Kinodvor, kjer sva gledala en super film called My summer of love. Malo arty, malo poseben in anti-Hollywoodski, kar mi (vsake toliko) res prav paše. Všeč so mi namreč filmski izdelki, ki so nepredvidljivi, zanimivi in me ne pustijo ravnodušnega in nedotaknjenega. Priporočam...

..::torek::..

Dopoldne sem zagreto vadil Mozarta in poskušal biti čimbolj produktiven. Bral sem sonato in koncert, pa počasi preigral "ta težke" dele iz Shostakovicha, ki smo ga zvečer izvajali v SF. Malo pred drugo sem se dobil pred Figovcem s tamalo in zvedel par zanimivih informacij, spet pil belo kafo, med drugim pa so mi (zahvaljujoč vetru) v lase padali žužki z dreves. Eno uro kasneje sem na generalki skorajda znorel, saj so proklete živalce lazile povsod!! Me kar začne srbeti, samo da se spomnim...

kopalke so zajebana stvar, vam rečem...

Sodeč po generalki, smo bili vsi rahlo do pretežno utrujeni. Zelo utrujeni pravzaprav!! Maruša je skoraj padla s stola, medtem ko je opazovala našo vrlo Mart(ic)o [the one from Hungary] in njene violinske sposobnosti. No ja, po uri in pol je bilo hvala bogu vsega konec, tako da smo se po hitrem postopku prestavili v gostilno/hram Emonska klet, kjer smo po hitrem postopku pojedli skrajno neužitno kosilo, potem pa skočili še v Mačka na kofetek.

Koncert smo skoraj zamudili, saj so nam predolgo vračali denar. Prokleti počasni natakarji!! Pa saj v bistvu ni bilo prevelike panike. Čez par minut smo se že oglaševali na odru. Johannes med drugim ni vedel al bi med "dajanjem a-ja" vstal ali počepnil. Love tha guy, lol. Koncert je v splošnem uspel, čeprav me je motilo dejstvo, da je bilo publike manj kot nas na odru. Glede na to, da je bila v Grazu 3-krat večja dvorana napolnjena do konca, se mi je zdelo, da so bodo "naši" vsaj toliko potrudili, da bodo zrihtali poslušalce. Well that wasn't the case. Tistih nekaj, ki si je za nas vzelo čas je bilo bojda nad koncertom navdušenih, čeprav moram priznati, da smo v naši Steierishche prestolnici igrali dosti bolje.

Ker se nam je due to zadnji izpiti in ure mudilo, smo takoj po koncertu pohopsali v avtobuse in se po hitrem postopku odvlekli domov... Glede na to, da je bilo v tej moderni zadevi fuckin' 16 stopinj me je seveda kmalu po odhodu začela boleti glava, zato sem se (ker nisem želel moriti ljudem okoli sebe) zvlekel na zic nekje na repu avtobusa, kjer sem lahko bil malo sam in se posvečal problemom in vprašanjem v moji glavi (ki jih je, kot verjetno veste, kar nekaj; ja, Matty-ju res ni nikoli dolgčas).

Glede na to, da sem spal bore malo (domov smo prišli ob 2h), sem bil temu primerno celo sredo tudi razpoložen. Že na poti do faxa (ko sem šel vadit), sem srečal Silvio, ki je bila popolnoma raztresena in zgrožena spraševala kaj sem napisal na list, kjer smo morali podat oceno svojega profesorja in jo obrazložiti. Popoldne pred uro sem od Birgitke zvedel, da je dobila rezultate "anonimnega"(!?!) vprašalnika, kjer jo je eden od nas ocenil s 4 (se pravi slovensko 6ko) in pisal basicly smack about her, kako uči, da je ne-fer in nekolegialna do učencev, da ni enakopravna yada yada. Po kosilu in še vadenju afterwards je ChiChi prišla v sobo in se dobesedno zlomila pod pritiskom. Jokala je kot dež... (like anyone knew she even knows(!) how to cry. So not her style, don't you agree?) Moram priznat, da sem se počutil kot kup gnoja. Nisem imel kaj naredit... Več kot očitno je bilo, da jo je stvar res prizadela. Poor ChiChi!! Najraje bi jo bil objel.

what do you think? Should I do it?

Po uri sem letel do Parkhotel-a, kjer so me pobirali za vajo v Hartbergu, kjer v soboto izvajamo Figarovo svatbo. V bistvu je Pak (aka Hermine Pack slash Hermi) Blytha, Dobi in mojo malenkost prosila da pridemo pomagat enemu orkestru. Je pa to mestece eno uro oddaljeno od Graza, tako da sem včeraj izgubil 6 ur zaradi tega sranja... Grrr. Zvečer, ko sem se malo čez enajsto privlekel domov, smo se s Cicekom (po novem ga bom klical Ciko) in Šegulo odločili, da se bomo nažrli, zato smo se spravili v Zegewerk in pojedli vsak svojo pico. Zadnje čase s svojo nepremišljenostjo presenečam še samega sebe...

Danes sem se še z napihnjenim trebuhom od prejšnjega večera ob pol 9h spakiral do šole. Na poti sem uspel še kupit Raffaelote za mojo Birgit, pa lilije za Marcovicijevo. Sem skoraj moral nest nekaj na zadnjo uro, ne? Par minut za mano se je privlekel v sobo Emanuel (the french guy) in me prosil, če ga bom lahko malo pustil samega s ChiChi, ko bo le ta pridišala v dritte Stock. OK, kaj se dogaja?!? Ne rabite imeti ravno (namišljenega) IQ-ja naše bivše misice, da bi dojeli, da tu nekaj smrdi; BIG time!

Po parih minutah, ko je "Manu" popolnoma nikakav zapustil učilnico, sva z Birgitico ugotovila, da je našo ljubo Silvio izdal ravno - njen favorite. Tisti, v katerega je [mogoče podzavestno] največ vlagala, ga potiskala naprej in se trudila. Kako ironično, ne? Baje sta se odločila, da bo dečko zapustil razred. Interesantno, ni kaj... Se pravi, no more pogrkavajočega vibrata za naju, Blaž. ha ha

I wanna kiss you in the rain!

Ko sva začela z uro, se mi je zdela ChiChi popolnoma sproščena in spet her normal self. Ura je bila pravzaprav super, dobil sem nekaj novega programa za v branje čez počitnice, pa zmenila sva se za poletne"obiske". Mogoče pride diva-a celo v Kranj, definitivno pa jaz vsaj enkrat v Stratsburg. Ko sem se poslovil, me je objela in me kušnila na lice. 2x!! lol Je rekla, da sem ful priden in da naj samo tako napredujem... Ah ja. lol

Tako se je končal še en del mojega neizmerno vznemirljivega(?!) in zanimivega življenja. Z nekaj spominskimi luknjami sem le nadoknadil... Komaj čakam na nedeljo, ko se končno odpeljem domov; s Zug-om seveda. Moja familija na meni špara, ncxx nccx! Kmalu zatem se bom že sončil v Peroju tam nekje na Kocki, Kamenjaku ali pa Zlatnih stenah. Ravno danes sem na poti iz Hartberga ugotavljal, da se še nisem nikol poljubljal v dežju.Tako Matty/Hollywood-sko, pa nič od mene. Hmmm, mogoče pa se to zgodi letos. Bi znalo biti zanimivo...

updates

2007-06-21T11:05:00.001+01:00

Geez, a je res že četrtek? Pa sem mislil, da bo ta teden bolj v izi kot ne. Well that wasn't the case; se je kar dogajalo...

V torek smo zjutraj seveda imeli vaje orkestra do 1h. And there was a lot of shit going on before and after the rehersal. Pa sploh ni bil problem (toliko) v igranju. Naša vrla(?!?) koncertna mojstrica [ki gre vsem že močno na ku*˘!] je tokrat prišla na vaje nasmejana in naznanila orkestru, da se je ona odločila, da v Ljubljani ne bo igrala, ker nam premalo plačajo (vsak član dobi 66€, ter plačano kosilo in večerjo). Povedala je tudi, da se ji zdi neumno, da nas plačujejo kot študente... Well let me see; mi SMO šolski simfonični orkester graške akademije, SMO študentje in orkester = obvezen. Če bi bil rektor Matty noben sploh nič ne bi dobil poleg hrane. lol Saj vse skupaj ni naša dobra volja, temveč obveznost; Zeugniss-i pa tako. Me prav zanima koliko so plačali slovenskim inštrumentalistom. Predvidevam, da so bili zelo veseli, da so dobili zastonj tisti golaž in 2 deci pira za večerjo. Kakorkoli, Ljubljana in naš koncert v SF je bil do včeraj zvečer pod konkretnim vprašajem, saj so se kakopak Maye-inim (?!?) naprednim idejam prav kmalu začeli pridruževati še drugi. Zanimivo je to, da imajo problemi vedno tisti, ki bluzijo v orkestru; vključno s koncertno mojstrico that is (še vedno mi je smešno, ko se vedno ko zajeba obrne okrog in nadira druge... kot da smo vsi s hruške padli, pfff). Hermina aka PAK d kondaktr se je razsvetljenskim nagibom izognila in orkester oz. vse njegove člane naprosila, da se "turneje" v Ljubljano udeležimo, če smo le prosti in pripravljeni konkretno predstavljat akademijo. Hja, ne vem...

Popoldne sem imel ob 5h koncert s komorno. Naj omenim, da je bilo v dvorani - Kleinersaal 34°C, se pravi nekaj podobnega kot zunaj na soncu. To naravnost obužujem... Nastopek smo opravili prav po hitrem postopku, bili pohvaljeni in nagrajeni, zatem poslušal še vse ostale skupine (več kot očitno je bilo, da nam je bilo vse prav zelo vroče) vzel svoj TOBLERONE (prof. Göerner častil) in se pobral domov preoblečt. Next stop: Chao's Klassenabend. Sva med drugim predebatirala tudi soon to be program za naš trio. Kok bo dela...

all of a sudden I would love some rain...

Po koncertu smo se z Mids, Toby-jem in Sean-om spravili h Karin na njeno go-away party. Seveda so bili tam tudi Maye (nadrkana ko osa zaradi "težkega dneva"), d frenč grup (oba Tomais-ja, Stephanie & Catherine), Athena in Blythe. Na mizah so bili neki zanimivi namazi, pa 231 vrst kruha (seveda iz Auer Brot-a... gospa pa ne kupuje zreduciranga kruha - to počnejo samo klošarji tipa Matty; čeprav, sam sem pred kratkim presedlal na prepečenec), čips, gumijaste pizdarije (my fav), čokoladne visokokalorične torte, ananas in ostala sadju podobna navlaka. Sam sem ostal pri Haribo bonbonih, pivu in čipsu. Healthy, ni kaj...

Po dobri uri smo ugotovili, da nam ta quazi fancy/posh družba ne odgovarja, zato smo se vsi štirje na dveh kolesih odpeljali do Eschenlaube, kjer smo v družbi naših Espanjolcev in drugih easy going kolegov (much more my cup of tea) preživeli večer ob svečah, pivu in zabavnih debatah. Tokrat ni noben plesal [striptiza] po mizah (not even me...).

..::sreda::..

Dopoldne smo imeli generalko v Stefaninsaal, kjer smo med drugimi izvedeli, da koncert v Ljubljani BO, da ga bo vodil Johannes (yeah, my homie, motha effa... lol), da bo verjetno moral vskočit kak substitut, ampak v splošnem vse po starem. After the general rehersal se nas je nekaj odločilo, da skočimo do bazena v Augarten, saj je bilo enostavno prevroče in soparno, da bi nam na misel prišlo kakršnokoli vadenje spljoh.

Po kebabu, novih kopalkah s potiskanimi flamingi (yes, they're pink!), ki sem si jih umislil v H&M-u (probably the most hideous piece of wardrobe in my closet; so pa ble poceni) in debati pred BIG Billo, smo se odvlekli do parka.

Voda je bila rahlo do pretežno mrzla, a ko smo dodobra en drugega potunkali, smo se mokri zadevi privadili. Sledilo je 3-urno relaksiranje, nakladanje, filanje z vitamini (Matty sadnje priskrbel), Johannes pa si je med drugim od neke čisto preveč simpatične punčke uspel sposodit vedro, da nas je (z vsemi cotami, očal[am]i in prtljago vred) prav zlobno zalil z vodo. Ob pol petih smo nase navlekli po kloru smrdeče obleke, si nadeli špeglice in zapustili prizorišče. Nekateri opečeni, ja; bogice...

vroče je zunej!!!

Pred koncertom sem se parkrat poskušal stlačit v zmrzovalnik, saj je bilo peklensko vroče. Ugotovil sem tudi, da mi gre britje še vedno močno na živce in boli, ter da bi bilo mogoče pametno prešiti gumb na koncertnih hlačah. Očitno me je ta vročino res malo posušila. Važno, da sem se že čez par minut perfectly urejen znašel v Grazer Cogress-u, kjer smo kmalu za tem že oglaševali inštrumente.

Koncert je bil pravzaprav kar vredu. Kljub dejstvu, da je Johanessu (včeraj še ni vodil) padla iz očesa leča, da je klarinetist svoj pol strani dolg solo začel en takt prezgodaj in da so mi marimbe skoraj prebile bobniče (kok je pa to naglas!?!), smo program odigrali zelo solidno, poslušalci so bili v večini navdušeni in rekli, naj kar gremo v Lubljano in razturamo. I don't know about that, se bomo pa potrudili, da bo vsaj tako dobro, kot je bilo včeraj.

Afterwards smo šli na pijačo, a sem bil a bit of a partybreaker. Sem pil Natural Radler in se kljub prijetnemu folku kmalu spakiral domov. Poslovil sem se od Toby-ja in Midori, ki sta danes letela v London (I'll miss them crazyasses), Marie, ki študij v Grazu zaključuje, nato pa plačal tisto Bandidos ice-like pijačo in se prav na glas poslovil še od vseh ostalih, ki jih bom itak gledal še najmanj en teden. Matty was seriously tired.

Glede na to, da se šolsko leto bliža koncu in da imam naslednji teden še zadnji dve uri z mojo ljubo ChiChi, se bom v tem trenutku raje poslovil, vzel v roke mojo ljubico in še kaj naredil. I've got a reputation to defend. lol